Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Storžič – Črni graben

četrtek, 26. junij 2014, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 3143

Iz Krvinovega dnevnika: 26. junij 1949
Franci Primožič - Krvin: Že v soboto zvečer sem skupaj z Marjanom Ropretom odšel pod Storžič.

Med potoma si nisva mogla ubraniti lepih desk, ki so čakale usmiljenja na Vampih. Usmilila sva se dveh kateri sta nama delali kar močan pogled. Pod Storžič sva prispela ob pol 6h. S težavo sva prišla do ene skodelice mleka. Tu sva se pridružila Bukovcu in Matevžu Lončarju, ki sta imela tudi namen preplezati Črni graben. Ker sta bila sama sta odšla na bivak pred nama. Imela sta plezalke katere so jima izvrstno služile. Nama se je pridružil še Hladnik Mirko (Koržem) kateri se je pokazal precej pogumnega.

Pot na bivak smo hitro prehodili toda radi varnosti sem vzel Marjana in Mirkota na vrv. Skok smo hitro preplezali in tudi drugi nam ni delal preglavic. Ob 7.30h smo bili na bivaku. Po dobrem okrepčilu smo si malo ogledali Črni graben kateri se je vsled mraka delal še strašnejšega. Da smo pregnali dolgčas smo si mimogrede pripravili kratke vaje plezanja nad bivakom. Imel sem smolo ter sem na vse veselje zagledal luknjo v hlačah. Vreme ni bilo baš rožnato. Veter je pihal močno kar je proti večeru še narasel. Zakurili smo ogenj, ki pa smo ga vsled vetra morali pogasiti. Ob 10h smo se spravili spat ter čakali dobrega uspeha. Nekako ob 5h smo izvlekli naše premrle in otiščane ude pokonci ter se vsled mraza hitro oblekli. Hitro smo malo pospravili in založili želodce nato pa brez nahrbtnikov odrinili od bivaka.
Po strmih zaraslih smo se hitro približali grabnu po katerem smo po par težjih in opasnih mestih priplezali do luknje, ki je za enkrat zapirala nadaljnjo pot pogled nanjo ni bil preveč vabljiv ter smo radi tega rajši malo spodobnejše govorili o vzponu. Navezali smo se v dve navezi, Jaz-Marjan-Miro in druga Bukovec-Lončar. Sezuli smo čevlje ter nato celo pot plezali v nogavicah, katere so nam izvrstno zamenjale plezalnike.

Prvi je prehod poizkusil Bukovec. Plezal je iz luknje na izven kar pa se mu ni posrečilo. Ravno tako ni uspelo meni prehod naravnost ker je tu mali previs in krušljivo kamenje. Klina ni bilo mogoče zabiti. Poizkusil sem še jaz iz luknje najti prehod na izven pri čemer sem se poslužil male prislonjene skale. Ker je bilo prečkanje nevarno in ni bilo možno nobeno varovanje sem poizkusil zabiti klin kar pa mi ni uspelo. Po dolgem trudu sem naposled ujel mali prijem, ter se nato razkoračil do skrajnosti, da sem dosegel na robu stene sigurne oprijeme. Sedaj sem lažje nadaljeval, ker sem uporabil tudi nasprotno steno. V razkoračni hoji sem nato z težavo dosegel večji prostor, odkoder je bilo možno varovanje. Sedaj smo vzpon nadaljevali hitreje. Nad luknjo je bilo še par kaminov, ki so bili bolj opasni, nato pa smo dosegli večji prostor kjer smo se odpočili.

Ker sem bil prvi nisem mogel imeti dovolj varovanja ter sem se moral zanašati bolj na lastno spretnost. Bukovec pa kot član ni pokazal nobene večje sposobnosti ter sta ga prekosila še Marjan in Miro. Nad kamini smo prilezli zopet do večje luknje iz katere je bilo treba prečkati v desni. Tu smo našli tudi klin, ki ga je pozimi zabil Lojzek (Kodelca). Nad klinom se je stena v desni zelo krušila dočim je bil večji kamin vsled slabih prijemov zelo nevaren. Poizkusil sem rajši na steni ter se počasi premikal navzgor. Zgoraj stene sem zavil nazaj v kamin kjer je bilo dobro stojišče. Na steni bi kmalu naredil imeniten salto. Odkrušil se mi je na upogled dober prijem. Obdržal sem se k sreči z levo roko, ki pa tudi ne bi dolgo vzdržala. Zato sem lezel naprej previdnejše. Dvajset metrov nad steno smo naato šli po kaminu ki pa ni bil nevaren. Lahko bi ga imenoval graben. Tu se je začela navpična stena, ki ni imela dobrih oprijemov. Plezal sem naprej navzgor, nato pa sem prečkal desno kjer je bila stena bolj razrita. Mesta za zavarovanje tu ni bilo zato sem zlezel celo dolžino skozi ozek prehod med steno in skalo, ki se je tesno steni prilegala. Prehod je bil zelo strm, čisto navpičen kar je bilo treba velike pažnje. Prehod se mi je posrečil ter sem tudi tu našel mesto za zavarovanje. Ker nisem stal sigurno v slučaju padca Marjana sem zabil klin, ki je trdno prijel. Hitro sem dobil zadosti vrvi ter sem se splazil desno na greben in obenem iz stene. Tu ni bilo več nevarnost ker se je strmina nehala in po parih metrih smo stali na markirani poti. Zagledali smo piramido na vrhu katero smo takoj dosegli. Segli smo si veselo v roke in si čestitali. Sončni žarki niso bili baš topli toda dovolj za nas, ki smo bili prezebli zakaj v kaminu ni bilo toplo. Večkrat smo si morali pihati v roke kapuca veternega jopiča pa sploh ni bila za snet iz glave.

Povratek smo namenili po Kramarjevi smeri. Hitro smo sestopili in ob 13.30h prispeli pod Storžič, kjer so nas hitro porabili za nošenje tramov. Po kratkem odmoru smo nato pobrali našo opremo ter se napotili nazaj proti domu. Med potoma smo se ozirali v luknje Črnega grabna kateri nam je dal precej misliti.

Pot (smer) po Črnem grabnu se šteje za vzpon slabe četrte stopnje. Za nas, ki tega nismo še tako vajeni je že lep uspeh kateri najbrš ne bo zadnji.

Prepis iz dnevnika: Primožič Fraca – Krvina
Slike: arhiv Krvin, arhiv Nadko Salberger
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker