Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pavla Jesih-Joža Ravnik: Severna stena Travnika (2379 m)

20.08.1934

dLib.si


Glej Planinski vestnik 1933/6 - 7 (PDF)

Paula Jesih — Joža Lipovec
Severna stena Travnika (2379 m)
11.—12. VIII. 1932. Prvenstvena!

 

ponedeljek, 20. avgust 1934, ob 17:19, Boris Štupar, ogledov: 905

Jutro (1934)/PV: 11.—12. avgusta 1932. Prvenstvena!

Vročega dne v avgustu je sopihal popoldanski vlak za Gorenjsko, se ustavljal, kakor bi mu zmanjkovalo sape, zdihoval in nato zopet leno nadaljeval pot, potrpežljivo vdan v neizbežno usodo. Tako se nama je zdelo, ko sva se v popolni apatiji zleknila na sedeže in brezizrazno strmela skozi okno na brzojavne drogove, ki so hiteli mimo. Le od časa do časa se je v duhu pred očmi zablestelo nekaj belega, ogromnega, mogočnega, a takoj zopet ugasnilo: »Severna stena Travnika!« — Pa spet: brzojavni drogovi, hiše, drevje ...

Tam nekje na Jesenicah pa sva se vendarle vzravnala in se najprej odločila, da še enkrat pregledava oprtnike ter primerno porazdeliva brašno, ki sva ga doma v zadnjem trenutku zmetala skupaj. — Vse v redu! Vrv, kladiva, klini ... »Oh!« Joža poskoči, obstoji in onemi kakor Lotova žena V duhu — samo v duhu — vidi svoje plezalnike varno spravljene doma v sobi: da, tam na tleh ob omari ... Poleg prejšnje, obrabljene vrvi ... »Kaj sedaj?« Zadnja rešilna bilka. »Pavla, prosim, daj moje plezalnike, ki si jih zadnjič pomotoma vzela s seboj, v moj oprtnik!« ... Dvoje vprašujočih oči??«, besede v zrak, ki je postajal od trenutka do trenutka bolj dušeč. Presenečen obraz: »Jaz jih vendar nimam! Saj si jih ti obdržal, ko si ostal sam v Martuljku!« Točna resnica! Dvoje možgan ugiblje: »Kaj sedaj?« — Da bi se vrnila v Ljubljano, prepozno; morda bi kdo na Jesenicah ali v Mojstrani ... Ha, jo že imava: Stane ima dvoje plezalnike v Martuljku! Brž na postaji dol, pa hajd k senikom v Martuljek. Pavla pa sama z nahrbtniki v Tamar. Res. Ponoči primaha za njo še Joža seveda — praznih rok, ker je predolgih nog: je pač križ, stlačiti nogo številko 42 v plezalnik številko 40 ali še mani. Junaško sva prenesla ta udarec; pustila sva nekaj stvari v Tamarju in se še isto noč spotikala med koreninami po poti nazaj proti Ratečam.

V srebrni mesečini se nama je z nedostopnim kraljevskim dostojanstvom nasmihala travniška stena ... Prenočila sva pod prvim kozolcem v Planici poleg kolodvora, v starem, razdrtem košu gnojnega voza, na prgišču sena, da bi naju zbudil vlak, ki pripiska na vse zgodaj na postajo. Zbudil naju je skoraj istočasno vedno bolj rezek mraz, takoj nato pozdravilo piskanje lokomotive. Skozi okno v vlaku sva se še enkrat ozrla nazaj.
Da naju vsaj malo potolaži, se je travniška stena prizanesljivo zavila v siv, pust plašč ...

10. VIII. smo se vrnili štirje. Bruno je šel iz Planice na Sleme, da poslika še zadnje motive, ki so se mu doslej izmikali. Stane pa nama je nesel okovanke na vrh Travnika, jih skrbno založil s kamenjem in prostor označil z rdečim papirjem ... Ko sva drugi dan izstopila iz stene nikakor ni bilo težko najti prostor s kvedrovci; kajti obkrožalo ga je kolo trentskih »bek«, ki so strmele v rdeča znamenja. Vesela sva se polastila najine lastnine in slavila Stanetovo modrost. »Beke« sva potolažila s kruhom, ki pa ni zadostoval. Pojedle so povrhu — očitno s tekom — ves markacijski papir.

Iz Tamarja po poti na Sleme do prve grape na desni. Po tej desno na greben, dalje po skrotju v žleb in čez strm, s travo porasel skok v hudourniško strugo. V njej dalje ter po strmem produ desno na porasel greben pod steno.
Vstop v steno po razčlenjenem pečevju na grebenček in strmo navzgor do odkrhnjenega bolvana (krušljivo). Nato levo (okoli 2 m) in po odprti, gladki zagati (klini) ob ogromni pečini iz žive skale (desno od pečine markantna gladka peč) na grebenček in na desno navzgor na krmoljo, obdano od dveh stolpičev. Po razčlenjenem grebenu dalje navzgor na nekako razbito glavo. Po ozkem, krušljivem grebenčku v krušljivo steno in desno pod rušjem v steno na krmoljo (možic) v višini dveh mecesnov na levi strani žleba, ki se vleče poševno navzgor z desne proti levi, ki je večkrat prekinjen z navpičnimi, izpranimi in gladkimi skoki. Naprej po grebenu (na levi, orogr. desni strani omenjenega žleba, vidnega iz doline) ter dalje do rjave prevese. Pod njo desno v navpično poklino z neznatno tendenco proti desni. Po njej čez dve izredno težki prevesi do navpičnega mesta, preko katerega prideš samo s pomočjo edinega oprimka te ostre žive skale (skrajno težko). Od tu nekoliko desno preko prevese (pod njo sva pustila klin s karabinarjem), mimo prevesne črne vdolbinice do malega stojišča. (Preko prevese in vdolbinice prideš zopet samo s pomočjo drugega ostrega oprimka iz žive skale). S stojišča prestop desno na ozko, navzven visečo gredo, poraslo s travo, čez prevesen, gladek skok na položnejši, razrit teren in po njem desno v žleb. V njem nekaj metrov lahko, nato čez 16 m visoko preveso v žlebu, izprano od snega (klini!) v kotanjo. Dalje čez gladek skok (3 m) in gladko preveso v prodnato kotanjo. Nato dalje navzgor v žleba, ki pa se kmalu razcepi v dva rokava. Po desnem (rdeč, krušljiv), ob oknu (žleb zgoraj zaprt, tako da tvori nekako okno, preduh) desno navzgor na krušljiv grebenček. Po polici levo in po razčlenjenem, strmem terenu na stojišče. Nato v poč med steno in odkrhnjeno lusko. Na lusko, z nje prestop v steno ter čez nekaj krušljivih skokov na poličko in po njej desno na greben. (Bivak, možic!) Od ta zopet levo v strm, razčlenjen teren do gladkega bolvana. Desno ob njem navzgor na poličko in strmo naprej v krušljiv kamin; iz njega prečnica v desno, nato navzgor na greben, ki se tu nekoliko položi, čez bolvane in pečine nekoliko proti levi navzgor do velikega, čez sredo prepočenega bolvana. Naprej čez razčlenjena mesta in prevesne skoke na visečo, zametano gredino do gladkega bolvana. Čezenj v dolgo, gladko in mestoma mokro zagato. Izstop iz nje levo preko velike krušljive in skrajno težavne prevese (klini). Čez gladko pečino na krmoljo, z nje v žleb (podaljšek zagate) in po strmem razritem terenu (40 metrov) na visečo gladko ploščo. Po njej desno v stran, prevesen teren, nato v gladko zagato; prečnica v desno in dalje v zagati navzgor. Iz zagate krušljiva prečnica (polička, prekrita s prevesno žmulo) v levo in po gladki plošči na drugo navzven visečo ploščo. Z nje na vrh stene in po grebenu na vrh Travnika.

Čisti čas plezanja okoli 14 ur. Med plezanjem sva ugotovila, da je druga polovica zapadne smeri (Tschada) v knjigi »Naš alpinizem« napačno zaznamovana, ker bi bil izstop, vrisan v skici, najbrž neprehoden in ne, kakor je razvidno iz popisa, lahek. Smer bo prešla preko prostranega prodišča v steni desno v žleb, po njem na rob stene in po grebenu na vrh.

(Iz jubilejne številke »Planinskega - Vestnika)
Jutro, ponedeljska izdaja, 20. avgust 1934

Oznake: PrV, PV
eXTReMe Tracker