Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Antonio Berti - Dolomiti Orientali

AR 9/1980 - Stanislav Gilič: Zgodovinski pregled izdaj osnovnega vodnika za vzhodne Dolomite

Dolomite, ki so del južnoapneniških Alp, dokaj točno omejujejo reke: na vzhodu in jugovzhodu reka Piava, na jugu Brenta, na zahodu Adige, na severozahodu Eisack in na severu reka Rienz. Tako uokvirjeni prostor zavzema približno 80 x 80 kilometrov, kar je glede na zelo izdiferencirani relief pravzaprav majhna površina.

Dolomiti se običajne dele na zahodne in vzhodne, meji pa sta dolini, po katerih tečeta reki Cordevole (proti jugu) in Gader (proti severu). S tem prikazom Bertijevega vodnika želim predstaviti planincem najizčrpnejši prikaz vzhodnih Dolomitov. Ta knjiga, ki je sedaj že v več zvezkih, je neobhodna za vsakogar, ki se želi temeljiteje spoznati s temi čudovitimi gorami. Izraz »Berti« je postal soznačnica za ta vodnik.

Antonio Brti (1882-1956) je 1908 leta objavil prvo izdajo svojega vodnika za del vzhodnih Dolomitov z naslovom »Le Dolomiti del Cadore«. Potrpežljivo zbirajoč gradivo je po dvajsetih letih oziroma leta 1928 izdal obširno knjigo z 902 stranema, ki je obsegala kompletno področje vzhodnih Dolomitov zahodno od Piave, štiri skupine, vzhodno od Piave ter osem skupin zahodnega dela Karnijskih Alp, skupno 41 skupin. Knjiga je sčasoma postala prava bibliografska (in bibliofilska!) redkost. Čeprav je z današnjega stališča popolnoma zastarela (po shemi izdajanja gradiva, po načinu vrisovanja smeri, po nesorazmernem balastu spominjanj iz vojne 1915-1918; opomba avtorja: v Italiji se je prva svetovna vojna začela šele 1915), je postala osnova za vse kasnejše izdaje, tako za samega Bertija kakor tudi za vse druge avtorje, ki so pretežno z nemškega jezikovnega področja.

V tretji izdaji v letu 1950 (s ponatisom in dopolnilom 1956) je Berti svoj vodnik »prikrojil«, čeprav je pri obdelavi planinskih skupin in opisov vzponov ostal pri svojem prejšnjem stilu. V drugi izdaji iz leta 1928 je bil avtor slik Annibale Coffi, katerega risbe so bile za tisti čas velikanski napredek v likovnem prikazu gora. Tretjo izdajo (1950 oziroma 1956) je ilustriral Mario Alfonsi, ki je risarsko tehniko privedel do popolnosti. Spretnosti njegovega peresa vsaj pri prikazu dolomitskih sten ni še nihče prekosil. Iz te izdaje so izločene skupine, ki orografsko spadajo h Karnijskim Alpam, zato je to gradivo prišlo v Castiglionijev vodnik za te Alpe. Razen teh so izpuščene tudi štiri skupine na vzhodni strani Piave, za katere je predvidena posebna knjiga. Izpuščenih je tudi šest skupin iznad Valle di Zoldo (Civetta, Pelmo, Bosconero itd.). Tako skrčen vodnik je vseboval 22 skupin, opisanih na 744 straneh, ki jim je bilo v ponatisu (1956) s posebnim dodatkom (1961) dodano še 72 strani (skupaj 816 strani). Ta izdaja je obogatena z zelo preglednimi shematskimi topografskimi zemljevidi v štirih barvah.

Po izidu I. dela se je Berti ponovno vrnil k tistemu malo znanemu kotičku vzhodnih Dolomitov, ki ga je sam imenoval Dolomiti dóltre Piave (Dolomiti onstran Piave) in jim že leta 1910 posvetil poseben zvezčič z naslovom »Le Dolomiti della Val Talagona«. Pri tem delu ga je doletela smrt (ob koncu leta 1956), njegovo delo pa je nadaljeval sin Camillo Berti. Osnovan je bil tudi poseben sklad »Antonio Berti«, ki v svojem arhivu zbira besedila, fotodokumentacijo in podobno.

V izdaji iz leta 1928 je vodnik vseboval tudi štiri skupine »onstran Piave«, v izdaji (tretji) iz leta 1961 pa je tem skupinam posvečen posebni zvezek
(II. del, Volume II), dodana je še ena skupina, ki je tokrat opisana prvič (Pramaggiore - Vacalizza), tako da je ta del narasel na 310 strani.

Leta 1971 je izšla četrta izdaja. Tokrat pa je I. del z 22 skupinami (iz let 1950-1956) razdeljen v dva dela. Prvi del vsebuje skupine od 1 do 14, ki so opisane na 579 straneh, v drugem delu iz leta 1973 pa so skupine od 15 do 22, opisane na 516 straneh (tu so tudi znane Tre Cime - Drei Zinnen, opisane pod številko 17).

Tu namenoma naštevam število strani, da bi nam bilo jasno, kako se je alpinistična dejavnost toliko povečala, da je število novih alpinističnih vzponov privedlo do delitve vodnika v tri zvezke, prvega zvezka pa celo v dva dela.

Pričakovati je bilo, da bo po izidu I. in II. ter ponatisa I. zvezka (v dveh delih) prišel na vrsto tudi III. zvezek, ki bi moral »pokriti« pomembne skupine, kot so naprimer Civetta, Pelmo in druge. Do danes ne kaže, da bi III. zvezek kmalu izšel. Zato pa je pripravljena ponovna (četrta) izdaja II. zvezka, ki bo znatno razširjena z opisi novih plezalnih vzponov, redaktor pa je najavil dodatek popolnoma nove skupine (Pregoiane, ki doslej ni bila vključena v Bertijev vodnik) vzhodno od doline Settimana, ki je v tretji izdaji (1961) predstavljala logično orografsko mejo, do katere je segal vodnik »onstran Piave«.
Pravzaprav gre za skupino, ki spada ne le po geografskem položaju, ampak tudi po svojih geomorfoloških značilnostih v prave Karnijske Predalpe. Četrta izdaja drugega zvezka je najavljena v letu 1981 oziroma dvajset let po tretji izdaji.

 

Področje III. zvezka vseeno ni popolnoma »nepokrito«. Civetta je dobila svoj vodnik leta 1956 (V. Dal Bianco), leta 1970 pa je izšla nova izdaja s skupino Moiazza (avtorja V. Dal Bianco in G. Angelini) ter posebni vodnik samo za skupino Civette (O. Kelemina) - tako je dolomitska princesa dvakrat dobila lepo opremo, a njen sosed, žalostni princ Pelmo do danes niti ene!

Skupino Schiara je opisal P. Rossi (1967), pravkar pa končuje novo izdajo za založnika CAI-TCI, oziroma za istega, ki izdaja tudi Bertijev vodnik. Vodnik Schiara bo verjetno izšel leta 1981.

Za skupine Tàmer, Bosconero in Prampèr obstajajo posebne monografije, ki jih je v časopisu »Le Alpi Venete« v letih 1964, 1966 in 1968 objavil izvrstni poznavalec teh gora Giovanni Angelini. Če bo kdaj pripravljena druga izdaja III. zvezka Bertijevega vodnika, ga bo gotovo za tisk pripravil ta avtor. Ni izključeno, da bi do takrat G. Angelini lahko pripravil tudi poseben vodnik za Polmo.

Ta članek naj bo nekakšen izziv drugim, naprimer tistim, ki dobro poznajo literaturo o Dolomitih, ki je izšla v nemškem jeziku. S priloženo skico sem skušal tudi grafično prikazali Bertijevo delo.

Stanislav Gilič

Za G-L priredil: Genadij Štupar


 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti