Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Srečanje alpinistk 1980

Za G-L priredil: Genadij Štupar


 

petek, 12. december 1980, ob 00:08, Boris Štupar, ogledov: 1396

AR 9/1980 - Irena Markuš: Gostiteljica letošnjega srečanja alpinistk, RHM - Rendez-vous Hautes Montagnes je bila Švica, natančneje mali kraj Samedan v pokrajini Engadin.

Gostiteljica letošnjega srečanja alpinistk, RHM - Rendez-vous Hautes Montagnes je bila Švica, natančneje mali kraj Samedan v pokrajini Engadin. Od naših alpinistk smo se srečanja poleg dolgoletne članice združenja Nadje Fajdigove in njene hčerke Maje udeležile še Barbara Perčič iz AO Kranj, Marjana Šah iz AO Celje, Gita Vuga iz AO Železničar in Irena Markuš iz AO Kamnik.

Tri razočaranja smo doživele v Švici, posebno ker smo z lanskoletnega srečanja odnesle tako lepe vtise: visoke cene, slabo vreme in slabšo organizacijo.

Lani so nam v Franciji lepo postregli z vsemi podatki, opisi smeri, podatki o vremenu, tu pa smo se morale znajti same. Če bi to vedele prej, bi morda na prvo turo odšle že kar na dan prihoda in morda tako še ujele kak dan vremena, ki nam je nato »požrlo« vse lepe želje po plezalnih doživetjih.

Za prvo turo smo si izbrale vzhodni steber Piz Palüja. Tura ni preveč zahtevna, ocenjena je s III+, spodaj je kopna, zgoraj pa je snežiti greben, ki se končuje z ogromnimi opastmi. Smer smo 25. avgusta preplezale skupaj z Nadjo in Majo. Veliko vprašanje, kako premagati opasti, se je na koncu razvozlalo samo od sebe. Pod opastmi je bil dolg snežni rov, prava poslastica za konec dolge ture. Potem smo se povzpele še na vrh tega 3905 metrov visokega lepotca.

Prejšnja slaba volja zaradi visoke cene prenočišča (17 švicarskih frankov - 340 din) v koči Diavolezza se je tako stopila v sončnem dnevu in veselo smo kovale nove načrte: Piz Badile, Piz Bernina ...

Vse to pa je postavilo na glavo slabo vreme, v katerim smo še vedno polne optimizma korakale pod Piz Badile. Pod steno so šle tudi Bolgarke, ki so hotele v Cassinovo smer. Cassina sta v lepem vremenu, ko smo bile me na Piz Palüju, preplezali dve Angležinji.

Kljub slabemu vremenu iskrica veselja: prijazna oskrbnica in samo pol manj za prenočišče. V Franciji smo imele lani prenočišča pa tudi kakšen obrok zastonj, toda to je že zgodovina. Dež in megleno jutro sta nas prikovala na postelje. V dežju smo prišle, v dežju smo odhajale v dolino in še vedno vroče upale, da se bo popravilo. Pa se ni!

Vsak večer so se alpinistke, ki niso bile na turi, dobile v Post hotelu. Še več kot alpinistk je bilo starejših dam, ki so financirale to srečanje ali pa so nekdaj tudi plezale. Od sedanjih sta prav gotovo izstopali Jeanne Franco in Loulou Boulaz. V hotelu je vladalo zanimivo ozračje. Dve veliki skupini: v prvi starejše dame in alpinistke iz Nemčije, Švice ... razkošno večerjajo, v drugi Bolgarke, Romunke, Jugoslovanke »žulijo« sok, kavo ali pa nič (komaj da ga dobiš, saj neprijaznim gostincem ne gre v glavo, kako lahko sediš pri prazni mizi). Med tema omizjema nihata Angležinji, zelo simpatični Cathy in Judy. S Cathy Woodhead se dobro poznamo že od lani, rada se druži z nami, saj ne zna francosko ali nemško, pa tudi finančno stanje ima podobno našemu. V to razdvojenost pade znana oseba - Wanda Rutkiewicz in se takoj odloči za naše omizje. Počaščene smo. Tudi pogovarjamo se o odpravi deklet na K2 (Čogori), ki bo zaradi denarnih težav šele leta 1982.

Pa ne da bi kdo mislil, da smo se menile kaj o politiki! Toda razdelitev je bila res čudna, čeprav spontana.

Nadja, Barbara in Maja so se v petek odpeljale domov. Vremenska napoved je bila slaba. Me pa smo še vztrajale. Dobile smo karte in se peljale z žičnico na znano smučišče pod Corvatschem, nato pa še na vrh (3451m). Od tam se je od časa do časa iz ovoja megle prikazala skrivnostna Bernina, ki je s svojimi 4049 metri delovala zelo mogočno. Morda pa nam Biancograt le ne bo ušel?

Spet smo se uštele. Naslednje jutro v Samedanu je bilo mrzlo, malo je rosilo, malo snežilo. Dolgo smo čakale na postaji in tuhtale. Ko smo videle, da so tudi Romunke obupale, smo jim pomagale znositi kramo na vlak. No, te res ne bi mogle štopati, saj je imela vsaka po tri nahrbtnike - ampak kakšne! Ko jih je vzel vlak, smo se tudi me poslovile od Samedana, ki ga je objemala čudovita mavrica.

Pa še nismo šle domov! Ni nam bilo všeč švicarsko podnebje, želele smo si sonca. Dobile smo ga v Franciji. Spremljalo nas je na vsem dolgem Küffnerjevem grebenu, ki smo ga plezale 3. septembre Irena Tič, Gita Vuga, Marjana Šah in Irena Markuš, pa vse do doma.

P. S. Lepa hvala komisiji za alpinizem za finančno podporo, ki nam je prišla še posebno prav!

Irena Markuš

eXTReMe Tracker