Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nesreče v snežnih plazovih v sezoni 1979/1980

Za G-L priredil: Genadij Štupar


 

petek, 12. december 1980, ob 00:06, Boris Štupar, ogledov: 1682

AR 9/1980 - Pavle Šegula

I. Uvod

Ocena planinske sezone že nekaj let nazaj zajema tudi pregled gorskih nesreč in nesreč v snežnih plazovih. Vztrajna prizadevanja, da bi zabeležili in ocenili škodne pojave v snežnih plazovih, so deloma uspešna, zagotovo pa še daleč niso popolna, kajti podatki so skopi in če se nezgoda izteče brez hujših posledic ali celo smrti, je malo verjetnosti, da bomo zanjo sploh izvedeli.

Za preteklo obdobje 1979/80 smo zabeležili 14 dogodkov, od tega dva iz Bosne in Hercegovine, kjer so bile tudi tri smrtne žrtve. Slovenija ima tokrat srečo. Žrtev ni bilo, četudi ni izključena možnost, da je alpinista M. L. med poskusom, da bi sam preplezal Dolgo nemško smer v zimskih januarskih razmerah, pobral in vrgel iz stene prav snežni plaz. Za tako razmišljanje nimamo nobenega dokaza, zato te nesreče ne štejemo k nesrečam v snežnih plazovih.

Zanimivo je, da je bilo tokrat prizadetih dokaj alpinistov, ki so se po opisih nesreč sodeč - kar dobro branili in upirali plazu, si pomagali z zaviranjem in plavalnimi gibi. Zabeležili smo plazove na železniški progi in cesti, pa še poškodovano telefonsko traso na cesti proti Vršiču.

Skratka, smo dežela, kjer snežni plazovi ne počivajo in koder se jim moramo vedno izogibati, upoštevati izkušnje in opozorila, ki jih objavlja Služba snežnih plazov Meteorološkega zavoda SR Slovenije. Pristaviti bi kazalo še nekaj: posamezni dobro izurjeni alpinisti, ki poznajo nevarnost in razmere, verjetno v težnji, da bi dosegli vrhunske rezultate, mnogo preveč tvegajo. Med opisi so primeri, ki potrjujejo to trditev. Ob dogodkih si preprosto ne moremo misliti drugega. Naše analize prav gotovo ne teže k temu, da bi mladim preprečevale odločna in pogumna dejanja, vendar pa - tako vsaj upam - vsaj nakazujejo, kje naj se neha korajža za vsako ceno in začne premišljenost. V vsakem primeru je treba vedeti, da gora čaka, da se danes slabe razmere že kmalu popravijo in nam omogočajo varno delo ne gori. Čemu torej ne bi upoštevali, kar vemo o nevarnosti plazov ter za nekaj časa priznali premoč gore in narave?

 

II. Primeri

1. Lučki Dedec, 28. 12. 1979.
Alpinista M. K. in B. P. sta 28. 12. 1979 po vzponu na Lučki Dedec sestopala v smeri normalnega pristopa na severoseverovzhodni strani ter po majhnem grebenčku sestopila v žleb. V njem je bil v vrhnjem delu nesprijet sneg, ki pa je bil niže zbit in trd. Žleb se nekaj niže nenadoma razširi, tam pa je alpinistoma nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. M. K. je še uspelo, da je ob splazitvi odskočil z drseče plazovine na trdna tla, medtem ko je prvi sestopajoči B. P. zašel v plaz, se prevrnil naprej ter približno šest metrov drsel navzdol. Med drsenjem mu je uspelo zabiti cepin v trdo drsno ploskev ter se ob njem zaustaviti in obdržati, medtem, ko je plaz izginil v globini. Ustavil se je šele po približno sto metrih, sprva sprijet sneg pa se je razkrojil v majhne kepe, ki so se razsule po veliki površini.
Spričo napihanega snega v začetku žleba sta alpinista računala na možnost plazu. Ta se je utrgal na prehodu iz strmega v položnejši del pobočja. Bil je plaz starega sprijetega snega. Vreme je bilo v času nesreče zelo slabo. Pihal je veter, bila je gosta megla, videlo se je komaj deset do petnajst metrov daleč, rahlo je snežilo. Plaz se je utrgal ob 11. uri, prizadeta alpinista nista bila poškodovana.

2. Grapa v Velikem vrhu v Karavankah, 29. 12. 1979.
Alpinista B. B. in I. T. sta se 29. 12. 1979 vzpenjala po grapi pod zahodnim grebenom Velikega vrha z namenom, de se prebijeta na greben ter nato prečita greben Košute. Grapa leži v severozahodnem pobočju Velikega vrha in se začne z dolgim meliščem, ki je lepo vidno z Ljubeljske ceste. Vreme je bilo zelo slabo. Ležala je megla, pihal je močan severni veter, temperatura je bila okrog ledišča. Vzpenjala sta se drug za drugim in hodila približno petnajst metrov narazen. V gornjem odseku grape se jima je udiralo do pasu, mestoma celo do vratu v sneg, ki je padel nekaj dni poprej.
I. T. je hodil kot prvi tik ob skalni steni, ki z ene strani omejuje grapo. V trenutku, ko se je sprožil plaz, je I. T. od stene zabredel v sneg, da bi prečil grapo in se je že prebil nekaj metrov proti sredini. Napoka plazu je bila dva do tri metre nad njim. Obrnilo ga je na glavo in potegnilo v sredino plazu ter ga nosilo približno dvajset metrov globoko, nakar mu je uspelo, da se je s plavalnimi gibi rešil iz plazovine. Tovariš B. B. je bil v trenutku, ko se je utrgal plaz, približno petnajst metrov niže, tudi ob skalni steni. Godilo se mu je slabše, saj ga je plaz odložil šele štiristo metrov niže. S precejšnjo hitrostjo ga je nosilo po strmini, katero prekinja tudi večji skok, vendar se je ustavil brez večjih poškodb. Obležal je le delno zasut ter si je lahko sam pomagal iz plazovine.
Sneg je bil nesprijet in suh, napoka plazu pa odsekana in v sredini grape visoka približno meter, ob robeh pa dvajset do petdeset centimetrov. Tudi sneg drsne ploskve, po kateri je drsel plaz, je bil slabo sprijet in precej mehak. Naklonina grape v predelu napoke je okrog petintrideset stopinj. Oba prizadeta sta sestopila sama, hujših posledic ni bilo.

3. Kamniško sedlo, 12. 1. 1980.
V noči od 11. na 12. januar je zapadlo približno petnajst centimetrov snega, suhega pršiča. Skupina alpinistov, ki je prenočevala v zimski sobi na Kamniškem sedlu, se je spričo razmer odrekla mislim na načrtovano turo. Sklenili so, da bodo sestopali naravnost navzdol po neizrazitem žlebu. Opozorila, da je treba navezati dereze, niso upoštevali, niti se niso varovali s cepini. Na čelu sta sestopala alpinist J. P. in tečajnica M. L. Na začetku plazu sta se podričala navzdol ter pri tem sprožila plaz suhega, nesprijetega snega. J. P. ni imel ne cepina ne palic in si ni imel pomagati z ničemer drugim kot s plavalnimi gibi. Kljub temu ga je glavnina plazovine nosila s seboj. Ko se je plaz ustavi, se mu je posrečilo, da se je sam izkopal. Bil je približno tristo metrov niže od kraja, kjer ga je zajel plaz. Tečajnica je imela ob splazitvi v rokah smučarske palice. Z njimi je zavirala, zato je zaostala za čelom plazu in je plazovina ni pokopala.
Plaz se je utrgal okoli 11. ure dopoldne. Napoka je bila točkasta, sneg pa suh in nesprijet. Lega pobočja je južna. Plaz je bil v spodnjem delu širok okrog petdeset metrov.

4. Plaz na cesti pri Kalinoviku, 12. 1. 1980.
Trije mladinci, S. H., E. H. in S. H. so 12. 1. odšli iz Sarajeva na počitnice v vas Ljuta pri Kalinoviku, od katerega je oddaljena štiriindvajset kilometrov in leži na pobočjih Treskavice. Ko so dospeli v Kalinovik, je bilo vreme slabo; ležala je megla, močno je pihalo. Cilj je bil daleč, vendar so se kljub temu odločili, da pot nadaljujejo.
Osem kilometrov od Kalinovika se je nad cesto utrgal plaz sprijetega snega in jih pokopal. Svojci v vaseh, kamor so bili namenjeni, sploh niso vedeli, da so na poti k njim in je zategadelj poteklo precej dni, preden so ponesrečence sploh pogrešili.
Organiziranih je bilo več iskalnih akcij. Reševalci so iskali tudi v plazu, ki je pokopal nesrečne mladeniče in si pri tem pomagali tudi s psi. Uspeha ni bilo in žrtve je plaz vrnil šele spomladi ob kopnenju, 18. in 19. aprila. V predelu, kjer se je utrgal plaz, je od 1. 1. 1980 dalje padlo zelo veliko snega. Zameti na cesti Kalinovik - Ljuta so bili visoki do dva metra in pel. Kraj dogodka leži v nadmorski višini tisočpetsto metrov.
Debelina napoke je bila en meter, debelina splažene snežne odeje pa približno sedemdeset centimetrov. Plaz je bil širok sto metrov, drsel pa je kakih dvesto metrov po strmini, katere nagib ni manjši od trideset stopinj. Bil je plaz sprijetega snega, na spodnjih dveh tretjinah drsine je pobral snežno odejo do tal, vse do ostre, suhe planinske trave, ki snežni odeji daje kaj slabo oporo in pospešuje plazenje. Plazovi se v tem delu ceste trgajo vsako leto, vendar doslej še ni bilo nobenih ukrepov, ki bi zagotovili večjo varnost prometa.

5. Plaz pod Mojstrovko, 13. 1. 1980.
Planinec J. K. se je 13. 1. mudil na Vršiču ter se odločil za turo v območju Male Mojstrovke. Sledil je gazi skupine alpinistov, ki v teh krajih očitno niso bili najbolj doma, saj so svojo pot ubirali tam, kjer hoja ni bila preveč varna. J. K. je hodil sam in tako prispel do zelo strmega odstavka. Pobočje se tu ustromi do približno petinštirideset stopinj. Takrat je zaslišal zamolklo bobnenje, sledilo je trganje snažne odeje. Utrgalo se je šestdeset centimetrov napihanega pršiča, ki je ležal na gladki, zasrenjeni podlagi. Površina snežne odeje je bila zasrenjena in je zbujala videz varnosti. Plaz se je utrgal okoli poldesete ure ter je nosil J. K. na površini približno petdeset metrov daleč, sama plazovina se je ustavila osemdeset metrov pod napoko. J. K. ni bil poškodovan, vzrok nesreče je bil v tem, da je slepo sledil nepravilno speljani gazi v razmerah, ki so bile ugodne za trganje snežnih plazov.

6. Plaz pod Mojstrovko, 13. 1. 1980.
Na istem pobočju, vendar nekaj deset metrov više in nekoliko vzhodneje kot plaz, ki je nosil J. K. iz prejšnjega primera, se je tega dne ob deseti uri in štirideset minut sprožil še en plaz. Sprožil ga je smučar, ki se je spuščal po pobočju in je zapeljal v kritični predel. Snežna odeja se je utrgala dobrih deset metrov nad smučarjem, plazovina pa se ni ustavila prej kot dvestopetdeset metrov niže. Smučar je spričo velike prisotnosti duha zapeljal iz plazovine, še preden ga je ta mogla zajeti in odnesti s seboj. Snežne razmere so bile enake kot v že opisanem 5. primeru. Debelina snežne odeje v napoki je znašala en meter, naklon pa je bil petinštirideset stopinj ali morda še kakšno stopinjo več. Smučar ni utrpel škode. V plaz je zašel, ker ni upošteval razmer in je podcenjeval nevarnost ali pa se je sploh ni zavedel.

7. Plaz na železniški progi v Soteski, 16. 1. 1980.
V sredo, 16. 1. ob deveti uri je motorni vlak, ki je vozil iz Bohinjske Bistrice proti Bledu, v Soteski zavozil v plazovino, ležečo na progi. Vlak je plazovino prebil, pri čemer je iztirila druge osovina. V vlaku je bilo osemintrideset potnikov, k sreči nihče ni bil ranjen. Plaz je zasul progo tik pred prihodom vlaka, promet je bil ustavljen do štirinajste ure. Teren stalno ogrožajo plazovi, v izgradnji je varovalna snežna galerija, ki jo po naročilu ŽTP Ljubljana, Sekcije za vzdrževanje prog Nova Gorica gradi SGP Primorje iz Ajdovščine. Po podatkih iz Nove Gorice je progo ponovno zasul snežni plaz dne 20. 1. 1980 okrog polnoči. Nesreče ni bilo.

8. Plaz na cesti v Zajasovniku, 20. 1. 1980.
Okrog dvanajste ure je 20. 1. zgrmel na magistralno cesto Ljubljana - Maribor pri Zajasovniku snežni plaz, ki je zasul en vozni pas in povzročil zastoj prometa. Žrtev in materialne škode ni bilo, prometni zastoj je trajal do 14. ure.

9. Plaz na Kamniškem sedlu, 19. 1. 1980.
Alpinist B. P. se je 19. 1. okrog dvanajste ure spustil na smučeh s Kamniškega sedla ter v širokih zavojih vijugal po pobočju nad Zgornjo gričo, kjer sicer poteka poletna pot. Po prehodu s tega predela v strmino, ki poteka v vpadnici Bab, se je za hip ustavil nekako pet metrov nad rušjem, ki je štrlelo iz snega. V tem trenutku se je nad njim utrgal plaz. B. P. je v hipu skušal zasukati smuči navzdol in s smukom pobegniti iz plazu, vendar ga je spodneslo. Padel je z glavo navzdol. Ker je imel palice še v rokah, je z ročaji predrl plazovino do drsne ploskve in močno zaviral. Smuči je dvignil navzgor, da ga ne bi potegnilo v plazovino. Zaviranje je bilo nekaj časa uspešno, zato je B. P. drsel po strmini počasneje kot plaz. Ni mu pa uspelo, da bi se docela ustavil ter ga je neslo nekako sto metrov navzdol, dokler se plaz ni ustavil. Zaradi zaviranja s palicama je precej zaostal za glavno maso plazovine ter se mu ni bilo težko izkopati iz snega.
Vreme je bilo že nekaj dni lepo, precej hladne in vetrovno. Plaz je bil širok približno petnajst metrov, dokaj enakomerna napoka je bila debela dvajset centimetrov. B. P. si je sprva pomagal in zaviral drsenje s palicama; ko pa palici nista več dosegli drsne ploskve in nista več zavirali, si je pomagal s plavalnimi gibi.

10. Plaz pod Osobcem, Prenj, 3. 3. 1980.
Skupina petih alpinistov je 29. 2. odšla na Prenj. Prenočili so v planinski koči Jezerce. Naslednji dan je pihal močan veter, podvige je ovirala megla. Zato so ostali v koči. Naslednji dan so se odpravili na Zeleno glavo. Med vzponom so sprožili manjši plaz sprijetega snega, kar pa ni povzročilo posledic. Po opravljenem vzponu je eden od alpinistov sam odšel v dolino, preostali pa so se odločili, da se vrnejo šele naslednji dan.
Kočo so zapustili 3. 3. ob polenajstih. To ni bilo pametno, saj poznavalci teh predelov vedo, da se spomladi v predelu Skoka in izpod Osobca najbolj pogosto trgajo plazovi v času med enajsto in štirinajsto uro. Znano je tudi, da na teh strminah ob južnem vetru nastajajo debeli zameti. Skupina je srečno prešla nevarna pobočja pod zahodnimi strminami Osobca in prišle v predel, ki velja za posebej izpostavljenega. Zato so prečili zelo visoko, vsega osem do deset metrov pod steno. Pred njimi je bila izpostavljena vesina, široka sto metrov in nagnjena približno petintrideset stopinj. Prvi je prečil pripravnik
G. Č. Navezan je bil na dveh vrveh, dolgih po štirideset metrov, torej na dolžini osemdeset metrov. Na stari, zamrznjeni in zasrenjeni snežni odeji je bila plast približno trideset centimetrov debele snežne odeje starega sprijetega snega, na tej pa še dvajset centimetrov novega, napihanega snega, ki ga je nanosil veter v zadnjih dveh dneh. G. Č. je prečil dobrih dvajset metrov strmine. Na derezah so se mu začele nabirati cokle, zato je zastavljal korake s krepkimi sunki, da bi se znebil cokel. Groba hoja je toliko vznemirila snežno odeje, da se je ta utrgala dva metra od roba stene ter pet ali šest metrov nad G. Č. Ta je odvrgel cepin, ni pa mu uspelo, da bi se znebil nahrbtnika. Padel je na hrbet, z nogama obrnjenima navzdol. Na vse načine se je upiral plazu, vendar ga je plazovina nesla navzdol, dokler ni obvisel na vrvi. Plaz je bil v napoki širok dvajset metrov, bil je plaz sprijetega snega. G. Č. ni bil poškodovan, vse se je srečno izteklo. V času nesreče so slišali še hrup drugih treh plazov, ki so se v bližini utrgali spontano, najbrž zaradi močnega porasta temperature. Ta je bila nekaj dni poprej še petnajst stopinj pod ničlo, v času nesreče pa okrog ledišča.

11. Poškodovana telefonska oporišča pod Vršičem, 18. 3. 1980.
Znani plaz Kamnitnica, ki se trga pod robom Robičja nad vršiško cesto, je dne 18. 3. podrl dvoje telefonskih oporišč in prekinil telefonski promet med Erjavčevo kočo in Kranjsko goro. Oporišči je bilo treba zamenjati, druge škode ni bilo. Plaz Kamnitnica se trga vsako leto po večkrat. Lahko je nevaren ljudem, ki bi se v času, ko plazi, nahajali na območju izteka njegove plazine.

12. Plaz pod Begunjščico, Zelenica, marec 1980.
Na dan, ko bi se moralo na smučiščih pod Begunjščico izteči državno smučarsko prvenstvo, so delavci pripravljalnega odbora imeli opravka z napeljavo poljskega telefona med srednjo postajo sedežnice Zelenica in višje ležečim sedlom. Trasa napeljave naj bi potekala pod stenami nad desnim robom smučišča. Vreme je bilo slabo in deževno, zaradi česar so bile tekme kasneje tudi odpovedane. Okrog petnajste ure sta se dva sodelujoča na smučeh spustila s sedla do samotnega macesna ob robu smučišča pod stenami. Eden od njiju se je takoj neto zapeljal navzdol ter sprožil plaz suhega napihanega snega. Napoka je bila debela približno četrt metra. Plazovina ga je zajela ter ga zanesla proti levi strani do sredine smučišča, kjer je pobrala tudi nekaj vratic. Zasutemu se ni primerilo nič hudega. Iz plazovine se je rešil sam, v snegu pa je ostalo
nekaj njegove opreme. Kaže, da je bila kloža trda, v globino so zdrsnile velike klade, ki so se zdrobile. Predel, kjer se je primerila nesreča, je običajno v zavetju in varen pred plazovi, ki prihajajo iz višjih leg. Vzrok nesreče je najbrž treba iskati v neugodnih vremenskih razmerah in vetru, ki je prejšnje dni nosil sneg. Ta pa se ni sprijel s snežno podlago. Delno gre nesreča na rovaš zaupanja, da plazu na omenjenem kraju ne bo, ker pač nihče ni vajen, da bi tam plazilo.

13. Plaz pod Robičjem, Vršič, 12. 1. 1980.
Alpinist V. M. je tega dne s tovariši nameraval plezati smer Meniskusov žleb pod Robičjem. Oblačno nebo in močan veter ob istočasnem hudem mrazu je družbo odvrnil od namer, zato so sprva nekoliko polenarili, nato pa okrog devete ure odrinili iz koče. V. M. piše: »Skozi gozd in grmičje smo hitro napredovali proti vstopu, vreme je bilo nespremenjeno. Ponekod se nam je udiralo, spet drugod je zbiti sneg omogočal hojo brez prediranja. Varnostno razdaljo - smo imeli, a ne zaradi varnostnih razlogov, temveč zaradi moje hitre hoje in počasnosti deklice, ki je bila zadnja. Po prehodu kotanje z iztekom v gozdu, široke nekako deset metrov sem po prvem koraku zaslišal zamolkel pok in tik nad seboj opazil napoko, ki je postajala vedno večja, Zdelo se mi je, da je minilo neznansko ve-liko časa, preden sem miselno zaznal, da je to plaz. Skočil sem poševno nazaj proti robu in se po nekaj korakih zgrabil za grmovje ter se otresel manjše mase snega, ki se je ustavila približno 30 metrov niže med drevjem. Pri tem nisem občutil nikakršnega strahu, mogoče bi lahko poudaril prve trenutke do zaznave, kaj se pravzaprav dogaja. Bili so neznansko dolgi. Pa še občutek neverjetnega zmagoslavja, ko sem se skobacal na rob. Prav, kot bi nekoga ukanil ...
Nadaljevali smo pot ter po približno petih minutah hoje prišli do golega pobočja, ki se končuje daleč pod ceste in kjer običajno plazovi zasujejo bližnjico proti Vršiču. Brez kakršnihkoli misli sem stopil na golo snežino, ko je bil gozd za menoj. Po nekaj korakih sem začutil, da se masa snega, ki se je odtrgala, premika. Napoka je bila tik nad mestom prečenja. Miselno sem dogajanje zaznal hitreje kot poprej, vendar se nisem niti bežno spomnil nobenih naukov. Pred seboj sera videl samo gozd, iz katerega sem prišel in katerega sem moral doseči. Skokoma sem se pomikal navzdol z občutkom, da skačem na mestu po ploskvi na valjih. Ustavil sem se približno dvajset metrov niže, zasut v sneg približno do kolen. Plazovina me je vrgla iz središča plazu, plaz pa je drsel naprej vse do gozda pod bližnjico (gre za plaz, ki ga imenujemo Kamnitnica in se pogosto trga; glej 11. primer). Šele po tem dogodku me je postajo strah, tako da smo ostanek poti prehodili po pravilih varnega prečenja snežišča. Mogoče bi bilo treba poudariti, da hoja po gozdu neverjetno zavede človeka glede ocenjevanja nevarnosti plazov, zlasti še ko gre za relativno nizko nadmorsko višino terena. Res je tudi, da je bil prvi plaz ozirom plazič dosti nenevaren zaradi majhnega dosega grape. Istega bi ne mogel trditi za drugi plaz, kjer sem pač imel srečo, da se je utrgal tik nad menoj in da me plazovina ni pokopala podse. V obeh primerih je šlo za plaz suhega, od vetra zbitega snega. Napoke so bile globoke 10 do 15 centimetrov.«

14. Plaz v steni Rjave skale, 20. 3. 1980.
Dne 20. 3. sta vstopila v grapo razbite stene Rjave skale alpinista F. A. in L. B. Grapa poteka orografsko levo od žičnice na Vogel. L. F. poroča: »Vreme je bilo oblačno, občasno so se ponujale posamezne deževne kaplje. Sneg je bil rahlo ojužen, strmi odstavki pa so bili prevlečeni z vodnim ledom. Ko sva preplezala polovico smeri, je začelo deževati. Z višino je dež prehajal v močno sneženje in kmalu so začeli polzeti manjši plazovi južnega snega. Razmere so se iz ure v uro slabšale in ko sva se končno le prebila na rob stene, sva se znašla na približno 30 metrov dolgem pobočju z naklonino okrog 30 stopinj. Pobočje je bilo poraslo s posameznimi macesni in rušjem. Ob enem od macesnov, približno 5 metrov od roba stene je F. varoval. Ko sva se na stojišču zamenjala, sem nadaljeval proti robu. Naredil sem nekaj korakov in nenadoma je počilo. Sprožila sva plaz novega snega v velikosti 20 x 10 kvadratnih metrov, ki me je odnesel do roba stene. Na robu sem se ustavil v ruševju, k čemur je pripomogel tudi soplezalec. Potem sva z vso previdnostjo izstopila iz stene.«

III. Povzetek

Pregled dogodkov nam pokaže naslednjo sliko;
V plazu so preminile ............. 3 osebe
Plaz je zajel ……….................. 13 oseb
Plaz je odnesel ………............. 13 oseb
V plazu je bila poškodovana …1 oseba
Ogroženo je bilo ..................... 57 oseb
Iz plazu so se rešili sami …….. 9 oseb
Zasuto so rešili tovariši ………. 1 oseba
-----------------------------
Skupaj 97 oseb

Razvrstitev po udeležencih nam da takole sliko ...;

Če poskusimo ugotoviti vzroke nesreč, bomo zasledili naslednje možnosti: lahkomiselnost, neznanje prizadetih, podcenjevanje nevarnosti ob istočasni ugotovitvi, da je možnost plazu, slepo zaupanje starim sledem.

Nevarnost je pretila tudi udeležencem v prometu, ki pravzaprav niso sami krivi razmer, v kakršnih potujejo. Plaz na progi v Soteski je že star znanec železničarjev, ki so se mu sedaj postavili po robu z galerijo - morali pa bi to storiti že pred nekaj desetletji. Cesta pri Zajasovniku in pri Kalinoviku bi najbrž tudi ne bila nevarna in celo usodna, če bi preprečili trganje plazov ali jih namerno sprožili.

eXTReMe Tracker