Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Matterhorn (V. del)

AR 9/1980 - Nada in Bine Mlač: Ostal pa je še važen problem - severoseverozahodna stena ali Zmuttov nos.

Nanj so pozabili iz najmanj dveh razlogov: prvič, ker je popolnoma navpičen, to navpičnost pa prekinjajo previsi, tako področje pa je bilo dosegljivo šele po letu 1958, ko sta Brandler in Hasse opravila svoj znameniti vzpon v Veliki Cini (z »največjo streho sveta«), in drugič, ker se te Matterhornove stene ne da v celoti proučiti z nobenega konca.

Toda nastopil je čas spektakularnih vzponov, kot je omenjena stena v Dolomitih ali pa izredno strme ledne stene, naprimer severna stena Droitesov in zadnje velike granitne stene v skupini Mont Blanca. Zmuttov nos je vseboval vse te pogoje.

Severoseverozahodna stena Matterhorna, ki je visoka 1300 metrov, je sestavljena iz treh delov: 450 metrov je mešanega sveta z naklonino 70°, 700 metrov je navpične skale s previsi, zadnjih 150 metrov pa je lahko plezanje vzdolž grebena.

Avgusta 1968 sta Gianni Calcagno in Alessandro Gogna priplezala do vznožja vertikalnih skal in si po treh dneh neprestanih neviht izborila pot do Zmuttovega grebena. V oktobru istega leta je bil nov poskus, ki pa ni bil tako resen, kot so ga prikazovali. Poskušali so Mirko Minuzzo (prvi Italijan, ki je bil na Everestu), Enrico Mauro, Livio Patrile in R. Albertini. V dvanajstih dneh so preplezali samo 350 metrov!

V juliju 1969 se je Alessandro Gogna ponovno podal v steno, tokrat z Leom Cerrutijem. Na vrh sta stopila po štirih dneh izredno težavnega plezanja. Tehnični del smeri se kosa s smerjo Brandler-Hasse v Veliki Cini, dodati je treba še veliko višino in osamljenost ter vstopno kombinirano plezanje. Brez dvoma je to najtežji prvenstveni vzpon Alessandra Gogne, pri tem je uporabil najnovejše dosežke v opremi - zatiče, kline-nožače in velike bonge, niti enkrat pa se ni poslužil svedrovca ali pa fiksne vrvi.

Zadnjih nekaj let se spet pojavlja nova dejavnost. 14. julija 1970 so Guido Machetto, Leo Cerruti, Gianni Calcagno in Carmelo Di Pietro preplezali jugovzhodni steber Picca Muzia. Smer je tehnično zanimiva, saj ponuja varno plezanje v kopni skali z visokim poprečjem težav. Štirje plezalci so bivakirali na vrhu, nato pa so se spustili z vrvjo po smeri v nevihti.

Južna stena je bila preplezana pozimi leta 1971. Spet je bilo tekmovanje, tokrat pa ni bilo toliko novinarjev in razglašenosti kot pri severni steni. Edini, ki so imeli kaj od tega vzpona, so bili tisti, ki so reklamirali svoje nove ledne cepine.

19. decembra 1971 so Gianni in Antonio Rusconi ter Giuliano Tessari opremili prvi del stene z vrvmi. 20. decembra so jim bili za petami brata Arturo in Oreste Squinobal ter Giuseppe Cheney in Rolando Albertini, vsi štirje gorski vodniki. Med seboj se niso povezali in so morali zaradi slabega vremena vsi sestopiti v dolino. 22. decembra sta Squinobala s Cheneyem in Albertinijem ponovno poskusila. Prav vroče so jih zasledovali trije vodniki Bich, Herin in Menabraez, ki so bivakirali prvi dan komaj 100 metrov pod prvo navezo. Naslednji dan so dospeli do gredine pod vršno piramido, Cheney in Albertini sta se umaknila iz te gonje ter splezala na Enjambée. Drugi so nadaljevali. 65 metrov pod vrhom so Bich, Herin in Menabraez ugotovili, da so premagani. Herin se je razvezal, ter se sam spustil do gredine, druga dva pa sta še vztrajala. Tri minute za tem, ko je prvi Squinobal dosegel vrh, je stopil nanj tudi Bich, za njim še drugi Squinobal in končno še Menabraez. Kaj takega se do sedaj še ni zgodilo. Nobeden od teh plezalcev ni še nikoli poskušal v tej steni. Leta 1970 sta poskušala le Calcagno in Cerruti, ki sta morala odnehati zaradi slabega vremena.

Najnovejšo smer v Matterhornu so preplezali Čehi in to v avgustu 1972. V. Prokes, B. Kadlčik, L. Horka in Z. Drlik so preplezali novo smer v severni steni. Težave v njej niso večje od težav v Bonattijevi smeri. Smer je skorajda nelogična, saj se v zgornjem delu pridruži smeri bratov Schmidov.

Poslednje poglavje sage o Matterhornu govori o vzponu, ki se je začel februarja 1973. Rene Mayor, Raymond Joris, Robert Allenbach, Edgar Oberson in Jean ter Daniel Troillet so dvakrat poskušali pozimi preplezati Zmuttov nos. Uspela sta Edgar Oberson in Čeh Tomas Gros.

Leto 1973 je dobilo spet samohodca v severni steni, tokrat Angleža Erica Jonesa. Kot tretji samohodec v tej steni (Marchardt, Bonatti, Jones) in drugi v »poletnem Schmidu« je imel tudi precej smole. Pod prečnico, ki vodi na polico, s katere naveze vstopajo v osrednji del stene - zajedo oziroma žleb, je izgubil derezo. Ko je precej jezen sestopal, jo je po skoraj neverjetnem naključju našel dobrih 150 metrov nižje. Za ves ta solovzpon je v celoti potreboval devet ur. Naslednje leto sta Messner in Habeler dosegla odličen plezalni čas osem ur v nevihti, ki je trajala od vstopa do vršnega grebena. »Zaradi megle pred sabo nisva videla več kakor 10 do 15 metrov«, opisuje Habeler ta vzpon v Bergsteigerju.

Praznina brez senzacij traja do leta 1977, ko simpatični mladenič iz dežele vzhajajočega sonca Tsuneo Hasegava opravi prvi zimski solovzpon po klasični smeri bratov Schmidov, v lepem vremenu in dobrih razmerah med 7. in 9. januarjem.

Pred njim je v drugi polovici decembra 1976 poskusil že Ivan Ghirardini, prišel pa je le do Rame, kjer je moral izstopiti. Uspelo mu je kasneje, ko je pozimi ponovil vse tri nekdanje zadnje probleme Alp. 8. marca 1977 se pojavi nenavadni samohodec iz Vorarlberga, Wolfgang Merhar, ki za zimsko ponovitev Schmidove smeri potrebuje le šest ur. Julija 1977 vodi prvo samostojno žensko navezo dveh Japonk drobna, pogumna in tudi nam znana Mičiko Imai. Mesec dni kasneje jima sledijo Poljakinje pod vodstvom Wande Rutkiewiczeve, žal pa jih mora zaradi manjše nesreče in hitrega poslabšanja vremena pod vrhom reševati helikopter.

V letošnji zimi pa Poljakinje Ana Czerwinska, Irena Kesza, Krzystina Palmowska in Wanda Rutkiewicz kot prva ženska naveza pozimi ponovijo klasično smer bratov Schmidov.

Tako smo zares pri koncu nenavadnih zgodb, dolgih 115 let od tedaj, ko je mladi Whymper začel pisati zgodovino te velike gore. Kaj pa sedaj? Kdo bo preplezal diretisimo v Zmuttovem nosu? Tu morda leži bodočnost Matterhorna. Potrebni bodo svedrovci in fiksne vrvi, nato pa bo Matterhorn skoraj docela obdelan.

Stene in grebeni bodo imeli še mnogo obiskov, ki jih bodo alpinisti odslej bolj vrednotili po notranji vrednosti v njih samih, kot pa po zunanjih trenutnih senzacijah, ki so le muhe enodnevnice. Samo tako se je mogoče izogniti zagatam in vprašanjem, kaj še narediti!

 

Iz osebne izkaznice južne stene Matterhorna

(Glej spodnjo fotografijo na drugi strani)

»Za stare, pa ne po letih je idealen »Carrelino«, za mlade, pa ne po letih je »Diretisima pajkov««, piše gorski vodnik Antonio Gaspard v svojem prispevku v knjigi Vodniki pripovedujejo (3. izdaja, Aosta 1974, stran 53). Zato se tokrat zaustavimo ob smereh in dogodkih okoli njih, ki ne sodijo v ožjo zgodovinsko obdelavo. »Carrelino« je stara, klasična smer, ki jo je Luigi Carrel ogledoval tri leta in nato uspel leta 1932. Danes ima okoli trideset ponovitev in častitljivo starost skoraj 50 let. Trikrat je bila na sodišču, če smo natančni. Pri tem so sodelovali plezalci, ki svojega izmišljenega vzpona niso mogli prepričljivo dokazati. Leta 1955 je naprimer celo naveza gorskih vodnikov trdila, da je opravila eno prvih ponovitev. Naključje je hotelo, da se je isti dan v sosednjem in dobro razglednem grebenu De Amicis martinčkal nihče drug kot sam Luigi Carrel. »Malo dogodkov uide očem starega planinskega orla«, je med drugim izjavil na sodišču, sicer hvalisavo, a kar je res, je res.

»Diretisima pajkov« je smer, ki naj bi po evidenci Letopisa pajkov iz Lecca (Naše prvenstvene, ponovitve) še ne imela ponovitve. Vsa ta evidenca je precej vprašljiva, saj srečujemo veliko število mladih navez, ki takšne osemstometrske smeri jemljejo bolj za lahko malico, kakor pa težko prebavljivo kosilo. Smer je tudi nekoliko odmaknjena in ni na očeh. Sicer pa, kdo bi pisal in govoril o včerajšnji malici.

Med Lionskim grebenom in Furggensko grapo so še štiri smeri in pet variant okrog njih. Osrednje smeri so greben De Amicis, Carrelino, levi bok in osrednji raz Picco Muzio. Drugi uspehi so le vmesne smeri, malo zaradi primata italijanskih plezalcev v južni steni, malo zaradi zbirke prvenstvenih vzponov pri nekaterih udeležencih, kar upoštevajo tudi pri italijanskih odpravah. Na vprašanje, kaj je tu zanimivo, obstaja le en odgovor: Carrelino. Ima oceno IV-/IV, plezan je bil v celoti z okovankami na nogah in med točo zapadnega kamenja. Zanj je najbolje izkoristiti zajamčeno mrzlo vreme in se dosledno držati opisa.

Pregled smeri v južni steni Matterhorna (glej spodnjo fotografijo na drugi strani):

1 - Italijanski ali Lionski greben (1865)
2 - Cresta De Amicis (1933)
2a - Direktna vstopna varianta Cavazzani - Carrel (1936)
2b - De Amicisova varianta (1906)
3 - Greben Carrel - Defeyes (1942)
3a - Smer vodnikov (neoznačena!)
4 - Benedetti - Carrelova smer (1931)
4a - Varianta Daguin - Ottin (1962)
5 - Picco Muzio - Smer Muzio - Carrel (1953)
5a - neoznačena varianta
6 - Lanfranconi - Zucchi (1965, VI+, 800 m)
6a - Picco Muzio - Jugovzhodni steber (1970, neoznačeno!)
6b - Furggenska grapa (1973, neoznačeno!)
7 - Furggenski greben (Piacenza 1911)
7a - Varianta Benedetti - Carrel (1930)
7b - Varianta Bignami - Bonatti (1953)
7c - Direktni izstop Carrel - Perino (1942)
8 - Vzhodna stena (1932)

 

 

Še nekaj matterhornskih kristalčkov

»Večni« vodniški aspirant, po nekaterih virih tudi malce trčen, je bil simpatični nosan Luc Meynet. Na najbolj težavnih mestih pri vzponih na Matterhorn je imel navado reči: »Umremo samo enkrat.« Čeprav se je na Matterhorn povzpel kmalu za Whymperjem, se je celo življenje otepal velike revščine.

12. septembra so šli na Matterhorn trije bratje Maquignaz, Cesare Carrel in Jean Baptiste Carrel s hčerko Felicitas, ki je imela »strašno dolge roke in je od moči kar pokala«. Šli so po Lionskem grebenu. Sto metrov pod vrhom se je Felicitas ustavila. Ni se hotela premakniti, ker ji je močan veter vzdihoval krilo čez glavo. Zdaj se znamenito mesto imenuje po njej Col Felicitas.

Pobrateni občini Zermatt in Valtournanche sta se leta 1900 dogovorili, da bosta postavili na vrhu Becca (Matterhorna) 280 centimetrov in 90 kilogramov težak križ. Vis vitalis - višja sila je v letih 1900 in 1901 to preprečila, tako da je bil končno postavljen leta 1902. Gor so ga prinesli složni sorodniki s priimkom Maquignaz . Ko je bil pritrjen, so se jim pridružili še Carrelovi, Pessionovi in Pellisierjevi. Na krakih križa je napis Pratumborno et Vallistornensis (stari imeni za Zermatt in Valtournanche).

Paul Hübel je popolnoma neznano ime med mlajšimi alpinisti. Samo splet nesrečnih okoliščin je botroval, da ni on pobral trofeje v several steni Matterhorna. V enem od poskusov je bil že v višini Rame, ko je moral odnehati v vremenski apokalipsi. Zato pa velja za očeta prve čelade, ki jo je zasnoval leta 1936. Ideja je nato zaspala, zbudil pa jo je dr. Hechtel leta 1953 in jo skupaj s Hüblom preoblikoval v današnjo obliko.

Med kolesarskimi zgodbami je najbolj znana Buhlova, ko je po solovzponu v Piz Badile padel s koleson v reko. Manj mokra je kolesarska zgodba Hansa Ertla, ki se je med vožnjo pod severno steno Ortlerja nalezel nadležnih zajedalcev. Poln prigod je tudi čas, ko sta se po severni Italiji vozila Walter Philipp in Dieter Flamm, ki sta se preživljala z rabutanjem sadja in sunila tudi nekaj kokoši, preden sta končno staknila nekaj lepega vremena za Punto Tissi v Civetti. Zmagovalca severne stene Matterhorna, Toni in Franz Schmid sta kolesarila pet dni iz Münchna v Zermatt. Z vso plezalno kramo in hrano naloženi kolesi sta potiskala preko visokogorskih prelazov in doživela poleg toče in moče nekaj neobičajnih biciklističnih kalvarij. Skoraj usodno zanju pa je bilo prečenje dvesto metrov širokega plazu, preko katerega sta morala prenašati svoji prevozni sredstvi.

Predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja grof Baillet Latour je leta 1932 v Los Angelesu bratoma Schmid izročeno zlato olimpijsko kolajno obrazložil takole: »Za prvi vzpon čez severno steno Matterhorna izročam Franzu in Toniju Schmidu iz Münchna zlato olimpijsko kolajno.«
Leto 1932 je bilo tudi črno leto nemških plezalcev. Kar 28 mojstrov je našlo smrt v stenah Alp in Dolomitov. Isto leto se je v Wiesbachhornu smrtno ponesrečil Toni Schmid, hudo poškodovani soplezalec Ernst Krebs pa je pri tragičnem zdrsu ostal brez zadnje plati. Minila so štiri leta in oddano je bilo še zadnje zlato odličje alpinistu - za nealpinistični uspeh. Tonijev soplezalec Ernst Krebs je prejel zlato medaljo za zmagovito vožnjo v kajaku enosedu.

Glede najdaljšega alpinističnega staža je bil Angelo Dibona med prvimi, saj je migal petdeset let. Po Abrahamu je sicer samo še pomagal sinu Ignaziju. Švicarski gorski vodnik Aleksander Grawen pa je imel dvainpetdeset let aktivnega staža in najuspešnejše čaščenje Matterhorna v plezalnem smislu. Do zadnjega diha je bil prvi v navezi. V zgodovini alpinizma je samo še Hans Pfan nekaj dni pred smrtjo opravil vzpon na Piz Boe. Grawen je leta 1932 preplezal severovzhodno steno Eigerja z Lauperjem, leta 1946 je opravil šesto ponovitev Schmidove smeri v Matterhornu, leta 1947 se je povzpel na 7075 metrov visoki vrh Satopank v Garvalski Himalaji. In še pogled nazaj: 4000 vzponov.

Sijajen fant je bil Diether Marchart, ki je leta 1959 prvi sam ponovil severno steno Matterhorna. Osem dni po vzponu je z odliko (10) opravil izpit iz igranja na klavir na konservatoriju. V šali je rekel, da je bilo to težje kot solovzpon. Vsak muzikus bi to potrdil ali pa nejeverno zmajal z glavo.

Zanimive so tudi Matterhornske stave. L. Perren je leta 1968 preplezal greben Hörnli z velikim kovčkom v rokah. Med sestopom ga je pustil v Solvejki, kot je določala stava. Kovček so kasneje zabrisali v vzhodno steno. Uspel je tudi vzpon v copatih adidas v letu 1972. Ni pa uspel vzpon v copatih in pižami. V kaminu pod vznožjem tretjega stolpa je padajoči kamen hudo ranil stavljenca iz Kölna. Takšne in podobne oslarije lahko beremo v lepo ilustrirani knjigi Valdostanski štiritisočaki iz leta 1976. Večini bo šlo verjetno bolj na jok kot na smeh.

Odlični časi z Matterhorna, ki pa niso za posnemanje: solovzpon po grebenu Hörnli gor in dol v 3 urah in pol, greben Zmutt v solovzponu v 2 urah in 50 minutah, Furggenski greben v navezi v 2 urah in pol, Lionski greben do Col Felicitas v solovzponu v eni uri in 40 minutah, smer bratov Schmidov v navezi 6 ur, Carrelino v južni steni v navezi v 4 urah.

Svojčas je bil Pierre Mazeaud francoski minister za šport in mladino. V okencu »Alpinismus privat« mu je tedanji urednik Toni Hiebeler posvetil naslednje besede: »Pierre ima rad dober konjak, strme stene in lepe ženske«. Da prvo drži, je razvidno z neke protokolarne slike s sprejema pri predsedniku Pompidouju, ko mu iz žepa svečane obleke štrli polovica steklenke konjaka Courvoisier. Drugo tudi drži, saj ima naprimer z Desmaisonom prvenstveno smer v severni steni Zahodne Cine, že kot dedek se je z 49 leti povzpel na Čomolungmo. Tudi tretji del trditve ni na trhlih nogah, če hladni in »nezainteresirani« oskrbnik koče Hörnli trdi, da je gospod profesor Pierre bil nekoč v enem mesecu kar trikrat, vsakokrat z drugo mademonselle namenjen na vrh Zermattskega Leva. Lev pa tak.

Sedemnajst znanih »bivših matorih« alpinistov je letos srečalo Abrahama. Vsi od njih so se svojčas že srečali s svojo »goro vseh gora«, zato naj nikogar ne moti, če stare čase sedaj zalivajo naprimer z malt viskijem. Jubilanti so Bonatti, Hiebeler, Mazeaud, Ottin, Gaspard, Etter itd.


Domači kristalček z Matterhorna

Prvi jugoslovanski pristop na vrh je verjetne opravil Janko Mlakar.
Prvo grebensko prečenje vrha sta verjetno opravila Janez Rupar in Lojze Šteblaj ..., kasneje je bilo opravljeno še vsaj desetkrat.
16. 7. 1969 Danilo Cedilnik, Bine Mlač greben Furggen (PV 69/490)
... 7. 1969 Danilo Cedilnik sam po Zmuttovem grebenu
... 7. 1969 Danilo Cedilnik, Bine Mlač - Carrelov ozebnik v Tête du Lion z
grebenom vodnikov, G. Murallia, PV (69/490)
2. 9. 1962 Brane Pretnar, Tone Sazonov - smer bratov Schmidov do Rame,
(PV 62/522)
25. 7. 1963 Nadja Fajdiga, Ante Mahkota - smer bratov Schmidov do Rame, 1. mešana ponovitev
28. - 29. 7. 1970 Janez Kunstelj, Bine Mlač - smer bratov Schmidov, 1. JP
do vrha (PV 71/586)
14. - 15. 8. 1976 Ivč Kotnik, Nejc Zaplotnik - smer bratov Schmidov
15. - 16. 8. 1976 Danilo Cedilnik, Viki Grošelj - smer bratov Schmidov do Rame
20. - 21. 7. 1977 Janez Emeršič, Milan in Rok Kolar, Silvo Luksa - smer bratov Schmidov
27. 7. 1978 Boštjan Kekec, Simon Peternel - smer bratov Schmidov
7. 8. 1978 Stane Belak, Marjan Manfreda - smer bratov Schmidov, izstop
med Ramo in vrhom
10. 8. 1980 Klemen Kobal, Matej Kranjc - smer bratov Schmidov
28. 8. 1980 Filip Bence, Borut Bergant - smer bratov Schmidov
... 8. 1980 Marko Grad, Stane Klemenc - varianta v severni steni iz let
1923, izstop levo pod Ramo
24. - 26. 8. 1980 Peter in Pavel Podgornik - Bonattijeva smer, 1. JP

Ker želimo, da bi se tale kristalček čimbolj svetil, prosimo za popravke in dopolnila.
 

Nada in Bine Mlač

Za G-L priredil: Genadij Štupar


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti