Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razmišljanja in (ne)pozabljena dejstva

AR 9/1980 - Marjan Osterman: Že dalj časa sem imel ob prebiranju Alpinističnih razgledov in opazovanju dogodkov namen zapisati lastna gledanja na stvar.

Najprej sem odlašal, da ne bi prilival olja na ogenj, sedaj sem se pa ob prebiranju zadnje številke Alpinističnih razgledov, ki ima toliko kvalitetnih člankov, odločil, da tudi sam izlijem svoj žolč, »pa kar bo, pa bo«!

Ker je zadnje čase najbolj aktualna kategorizacija, ki postaja čedalje bolj glavno gibalo delovanja alpinistov, od vzgoje do odpravarstva in vseh zakulisnih iger, se bom dotaknil najprej le-te. Spominjam se pet do šest let nazaj, ko se je prvič začelo govoriti o enotni kategorizaciji alpinistov. Že takrat je bilo precej pripomb, ki so bile pobite z dejstvom, da bo enotna kategorizacija prikazovala le naše delovanje navzven, oziroma za forume, ki jim ni znana alpinistična dejavnost, ter za primerjavo z drugimi športnimi panogami. Sedaj je ustanovljen strokovni svet za kategorizacijo, v njem pa žal ni nobenega ekstremnega alpinista, tistega, ki bi znal pravilno prikazati ekstremne vzpone, tiste, zaradi katerih je kategorizacija sploh nastala. Nič nam ne pomaga, če je stvar pripravljena na akademskem nivoju, če pa ne služi svojemu namenu in ni razvidno in jasno, kaj je ekstremni vzpon in kaj poprečen. Tako ima kvantiteta vsaj enake, če že ne večje možnosti kot kvaliteta. S sistemom točkovanja smo vse skupaj zmetali v en koš, čeprav smo se že v osemletki učili, da se jabolk in hrušk ne da seštevati, mi pa še vedno iščemo skupni imenovalec. Ni vseeno, ali sprinter teče 1 x 10,0 sekunde na minuto ali pa 5 x 10,5. Prvih je peščica in so resnično kvalitetni, drugih pa je našteto in so poprečni. Če govorimo o kvalitetnem alpinizmu, naj bo jasno izražen vrh in to z individualnimi vzponi, ne pa s skupinskim delom. Ker gre za dejanja, ki niso merljiva z metrom ali štoparico, mislim, da bi morali to vsi čim prej spoznati. Menim, da bi morali vzeti kot osnovo za merilo oziroma točkovanje (če že mora biti) kvalitetni vzpon, ne pa vsak vzpon, kot je to do sedaj. S tem bi bilo onemogočeno poprečnim alpinistom, da si s pridnostjo nabirajo točke, na koncu pa kotirajo enako ali višje kot nekdo drug, ki pleza ekstremne vzpone, pa je bil časovno ali kako drugače omejen. Tudi Roland Mathes, ki je podiral svetovne rekorde v plavanju, se je hodil na treninge le »kopat«, ker »eden pač je, drugi pa ni!«

Prav tako bi se s tem tudi omejila poplava prvenstvenih vzponov (uvodnik Franceta Malešiča v AR 8) tam, kjer je že bila smer, »pa ni podatkov«. Z dosedanjim sistemom točkovanja se da na tak način lepo zbirati točke, saj je lahko plezati prvenstvene smer v predelih, ki jih širši krog ljudi ne pozna, pa tudi če so to pobočja, ki se uporabljajo za sestop (!) in zaradi tega niso vrisana na fotografijah. Tudi težave v skali in ledu se lahko potencirajo, pa je spet lepo število točk. Nenazadnje pa ne bi smelo priti do zmanjševanja uspehov posameznih odprav na uspehe posameznika, če vemo, da je uspeh odprave odvisen od celotne ekipe. Ko se pa prične govoriti o nagradah in priznanjih, se iščejo kompromisi, v katerih vsak usmerja vodo na svoj mlin.

Tudi glede odpravarstva bi si lahko prišli na čisto: če je potrebno prijavljati odprave pri komisiji za odprave v tuja gorstva, naj ima le-ta tudi nekaj besede o izbiri ciljev, ne pa da je prijava odprave zgolj formalnost. Tako je bil izlet članov Akademskega alpinističnega odseka letos poleti v Cordillero Blanco prijavljen kot odprava, čeprav sta od sedmih članov imela le dva alpinistične cilje, ki sta jih tudi dosegla. Drugi člani so imeli v glavnem le trekking cilje, vsi pa so si v celoti sami plačali stroške. Neredko se dogaja, da se organizirajo podobne odprave, predvsem raznih društev, ki imajo tudi več ali manj eksotične cilje; prijavljene so pri komisiji za odprave v tuja gorstva, denar pa se zbere kot družbena pomoč. Nihče se ne vprašuje, zakaj so v moštvu alpinisti, ki še pri nas ne delajo kvalitetnih vzponov, kaj še drugje, izbirajo si nepomembna področja oziroma cilje. Po drugi strani pa sposobni alpinisti nimajo dovolj zvez, da bi si zagotovili potrebna sredstva za odprave v nam še nepoznana gorovja s kvalitetnimi alpinističnimi cilji. Postala je praksa, da je osnovni pogoj za udeležbo na odpravi KOTG kategorizacija. Vsi vemo o pomanjkljivosti kategorizacije v odnosu kvantiteta - kvaliteta, prav tako vemo, kako se vrednotijo na kategorizacijski lestvici posameznikov uspehi odprave. Tako je na seznamu selekcioniranih alpinistov več takšnih, ki se ukvarjajo samo še s »himalaizmom« (skupinskim), alpinizem pa jim je le še drugotnega pomena. Tako imamo tudi vzgojne težave, ko se ambiciozni posamezniki ne morejo dovolj uveljaviti (Glej AR-8-80, str. 15. Pojasnilo: Skok je plezal Ljub-ljansko smer z jamarjem. Mislim, da mu načelnik tega ne bi mogel preprečiti, če sam nima toliko čuta odgovornosti. Po cestah se vozijo tudi alkoholiki, pa ne moremo reči, da je za to kriva družba, ki se bori za izkoreninjenje tega zla).

Tako je že na samem začetku sorazmerno majhno število kandidatov. Seveda s tem avtomatično odpadejo vsi tisti, ki se zaradi vsemogočih obveznosti ne morejo izredno intenzivno posvetili alpinizmu, da bi prodrli med tiste, ki imajo že zelo visok start od prejšnje odprave. Pri tem je dosti na boljšem tisti, ki v petih popoldnevih spleza pet grap, kot pa drugi, ki se odpravi v težavno steno, pa mora po petih dnevih odnehati, čeprav je mnogo več truda vložil kakor pa prvi. Čeprav zadnja beseda o udeležbi pripada vodji odprave, je prav tako zelo pomembna »pozitivna individualna ocena komisije za izbor« (AR-8-80- str. 29). Predvsem, kadar gre za izbor kandidata, ki se prvič prijavlja za odpravo, se mi zdi, da prav ta odločilna ocena temelji precej na govoricah, saj se pogosto zgodi, da ne vodja odprave, ne nihče iz izbirne komisije kandidata osebno ne pozna. Nikoli se še ni zgodilo, da bi vodja oziroma komisija povabila na razgovor kandidata in se tako na osnovi pogovora iz »prve roke« kritično odločila. Najlažje je stvari reševati brezosebno, skozi točke, petem pa je po vrnitvi v domovino polovica moštva skreganega, razcepljenega v dva ali več delov, sledijo si obtožbe in opravičevanja po časopisih itd. (Tudi pri zaposlovanju je običaj, da se kljub izpolnjevanju razpisnih pogojev, kandidata povabi na razgovor, saj je pogosto odločilen le osebni stik!).

Druga možnost, ki se mi zdi prav tako zanimiva, je pa takšna kot izbira reprezentance pri drugih športih. Tako bi vodja odprave zasledoval delo po posameznih odsekih in nato čisto po lastni presoji povabil določene alpiniste k sodelovanju v odpravi. Večini alpinistov je cilj sodelovanje v odpravi in mislim, da bi bili redki, ki bi zavrnili takšno vabilo; le-to pa bi bilo seveda vezano tudi na organizacijske dolžnosti.

Nenazadnje se sprašujem (v zvezi s člankom Bojana Pollaka), če imamo planinsko etiko, kodeks in nekaj lastne morale, zakaj se potem ne objavijo imena tistih, ki v prijavah lažejo, da bi dosegli svoje lastne cilje. Naj vemo, kdo je kdo v naši planinski druščini, da se bomo lahko obvarovali neljubih presenečenj. Bilo je tudi vprašanje kriterijev: mislim, da sploh niso bili prestrogi. Mislim, da ne bi smeli upoštevati togih in neprilagodljivih meril, ampak individualna, saj imamo navsezadnje opravka z ljudmi, posebno še na gori, ki jo vsak doživlja na svojstven način.

V zadnji številki Alpinističnih razgledov me je prav tako pritegnil članek o samohodstvu (Ali je to še razumno?). Pri obravnavanju samohodcev je odločujoče dejstvo, da je to najnevarnejša oblika alpinizma, kar prikazuje tudi statistika: v 11 letih 11 življenj. Vendar v analizi ni zajeto, kdo so bile te žrtve - nihče od vrhunskih alpinistov se ni ponesrečil!

Nekdo, ki se leta in leta ukvarja z ekstremnimi vzponi, si je prav gotovo na jasnem, kaj pričakuje od solovzpona in kako se mora nanj pripraviti. Ko pa pogledamo, kdo so bili naše nesrečne žrtve, vidimo, da so bili nekje v sredini: ne več pripravniki, pa tudi še ne popolni oziroma vrhunski alpinisti. Takšni pač, ki jim je uspelo narediti nekaj kvalitetnih vzponov, da se je začelo o njih govoriti, nakar so hoteli narediti še nekaj, kar bi te govorice podkrepilo. Niso se ozirali na to, da se za 29. november nevplezani podajajo v severno steno Špika ali pa pozimi v Triglav, ko cele naveze zaradi slabih razmer niso poskušale vzponov. Ne smemo si beliti glave s tem, če Marjon solira Sfingo. V gorah je že dovolj doživel in upajmo, da ve, kaj hoče. Vprašati pa se moramo, ali je pravilno, da to počenjajo ljudje, ki so sicer opravili dobre vzpone, niso pa še doživljaji kriz v gorah, tistih kriz, ki bi jih premagali z voljo, vzdržljivostjo in ne nazadnje tudi z izkušenostjo. Takšne ljudi pošiljamo celo na odprave, čeprav še v naših gorah niso bili dodobra preizkušeni. Pustimo samohodstvo, naj se razvija samostojno, če ga ne propagiramo, se tudi ni potrebno mešati vanj. Morda je le trenutno popularno, tako kot pred časom prosto plezanje (free climbing), ki se sedaj počasi umirja. Naj ostane kot področje, v katerem deluje v celoti vsak sam. Sicer pa ne gre pozabiti, da je porast samohodstva tesno povezan s splošnim povečanjem in razširjenostjo alpinizma.

Morda so v tem sestavku misli nekoliko nametane - tako so mi pač prihajale na dan - vendar upam, da boste tudi vi pričeli premišljati o stvareh in napisali vaša mnenja, ki bodo stvari izoblikovala. Če pa niste za pisanje, se lahko tudi pogovorimo na bližnjem zboru alpinistov.

Marjan Osterman


Pripis k razmišljanjem

France Malešič: a) Planinske odprave in turistično-planinski izleti (trekkingi; glej članek Razmišljanja o vprašanjih varnosti na trekkingih, stran 9) morejo obvezno imeti primerno vodstvo, ki bo znalo organizirati tudi morebitno reševanje. Pri enem od izletov v Afriko sta naprimer pri nesreči pomagala le dva posameznika, pri izletu v Srednjo Ameriko pa ob treh zdravnikih ni bilo nobenega planinca, ki bi znal organizirati tehnični del reševalne akcije hudo obolelega planinca (AR-6-80-21). Poleg drugih nevarnosti (Glej Planinski vestnik 1980, številka 11, stran 554, Tragedija v Peruanskih Andih) smo si torej nevarni predvsem sami. Opozarjanja ne jemljimo kot nevoščljivost. Planinska društva naj se zavedajo odgovornosti in naj vedno poskrbe za primerno vodstvo in šele nato za vabljivo reklamo v časopisju. Planinci in alpinisti pa naj temeljito premislijo, ali je pametno sodelovati na slabo organiziranih ali točneje rečeno nevarnih turistično-planinskih izletih.

b) Avtor Razmišljanj in (ne)pozabljenih dejstev vabi k širšemu pogovoru, zato le nekaj pojasnil.
Strokovni svet je skupina, ki se v skladu z organiziranostjo telesne kulture pri nas ukvarja z alpinističnimi selekcijami. V njej je tudi nekaj vrhunskih alpinistov. Kategorizacijo poleg drugega opravlja podkomisija za kvalitetni alpinizem pri alpinistični komisiji PZS, v njej pa je le en član sveta. Tudi v tej podkomisiji je nekaj vrhunskih alpinistov.
Količina vzponov pri kategorizaciji ni nikdar imela tolikšnega pomena v primeri s kakovostjo vzponov, kot naprimer živalski vrt z dvesto zajčki namesto slona, še manj pa ga bo imela po novih dopolnilih, ki so jih predlagali odseki. Še vedno pa velja, da s kategorizacijo ocenjujemo le športni del alpinizma, pa tudi to, da ne velja za pripravnike. O vsem tem je bilo precej pojasnil na nedavnem seminarju za vodstva alpinističnih odsekov. Zelo je zanimivo, da so bili odsotni kar trije odseki, ki so oddaljeni le nekaj sto metrov!
Pri odpravah je prav zaradi navala turistično-planinskih ciljev domenjeno, da odprava, ki nima vsaj polovice kategoriziranih, ne more veljati kot alpinistična, kar je res zelo pohleven pogoj.
Seznam ponesrečenih samohodcev se žal začenja in končuje z odličnima alpinistoma iz Eigerja in Fanskih gor, zato je res vprašanje, kako naj se samohodstvo razvija samostojno.

France Malešič

Za G-L priredil: Genadij Štupar


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti