Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razmišljanja o vprašanjih varnosti na trekkingih

AR 9/1980 - Franc Mulej: Trekking je zelo širok pojem skupinskega popotovanja v prvobitne odnosno delno civilizirane dežele.

Namen potovanja so planinski ali alpinistični cilji, lahko pa tudi smučanje (Grenlandija). Pri tem ločimo naslednje težavnostne stopnje:

A - lahka popotovanja (planinarjenje) po nadelanih poteh, absolutna nadmorska višina je v enakih mejah kot v Sloveniji (pod 3000 m), višinska razlika dnevno prehojene poti ni velika.

B - zahtevnejše planinarjenje po nadelanih poteh, ki potekajo tudi
nad 4000 metri absolutne nadmorske višine. Mestoma je lahko brezpotje, vendar brez tehničnih težav, dneve višinske razlike na turah so precejšnje (1000 do 1500 m), tehničnih težav ni in tudi tehnični pripomočki niso potrebni. Takšno težavnostne stopnje je naprimer Inkovska pot v Južni Ameriki.

C - zahtevni vzponi kombinirani z daljšim ali krajšim dostopom težavnosti B. Tehničnih težav v alpinističnem smislu ni, vendar se že resno pojavljajo višinski problemi. Potrebna je zelo dobra telesna pripravljenost. Primer takšne težavnostne stopnje je vzpon po normalni poti na Kilimandžaro.

Č - težki vzponi so pristopi na vrhove tudi preko 6000 metrov, ki zahtevajo srednje težko plezanje ali hojo po ledenikih. Obvezni so tehnični pripomočki (vrv, cepin in dereze ). Primer je vzpon na Devistan, 6678 metrov, v Indiji.

D - zelo težki vzponi (ekspedicijski slog) so alpinistični pristopi na vrhove z višino tudi preko 7000 metrom ali na tehnično zelo zahtevne nižje vrhove. Ti vzponi pridejo v poštev samo za alpiniste vrhunske kvalitete, nujno je skupinsko delo. Kot primer navajam običajni pristop na Trisul ali preko južne stene (7120 m).

V tem razmišljanju bom obravnaval trekkinge težavnosti B, C in Č. Trekking skupine so običajno sestavljene iz 15 do 20 udeležencev, lahko pa tudi manj. Takšna skupina mora biti samostojna na področju organizacije, gibanja po orientacijsko in plezalno zahtevnem svetu, v pogledu reševanja kakor tudi zdravniške prve pomoči.
Zato skupina potrebuje organizacijskega vodjo in pomočnika oziroma namestnika. Ta dva morata obvladati znanje ustreznih tujih jezikov, biti usposobljena za vodenja skupine do začetka dejanskega trekkinga in urediti vse potrebne predhodne formalnosti.
Glede vodniškega kadra za vodenje v planinskem in alpinističnem področju je potrebno povedati, da sta število in usposobljenost vodnikov odvisna od težavnosti trekkinga in usposobljenosti udeležencev. Ob razpisu organizator običajno navede minimalne pogoje za kandidate, vendar mora vodstvo trekkinga na preizkusni turi obvozno preveriti znanje, telesno pripravljenost in opremo udeležencev. V interesu varnosti kakor tudi uspešnosti trekkinga je, da organizator ne sprejme tistih prijavljencev, ki ne izpolnjujejo minimalnih pogojev. Po dosedanjih izkušnjah se za trekkinge, ki jih organizirajo planinska društva, zveze in tudi turistične organizacije, prijavljajo kandidati, ki imajo zelo različne planinske ali alpinistične sposobnosti in telesno pripravljenost. Zato menim, da je število vodnikov za trekkinge težavnosti C in Č možno pravilno določiti šele po preizkusni turi. Za vzpone težavnosti B menim, da bi zadostovala dva planinska vodnika s primerno telesno pripravljenostjo, posebno če skupimo spremljajo nosači-vodniki, ki poznajo predvideno pot. Na turah težavnostne stopnje C naj bi bil vsaj en gorski vodnik, drugi pa so lahko nižje kvalifikacije, naprimer pripravniki za gorske vodnike in podobno. Za vzpone pod Č pa menim, da bi moralo biti tehnično vodstvo sestavljeno iz dveh gorskih vodnikov ali vsaj pripravnikov za gorskega vodnika. Pred odhodom je vodstvena skupina dolžna poskrbeti za tehnično opremo.
V vsakem primeru pa mora vsaj en vodnik predhodno prehoditi predvideno pot in vzpon. Če je zagotovljen usposobljen vodnik domačin, pa zadostuje, če je bil vsaj en vodnik na odpravi ali trekkingu na tem področju.
Na turah težavnosti C in Č menim, da morata biti v skupini vsaj dva gorska reševalca, medtem ko na turah težavnosti B zadostuje en sam.
V prvem primeru sta tudi na lažjih turah potrebna dva reševalca, ker je več možnosti, da se tudi reševalcu primeri nezgoda, naprimer pade v razpoko ali ga poškoduje padajoče kamenje. Pred odhodom na trekking reševalec poskrbi za ustrezno reševalno opremo in pri tem upošteva tehnično opremo skupine. Pred odhodom je potrebno poskrbeti tudi za zavarovanje vseh udeležencev trekkinga pri skladu Planinske zveze Slovenije za pomoč pri reševanju v tujih gorah, vendar ta možnost velja le za evropske gore.
Ne glede na težavnostno stopnjo je potrebno, da skupino spremlja zdravnik splošne prakse, ki je sposoben nuditi medicinsko prvo pomoč. Najprimerneje je, če je spremljajoči zdravnik tudi gorski reševalec. Pred odhodom zdravnik preveri, če so udeleženci v primernem zdravstvenem stanju (predhodni zdravniški pregledi) in če so vsi opravili potrebna cepljenja. Upoštevati je treba relativno veliko zdravstveno ogroženost udeležencev, ki prvič potujejo v predvideno tujo deželo. Potrebno je tudi urediti formalnosti za morebitno nudenje zahtevnejše zdravstvene pomoči v deželi, v katero je namenjen trekking.
Tu so navedeni strokovnjaki raznih profilov v takšnem številu, da se pojavi pomislek, da ostane pri številu 20 le skromna številka udeležencev in s tem tudi veliko finančno breme. Vendar je pri smotrni izbili strokovnega vodstva lahko isti človek gorski reševalec, gorski vodnik in zdravnik ali pa organizacijski vodja, alpinistični inštruktor in gorski reševalec.
Seveda se strokovno zahteve za vodstveno skupino bistveno manjše, če se skupina giblje v nadzorovanem narodnem parku (naprimer park na področju Kilimandžara), kjer skupino obvezno spremljajo nosači-vodniki, v ostalem pa je na področju parka zagotovljena brezžična (UKV) zveza z vodstvom parka.
Kadar je skupina sestavljena samo iz izkušenih članov - alpinistov, ni potreben vodniški kader, vsaka naveza je odgovorna zase tako v plezalnem kakor tudi v orientacijskem delovanju. Vse druge navedbe glede organizacijskega vodstva, spremstva zdravnika in gorskih reševalcev pa ostanejo nespremenjena.
Navedeno razmišljanje je moje osebno mnenje. Ker pa se veča tako število organizatorjev (PZS, PD Ljubljana-matica, PD Krško, PD Samobor itd.), kakor tudi število trekkingov, menim, da bi morali to problematiko obravnavati komisija za alpinizem in komisija za odprava v tuja gorstva ter sprejeti priporočila ali minimalne pogoje usposobljenosti tako za vodstveni kader trekkingov kakor tudi za udeležence.

Franc Mulej

Viri: Schuster, München - Reisen zu den Bergen der Welt,
razgovori z udeleženci trekkingov.

Za G-L priredil: Genadij Štupar


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti