Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Veliki pionirji alpinizma (IX. del)

AR 9/1980 - Bine Mlač: Eugen Guido Lammer (1863 - 1945)

Naše prizadevanje je in mora biti: le navzgor! Vzpenjamo se kvišku na visoke vrhove v polni zavesti, da naši napori in naša prizadevanja ne bodo zaman. Tako se glasi malce čuden in ne čisto razumljiv citat, eden od mnogih iz njega dni zelo popularne knjige Evgena Guida Lammerja »Jungborn«, 1922. Tu je zapisano in opisano kar zajetno število vzponov, saj ni predelčka Alp, koder ta zanimivi pionir ne bi gazil snega, ali stene in grebena, kamor ne bi uprl svojega ostrega pogleda. Ne prav na robu teh živih in napetih zgodbic, ampak bolje rečeno čeznje je prepleskana prozorna patina vzklikov in prizivov, odbijanja in vabljenja, filozofskih floskul (lepa prazna beseda) in pobožnih misli. To je bil način pisanja planincev v zadnjem desetletju 19. stoletja in odsev »srebrne dobe« alpinizma. Pretežno nas bo vodila beseda starega mojstra, ki je sam prehodil in pretaval marsikateri brezupni ledenik, prejahal nič koliko ostrih grebenov ter obdelal spoštljivo število lednih vesin do in čez 50° naklonine brez derez na nogah. Iskal in izzival je nevarnosti v gorah, postal je neizbrisno ime v vrstah pionirjev alpinizma. Z ene strani ves prevzet z Nietzschejevim individualizmom, z druge pa poklicni filozof, ki hodi svoja pota in išče nova obzorja. Nestanovitna so tudi njegova duševna valovanja, saj včasih kaže močno slo do življenja, hip kasneje pa skozi liričen stavek oznani svoj tipični fatalizem. Ne manjka mu vznesenih besed, ki so precej podobne tistim iz narmračnejše preteklosti Nemčije v letih 1933 – 1945, kot naprimer o gorniku-nadčloveku. Tu je sporen. Alpinizem se da zlorabljati v političnem smislu in to se je v omenjanih letih dogajalo. »Lamerizem« kot tak sicer ni postal ideološka smer ali dogma v predvojnem alpinizmu, bil pa je vidno in oprijemljivo zmanipuliran. »Naredi ali crkni!« je ena od priložnostnih fraz v nekaterih okoliščinah, zapisana pred 95 leti. Kasneje so to precej drugače sprejemali, posebno naveze nemških plezalcev. Zaradi primerjave poglejmo slovar časopisja iz leta 1938. »Zmagovalec Eigerja gospod Anderl Heckmair je v strašnem in nadčloveškem boju s to švicarsko goro med zmagovitim plezanjem petkrat padel …, na vrhu je slavil zmago in skupaj s kameradi vzklikal velikemu vodji nemškega naroda.« Lammerjeve besede, prikrojene duhu časa, so prisotne v steni, pod steno, pri novinarjih in kasneje na slavnostnem sprejemu. Angleški plezalni krogi, Čehi (Radovan Kuchar) in drugi so do tedanjega pisanja in Heckmairja zelo gorki, posredno pa tudi do Lammerja.

Zanima nas še Lammer v dvajsetih letih tega stoletja. S predavanji in besedo na papirju si je prizadeval za globljo vzgojo mladega človeka. Tu ni žel večjih uspehov, pri mladih je ostalo predvsem pri verbalnem navajanju in citiranju. Ne nazadnje je tudi množica besedil, ki so prepojena z religijo. In kakšna naj bi bila današnja presoja le-teh? Tako zapišimo: bil je človek, ki je govoril iz svojega sanjskega sveta z vsemi simboli, ki so bili takrat v navadi.

»Najlepša smrt je v gorah,« je govoril. »Resnična smrtna nevarnost je dar božji.« »Pred očmi mi stoji Ahasver (večni popotnik, blodeč po svetu, nestalnež, nemiren duh) v luči nove, strašne tragike, bedni človek, ki ne pozna več strahu pred smrtjo, te čudovite začimbe za živce. Mnogim užitkom na zemlji se odpovem, če pa mi vzamete še strah, bo bivanje puščobno in dolgočasno, tako da bom hrepenel po smrti.«

Doživel je 82 pomladi, preživel dve svetovni kalvariji in še marsikatero v gorah, naprimer padec v zahodni steni Matterhorna. S soplezalcem Augustom Lorrio je padel 200 metrov, plaval v plazu in ostal nepoškodovan, tako da je nemudoma po nesreči odšel iskat pomoč za ranjenega tovariša, sam čez zahrbten Tiefenmattenski ledenik. Tudi to nesrečo je opisal (Saint-Loup: Gora ni hotela, Ljubljana 1961, poglavje Kaznovani in odrešeni človek, stran 33) in pravi: »To je lepa smrt. Bolj kakor tak padec te boli, če se zbodeš s šivanko.«

Rodil se je 18. junija 1863 v severovzhodnem delu Rosenburg-Kampa v spodnji Avstriji. Bil je gimnazijski profesor filozofije na Dunaju. Zaradi nekaterih še starejših pionirjev alpinizma poglejmo, kaj se je v tistih letih dogajalo v svetu in doma. Marx tiska Kapital (1867), Siemens je pognal Dinamostroj (1866), odprt je Sueški kanal (1869), k življenju je priklicano Svetovno poštno društvo (1878), Nobel je patentiral dinamit (1867), onstran velike luže je zasvetila Edisonova žarnica (1879). Človeštvo ja vse bolj zagospodarilo nad stroji, toda obenem je zaznalo in začutilo, kakor da se dogaja prav nasprotno. Ali je tudi Lammer preživljal duševne pretrese in komplekse okolja, v katerem je živel? Odgovor je pritrdilen, razviden iz nekaterih člankov in njegovih pogostnih bezanj iz dolin v samotne gore. Lammerjeva gorniška dejavnost je tako pestra in polna neverjetnih pustolovščin, da bi kaj hitro lahko govorili o lažnivem kljukcu, polnem neverjetne domišljije, če ga pri dejanjih ne bi videli in spoznali njegovi soplezalci.

Sedemnajstkrat je naprimer padel v ledeniško razpoko (glej Saint-Loup: Gora ni hotela, poglavje Senca in svetloba, stran 105), dvakrat se je podal z grebena dol v ledeno steno, ki ji prej ni videl obraza; bila je odeta v novozapadli sneg in gosto meglo. Ko išče izhod iz razpoke, uživa v brezizhodnosti, odvrže cepin in hoče izplezati z »golimi rokami«, pogreša še globjo razpoko in zgoraj temne oblake, ki valjajo ledenik in pokrajino.

Nekaj prigod iz samohodstva, ki imajo še danes precej teže v klasičnem smislu:

1884 - v Olpererju obišče enega od silno krušljivih grebenov, ki je na obe strani resno izpostavljen. »Pet ur sem bil na vrvi z nevarnostjo ...« Isto popoldne pomaga kmetu v dolini pri delu in občuduje vrhove, obsijane z zlatim soncem: »Oh, ko bi spet mogel biti tam gori ...« Samo teden dni kasneje sestopa po vzhodni steni Hochpfeilerja. Tu sreča obilico čudovitih naravnih tvorb, »danih od samega boga«: kot steklo gladko žmulo, previsne izzivalne odlome, globoko in za dva konja široko krajno zev. »Te se moram nemudoma lotiti ...«

1885 - poje hvalospev cepinom in reši problem jugozahodnega grebena ter severne stene v isti gori. Isto leto v Bernskih Alpah preči greben Lauteraarhorna, raztežaj pod vrhom odneha zaradi popolnoma gladke vršne stene in zato preči v njen južni bok, po njem pa sestopi na ledenik Strahlleg. Tu si privošči bivak na ledenem mostu in petnajst ur »božanskega« tavanja po ledeniku.

1887 - v Walisu uspe s tveganim prečenjem Weisshorna in Zinalrothorna.

1893 - v toplem julijskem dnevu Lammer sam kot tretji ponavlja Schmittov kamin v Fünffingerspitze. »Drsanje hrbta traja že štiri ure ...«

1894 med drugim opravi v dveh tednih 53 solovzponov v skupini Texel.

Samohodce isto leto podeli v tri značilne skupine.

Pomlad Lammerjevega življenja sega v prejšnje stoletje. Poletje se prevesi v jesen; sedaj pravi sebi »stari godrnjač«, saj mora še zadnjič prerešetati in presojati razvoj alpinizma od časov, ko je stal na čelu najdrznejših, pa vse do zadnjega. Kritično razčleni okoliščine in dogodke, terenske in tehnične novosti ter duševno usmerjanje alpinistov, skratka vse razloge, ki so nastali, vplivali in povzročili, da se je v zadnjih petdesetih letih (do leta 1938) v gorah »vse, prav vse« spremenilo. Njegova brošurica »Wie andere ist des Besteigen der Alpen geworden« je prikaz odhajajočih in prihajajočih časov ter pogled starih na mlade:
»Spremenila se je predvsem bit naših gora, nekatere neznatne notranje in zunanje tehnične novosti so popolnoma preobrazile hojo v gore; in končno je sam človek na nezaslišan način z neusmiljenimi posegi predrugačil in poplitvil gorsko naravo. Ledeniki gnijejo, ledene stene Alp še zdaleč niso več one silne strnjene gmote ledu, kakor so nekoč bile. Sredi osemdesetih let preteklega stoletja je bila naprimer Lyskammova severna stena ena sama snežna plošča in vrsta ledenih pragov je visela ob steni navzdol. Danes je gora napol kopna, skalovje gleda skozi ledeni oklep; brez nevarnosti stopa gornik po razvaljenem grebenu. Še večje spremembe kot v sami naravi so nastopile v tehniki plezanja. Pravo revolucijo so povzročile Eckensteinove dereze, s katerimi lahko alpinist premaguje do 60° nagnjena ledena pobočja, ne da bi mu bilo treba sekati na tisoč stopinj navzgor in - kar je bilo težje in nevarnejše - nemalokrat tudi navzdol grede. Dereze so danes v takih strminah vzpon skrajšale in olajšale. Te lahke dereze in lahki prenosni šotori, ki so odporni proti vetru in moči, obetajo že jutri velike in uspešne podvige v Himalaji in Karakorumu. Priznam, uporaba derez in Zdarskyjeve vreče je popolnoma dostojna (fair), saj je sekanje stopinj in vedritev pod milim nebom naporno in nevarno početje. Smuči so olajšale in naredile bolj privlačno visokogorsko zimsko turistiko, v ospredje pa so potisnile nevarnost plazov, dejavnik, ki ga ne moremo nikdar popolnoma izločiti. Tudi v skalah je pojav plezalnikov in klinov naredil ne-mali prevrat.«

Tu pa Lammer ni zadovoljen z novim razvojem, ker se je zabijanje klinov, točneje kovaštvo (pravi mu kleparstvo) v skalah tako razšopirilo, da to predstavlja samostojen šport, ki ga je treba ločiti od planinstva. »Tudi nekdanji plezalci so uporabljali tu in tam kakšen klin ali kavelj, naprimer Purtscheller, sicer zelo redko in jim je služil le kot reševalni pripomoček v veliki sili, kot naprimer zdravniku morfij ali kokain. Naraščaj pa jih zlorablja kot opojne sredstvo in jih hoče imeti vedno več. Ali ni blizu skušnjava, da bi začeli uporabljati take jeklene predmete tudi za stope in oprimke.«
»Na žalost tudi planinska društva že mnogo desetletij – varujejo - dostope na gore tudi z železnimi klini in tako omogočajo nezmožnim, tistim brez poguma in sposobnosti, da pridejo na vrh.«
Obregne se ob viteze pete in šeste stopnje: »Postali bodo edini nabadači najponosnejših alpskih sten, ki jih prebadajo z železom kakor zajčjo pečenko. Kakšen napredek!?«

Polemizira tudi z Domenicom Rudatisom, znamenitim dolomitskim plezalcem in avtorjem knjige »Skrajnosti v skali«. Vsi ti razni »potegi« in druge tehnične novosti, ki so omogočile vzpone preko sten, katerim starejši plezalci niso mogli do živega, ker so ignorirali taka sredstva, so v očeh starega mojstra nedopustna in nedostojna. Z njimi se ustvarja klavrna iluzija zmage nad objektivno nepristopnimi stenami. Vsak ognjegasec na zložljivi lestvi, vsak krovec na slemenu nebotičnika je bolj izpostavljen kot dobro zavarovan junak šeste stopnje. »Včasih je bil plezalec popolnoma navezan na svoje znanje in svojo moralno moč, ravnotežje mu je tako samo po sobi povzročalo silne napore. Takrat ni šlo za zmago nad steno; plezalne spretnosti niso bile glavno. Zmagovala je krepka volja, neupogljivi značaj nad temnimi silami, strahopetnostjo, mehkobo in lenobo, nad brezdelnim oklevanjem, pomilovanjem samega sebe, nad zlagano moralo kot krinko strahopetnosti. Kaj danes doživlja junak kladiva? Kje ostane nevarnost? Saj je s klini in vrvjo skoraj popolnoma odstranjena iz občutka in zavesti plezalca.

Na eni strani to ni nič drugega kot mirno delujoč rokodelec, ki ga v naslednjem trenutku potegne tovariš kakor vrečo moke preko odločilnega mesta. Kaj stori on pri tem? To, kar stori vreča. Nič. Kaj občuti? To, kar bi občutila vreča: »Dospela bom v višino šeste stopnje, nič se mi ni treba truditi za to!« Torej čez vse odločilne težave v šesti stopnji napredujejo udeleženci, tako prvi kot drugi v navezi s pasivnim vnebohodom, s tehniko žerjava. Na ta način je klinaški šport popolnoma iztrebil plemenitost vodečega plezalca. Predvsem je njegovi duši odvzel nevarnost in vzvišeni boj z lastnimi slabostmi, nato pa mu je na vseh tistih mestih, kjer so zabiti klini, prihranil telesno in duševno zmagovanje skalovja ter ga poniža] na kos prtljage, ki jo mukoma vlečejo navzgor. To je prekletstvo klinov. Da, da, tako plitek je ta mladi rod, ne izbira med sredstvi za dosego golega uspeha, nič se ne meni za to, kako ga je dosegel. Sam se goljufa, kakor mali otroci, ki si domišljajo, da so premagali severne steno Velike Cine, jugovzhodno steno Fleischbanka, severozahodno steno Civette itd., medtem ko je bilo njihovo delo ena sama neprekinjene vrsta škripčevih potegov ... Moji ljubi mladi gorniki! Globoko občutim vašo tragično usodo, da ste bili prepozno rojeni, da so vam drugi odvzeli vse, prav vse, kar se je dalo v Alpah odkriti s poštenimi nameni. Je pa za vas še veliko titanskih nalog v gorstvih Azije, Južne Amerike, Kanade, Aljaske in severne Afrike. Tam zginejo same od sebe otroške norčije - zgornje meje pete stopnje - ali - sredine šeste stopnje - spričo neznanske strahote v ledeni naravi. Tu doma se rajši odpovejte gorskim turam, kakor da uganjate nevredne komedije in nabadate njihove stene s sulicami, ki so jim tuje.«

To je bil Lammerjev obračun s »plezalskimi metadorji«, obračun starega alpinista, ki je včasih zastopal skrajno levo smer v alpinizmu. Ali ni nekaj gnilega v deželi alpinski? Ne uidejo mu nadelane poti, klini, jeklenice in železne lestvice (ferratte). In koče? Včasih so bile daleč v dolinah, bile so bolj zasilna zavetišče, danes so tu pod samim vrhom. Potopljena je prvobitnost in preprostost. »Te koče - hoteli nudijo mehke postelje, električno razsvetljavo, centralno kurjavo in izbrane kulinarične užitke. Žalostno! Sem za to, da se podrejo vse koče, izbrišejo vse markacije. Gorska narava naj ostane nedotaknjena v vsej svoji prvobitni lepoti in divjini. Spi v šotoru, jej preprosto hrano! Žal gredo mnogi samošportniki malomarno mimo vseh virov veselja, govorice kamenin in dolinskih oblik, tihih gorskih cvetlic ali planinskih živali. Vse to je tuje njihovim očem in ušesom.
Plezalci moje mladosti so z utripajočim srcem čitali pripovedovanje velikih planincev in mojstrov in zlasti častili njihove vodnike kot junake. Mladi se brigajo le za plezalne vodnike in pičle popise vzponov, ki jih dobe pri novejših športnih plezalcih; pri tem pa komaj vedo, da je v zadnjih desetletjih vzklilo dragoceno planinsko slovstvo, polno vznesenih misli in bogatega čustvovanja. Plezalec naj se zlasti pazi, da ne pade v idiotizem mnogih drugih športov, kajti od nekdaj je bil njegov ponos, da je njegovo početje krepko zasidrano v duševnosti in smislu za lepoto.«

Spet in spet sledi čelni napad na klinaštvo in zagate, ki jih prav to poraja. Ko končuje, primerja dolinski smoter dela in naravo, ki tam gori ne pozna smotra; konča pa s številnimi klici, sicer optimističnimi, a pomešanimi z religioznimi besedami. Tako bomo lažje razumeli njegove sodobnike - alpiniste in v večnem dialogu generacij sramotilen ali izzivalen, dobronameren ali kritičen spis. Starejše daje breme let in težko sprejemajo novo (ne vsi), mladi so neučakani in prenapeti, in že smo pri Purtschellerju; tako namreč je govoril ta drugi Avstrijec.

2. februarja leta 1945 je v dvainosemdesetem letu na Dunaju Lammer pogasil luči in sence okoli sebe. Treba mu je priznati, da je znal posmehljivo ost naperiti tudi proti sebi:
»Prav je, da alpinisti poznajo do potankosti nevarnosti gora in pravila previdnosti. To znanje pa naj služi temu, da morejo pravila vedoma prekršiti in biti sposobni, da v igri, ki jo vsekakor igrajo, vnaprej in natanko preračunajo vse možnosti za uspeh ali poraz. Da pomirimo svojo vest, je v navadi tole: ko je dejanje, pregreha že izvršena, se odkrito izpovemo, da smo se hudo pregrešili proti temu ali onemu pravilu in vestno posvarimo vse, naj ne delajo tako.«

Bine Mlač

Za G-L priredil: Genadij Štupar


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
AR BIO novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti