Igor Zlodej: ... le ustrezno pripravljeni in opremljeni - Napotki, ki bodo glede na razmere aktualni še dolgo v poletje
Zadnja zima je bila izjemno bogata s padavanimi. Medtem, ko je v dolinah večinoma deževalo, je v gorah zapadlo več metrov snega, največ v Zahodnih Julijskih Alpah (Kanin 8-10 m).
Sneg je neenakomerno že ob padavinah razporejal veter, ki je ustvarjal zamete in velike grebenske opasti, ki ponekod vztrajajo še sedaj. Sneg se glede na dokaj nizke dnevne povprečne temperature le počasi topi. Tako lahko tudi na južnih prisojnih pobočjih nad 1800 metrov naletimo na obsežna snežišča in na ostanke plazovin. Prav veliki snežni plazovi so ponekod naredili pravo razdejanje. Odnašalo je zemljo, skale, rušje, travno rušo, podiralo drevje. Nekatere odseke poti je dobesedno odneslo, nekatere povsem zasulo, po pobočjih je veliko kamenja, ki se lahko vsak hip sproži.
Največ snega pa je seveda na severnih pobočjih in grapah. Zanašati se, da bo sončno obsevanje sneg omehčalo in tako olajšalo prehod je milo rečeno neumno razmišljanje. Zdrsnemo lahko tudi na povsem omehčanem snegu, med katerim so tudi trde in ledene zaplate, zato so za varno prečenje takih snežišč nujno potrebne dereze in cepin. Naj nam ne bo težko zapraviti tistih nekaj minut za namestitev derez na čevlje, pa čeprav bo to potrebno celo večkrat na eni turi. Tisti, ki zimske opreme nimajo oz. pozimi niso zahajali v gore, naj se takim potem odrečejo, dokler sneg v celoti ne skopni. 
Alpinistična čelada že dolgo spada v tako imenovani zimski trojček (dereze, cepin, čelada). Pogosto se čelada omenja tudi v kombinaciji s padajočim kamenjem, pri čemer nas dejansko v določeni meri lahko obvaruje, vendar pa statistika kaže, da je primerov, ko je komu priletel kamen na glavo dejansko zelo malo. Čelada pa nam lahko zelo koristi pri zdrsu in padcu, saj je glava med najbolj ranljivimi deli našega telesa. Ravno zdrsi in padci, ki so posledica napačnega koraka, slabe obutve, neuporabe derez, razrahljanega kamenja, trenutne slabosti in nepazljivosti, so najbolj pogosti pri gorskih nesrečah, tako na poteh, kot na brezopotjih.
Z obhodom snežišč se sicer lahko izognemu zdrsu, vendar pa moramo biti vseeno pazljivi, saj je tik pod snežišči teren ponavadi trd, pomrznjen, še posebej nevarno je tam, kjer so pod snežišči poležane mokre trave, ki so lahko zelo splozke. Na vrhu snežišč so pogosto velike in globoke krajne poči. Te premagajemo zelo previdno. Nikoli ne hodimo na zgornji rob snega, ker se nam lahko nepričakovano podre in padec je lahko zelo globok in boleč. Prav tako je nevarno plazenje za robno počjo, še posebej tam, kjer so tako imenovani snežni mostovi. Bili so primeri, ko se je tak snežni most podrl in človeka zasul. Robnih zevi tudi ne preskakujemo, še posebej, če nismo prepričani, da bomo na tak način varno prestopili v skale ali na pot.
Mnogi pred načrtovano turo za razmere sprašujejo po spletnih forumih. Upoštevati je treba, da tam nasvete delijo anonimni uporabniki in ljudje, ki le občasno obiskujejo gore in dejanskih razmer v gorah sploh ne poznajo. Nekateri sicer podrobno opišejo trenutne razmere, ampak to so bile razmere za tisti dan. Že dan ali dva kasneje bodo lahko razmere povsem drugačne. Če nekdo na neki poti ni potreboval derez, še ne pomeni, da niso potrebne. Bodimo odgovorni do sebe, svojih najdražjih in do tistih, ki nas bodo morali ob morebitni nesreči reševati in se ne pustimo presenetiti z nevarno situacijo. Če pot postane prenevarna, če ji zaradi različnih razlogov nismo kos, se preudarno obrnemo, gora bo počakala.
In ob koncu imejmo v vidu tudi to, da se bo ob naši morebitni nesreči preverjala tudi naša oprema. Smo jo sploh imeli, smo jo uporabili, jo sploh znamo uporabljati?
Igor Zlodej,
Društvo GRS Bovec