Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

13. Gorski maraton 4O

  21.06.2014


Ljudstvo tekačev: Rekord GM4O podčrtan s črnim

GM4ORezultati || TIMING LJ: Rezultati


 
 
 
Video: Prihod tekmovalcev na Črno prst - Andrej Jeglič

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moj prihod na cilj

torek, 24. junij 2014, ob 11:49, Franci Savenc, ogledov: 2544

Bojan Ambrožič: V letošnji tekaški sezoni sem izredno malo tekmoval. Celotno sezono sem podredil nastopu na Svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v ZDA, ki me čaka ...

... že čez manj kot dva meseca dni.

Logična stopnica pred svetovnim prvenstvom, pa je seveda nastop na državnem prvenstvu – Gorskem maratonu štirih občin (GM4O) v Podbrdu (42 km, +/- 2800 višincev). Pripravam na GM4O sem posvetil zadnja dva meseca. To je pomenilo predvsem da sem delal precej daljše treninge, kot običajno. Težko seštejem vse višince, ki sem jih naredil v zadnjem času. Vendar sem bil tedensko 3-4 krat za trening v hribih in pri tem premagal povprečno okrog 5000 višincev. In prav nobenega vzpona mi ni škoda, saj mi je tak trening velik užitek. Res pa je da vzame ogromno časa. Edina napaka, ki pa sem jo naredil da nisem odtekel nobenega ravninskega cestnega teka daljšega od 20 kilometrov.

Kakorkoli, časa za pripravo je vedno premalo. In kar nenadoma sem se znašel na štartu že 13. Gorskega maratona štirih občin. Zjutraj je bilo v Podbrdu kar hladno. Vendar so nas čakale praktično idealne razmere za tek. In v resnici potem tekom celotne tekme nisem potočil ene kaplje znoja zaradi vročine, zeblo pa me tudi ni. S štarta v središču Podbrda smo najprej tekli slab kilometer v strnjeni koloni do cerkve, kjer je bil leteči štart.
Eritrejec Teklay Azerya se je takoj ko je bilo to možno zagnal in potem celo progo tekel sam. Sledila mu je skupina slovenskih favoritov - Aleš Žontar, Rok Bratina, Marjan Zupančič in pa Martin Štendler – vsi v neposrednem boju za naslov državnega prvaka v gorskem maratonu. Sam pa sem imel težavo na začetku ujeti pravi ritem. Enostavno nisem vedel kako hitro moram začeti teči. Po nasvetu kolegov sem obral tempo, ki od mene ni zahteval nobenega napora. Vseeno sem počasi pridobival na mestih. Moj tempo je najbolj odgovarjal Janezu Justinu, s kateri sva potem skupaj tekla, skorajda celotno tekmo.

Začetnih 8 km je proga ves čas ista – teče se po lepi, a zelo položni mulatjeri. Pravega klanca tu nikjer ni. Zato je bilo zelo pomembno držati ves čas enakomeren ritem. Meni je vse skupaj zelo ustrezalo, čeprav sem se veselil pravih klancev, ki prihajajo.

Mimo Vrha Bače pot postane še bolj položna in z lepimi razgledi, za katere danes žal ni bilo časa. Tekma se je do tu umirila, prehitevanj in živčnosti povezani s tem ni bilo več. Tako sem lahko užival in čakal na svojo priložnost. Sledi kratek in tehnično precej zoprn spust na planino Za Črno goro. Potem pa se je začel prvi klanec danes – na Koblo. Ta vzpon mi je res zelo ležal in takoj sem brez napora pridobil dve mesti. Sledil je še en precej neugoden spust, potem pa končno vzpon proti Črni prsti.

Na tem delu proge sem zares užival, saj so noge šle same od sebe in zopet sem pridobil ogromno. Vseeno sem se še vedno držal nazaj – mogoče kar nekoliko preveč. Potem pa sem napadel klanec proti sedlu Suha. Nisem mogel verjeti, ampak naše najboljše sem skorajda ujel. Tako sem bil na sedlu Suha le minuto za našo vodilno skupino (Eritrejec je bil takrat verjetno že v dolini). Pa nisem bil samo zaradi tega vesel. Še bolj me je razveselilo glasno navijanje, ki ga enostavno moraš doživet. Hvala vsem!

Pri spustu s Črne prsti pa se je pokazalo kakšen je moj realen današnji tekaški doseg. Navzdol sem tekel s tako hitrostjo da sem mislil da se bom ubil. A, kaj ko je cela falanga tekačev za mano tekla še bolj noro. Spust je tehnično zelo zahteven in kar nekajkrat sem se močno spotaknil. Na srečo brez posledic, saj so bile noge še zelo sveže in sem spust lahko kontroliral. Pri spustu sta me kot brzovlak prehitela Boštjan Pintar in pa Janez Justin. Na Sedlu se je tehnična zahtevnost spusta umirila. Sedaj sem tudi jaz lahko začel teči navzdol na polno.

Justina in Pintarja sem kmalu ujel ter potem z njima tekel naslednjih 8 km proge, ki je zelo razgibana. Večinoma gre bodisi za položne vzpone ali pa spuste. Izjema je le v vasi Kal, kjer smo tekli po mehkem, svežem pokošenem, travniku direktno navzdol. Od Znojil do Oblok sva z Justinom ves čas tekla tesno skupaj.
Kilometri so se hitro odštevali in v mislih sem se že začel pripravljati na vzpon na Porezen. Vedel sem da mi bo šlo dobro, saj z nogami ni bilo še nič narobe. Z Oblok do Hudajužine je zoprn spust po asfaltni cesti, kjer si s trdimi copati za gorski tek hitro nabiješ noge. Justin mi je tu zopet rahlo pobegnil naprej.

Vendar sem vedel da na Porezen lahko veliko nadoknadim ali pa vse izgubim, če noge ne bodo dobre. V Hudajužini je bilo spet super vzdušje. Še kratek sprehod čez most in že se je začel 7 km dolg klanec s 1300 višinci na Porezen. Sprva je vzpon še položen. Ker sem imel noge še zelo dobre, sem te položnejše klančke večinoma pretekel. Najverjetneje pa je bila to napaka in bi moral še malce hraniti moči. Zame Durnik ni bil ura resnice, ampak ura napada. Prehitel sem Štendlerja in zaostanek do ostalih naših zmanjšal na zgolj dve minuti. V tem delu mi je navkreber šlo res fantastično. Počutil pa sem se odlično. Že sem začel gojiti upe da mogoče s takim tempom do vrha celo ujamem priključek. Vendar mi je tempo sčasoma padel. Deloma zato ker sem tekel sam, deloma pa tudi zato, ker sem na začetku pretiraval s tempom.

Nad Durnikom me je zopet ujel Justin, kar mi je bilo po svoje olajšanje. Zaostanek za ostalimi pa se je povečal na neulovljive 4 minute. Na ravninah pred zadnjim vzponom na Porezen sem imel že tako kisle noge, da sem le še s težavo tekel. Če bo šlo tako naprej, me na spustu čakajo mišični krči. In res v zadnjem vzponu nisem mogel slediti več niti Justinu. Vse bolj pa me je začelo skrbeti kaj se bo zgodilo na spustu. Na vrhu Porezna sem bil absolutno šesti, kar se mi je zdel super rezultat. Poleg tega sem se prvič in edinkrat na tekmi ustavil za nekaj sekund. Po eni strani zato da sem si oddahnil in okrepčal, po drugi strani pa da sem užival v res neverjetnem navijanju. V spust sem se podal brez palic in upal na najboljše.Začetni kilometer spusta je tehnično precej zahteven, vendar manj kot tisti s Črne prsti. A, tu sem imel noge že povsem načete in zdelo se mi je da me bodo vsak hip začeli grabiti mišični krči. Tekel sem izredno slabo in se počasi navajal na spust. Vseeno sem se spotaknil in grdo padel – na srečo brez poškodb. Moj tek v dolino je bil res grozen. Vedel sem da me bodo začeli v kratkem prehitevati tekmovalci iz ozadja. Pa me prvih 10 minut ni prehitel nihče, kar pove kakšno prednost sem si nabral do vrha Porezna. Potem pa je priletel Štendler in ne dolgo za njim Pintar. Oni so res tekli navzdol, med tem ko sem jaz zaviral.Spust je postal tako boleč, da mi je šlo na jok. Naporno sicer ni bilo nič, le noge so močno bolele. Vendar jaz se nikoli ne predam. Jaz imam skrivno orožje, ki mi je pomagala prebroditi krizo. To mi je vlilo dovolj motivacije, da sem v rahlem teku nadaljeval spust, ki v zadnjih petih kilometrih resnici na ljubo niti ni bil tehnično zahteven. Vseeno me je v zadnjem kilometru prehitel Vid Senica, 200 m pred ciljem pa še Peter Žnidaršič. Zaradi izgube številnih mest v spustu, sem namesto na šestem, končal na absolutno desetem mestu. V resnici me je napovedovalka v cilju vmes že nekajkrat napovedala, in ker me še vedno ni bilo, so misli da se mi je nekaj na progi zgodilo. Zaradi tega takoj v cilju nisem mogel skrivati razočaranja. Sedaj pa sem vesel, saj sem progo pretekel v dobrem času 4 h 34 min, in to brez ene poškodbe in celo brez žuljev. Poleg tega me glede na današnjo suverenost v vzponih, Amerika ne skrbi več, saj je tam tek samo navkreber.

Eritrejec Teklay Azerya je seveda suvereno zmagal s časom 4 h 3 min 14 s. Naslov državnega prvaka pa je osvojil Aleš Žontar (4 h 5 min 49 s) pred Rokom Bratino in Marjanom Zupančičem. GPS sled Aleša Žontarja s tekme si lahko ogledate na tej povezavi. Glede na to da je imel Teklay v Hudajužini kar 14 min prednosti, je potem moral imeli dol s Porezna hudo krizo, da je zmagal le za 2 minuti. Pri ženskah pa je zmagala Mojca Kermavnar (4 h 59 min 23 s) pred Mihaelo Tušar in Saro Jaklič.

Hvala organizatorjem, na čelu z Jožkom Dakskoblerjem, ki je v en dih združil celotno dolino, ki je pričarala tak neverjeten tekaški praznik, da nam ga lahko zavida marsikatera država.

Bojan Ambrožič   

Oznake: gorskiTek
eXTReMe Tracker