Silvo Baznik: Sobotno izhodišče planinske ture v Kamniške Alpe je bila planina Jezerca, do kamor sem se pripeljal z avtom in kjer me je pozdravil hladen gorski zrak.
Sprva še po cesti, nato pa navkreber pod Kržišče me je popeljala cesta. Od tam dalje pa po markirani poti je moj korak drobil naprej pod pobočjem Krvavca do planine Koren, nad katero so se že pričele poditi meglice. Ko sem stopal po pobočju Košutne do istoimene planine, me je spremljala na poti le tišina. Pogled proti jugu je kazal delno jasno nebo, proti severu pa je bilo vedno manj jasnine. S planine sem odkorakal proti vrhu Košutne in malce skrenil po svoje in temu primerno je bilo potrebno preko ruševja do vrha. Medtem je megla pričela svoj ples in sosednji vrhovi so se pogrezali v opojno belino.
Z gore sem se spustil preko snežnih jezikov v dolinico in po tratah, polnih gorskega cvetja na naslednji vrh, Kompotelo. Tu sem za nekaj trenutkov ujel sončne žarke a ko so megle zopet prekrile sosednja pobočja, sem se odpravil navzdol in seveda nato navzgor do vrat visokogorja, od koder je bilo le nekaj korakov na Vrh Korena. Še enkrat z upanjem sem zrl proti severu, da bi videl visoke Kamniške gore a brez uspeha. Še več megle se je valilo iz doline Kamniške Bistrice in iz najvišjih gora naproti tako, da sem hitro nadaljeval pot v Škrbino in proti naslednjemu cilju, ki sem ga dosegel v dobri uri ter zastal na vrhu Kalškega grebena, na višini 2224 m, kar je bilo za sobotno hojo najvišja dosežena nadmorska višina.
Na Kalškem grebenu sem naredil polurni odmor v upanju na razjasnitev. V tem času ni bilo nobenega pohodnika, ki bi mi delal družbo in ker z razgledom ni bilo nič, sem se odpravil nazaj in pri tem srečeval vedno več pohodnikov. Ker nisem videl visokih gora, sem se odločil za obisk Jermanovega turna. Da ne bi preveč motovil preko ruševja, sem se najprej povzpel po markirani poti višje od turna, nato se spustil v njegovo podnožje in se po komaj vidni stezici skozi ruševje prebil na vrh, ki v lepem vremenu nudi obilico razgledov. Meni jih v soboto ni bilo dano videti.
Z vrha sem sestopil in se po grebenu povzpel na Vrh Korena. Sledila je pot preko Ježa na Zvoh in do Krvavca ter še na zadnji vrh Kržišče, imenovan tudi Pokovše.
Ves čas sem fotografiral in to predvsem številno cvetje, ki ga je resnično v izobilju. Z vrha sem sestopil do planine Jezerca, kjer sem naredil zadnje posnetke in se odpeljal proti Ljubljani.
Ko sem zavil na avtocesto in se ozrl na Kamniške Alpe, so se prvi visoki vršaci že kopali v soncu.