Šopek pomladanskega planinskega cvetja v spomin na pogumno žensko.
So ljudje, ki jih spoštuješ, in so ljudje, ki jih moraš občudovati. Pa ne zaradi lepote, ki nam najprej pride v spomin z občudovanjem, spoštuješ jih zaradi moči in volje do življenja, ki ga je udarila huda bolezen. In takšna je bila Cica.
Cice nisem spoznal ob njenem slabem počutju. Na predlog njenega prijatelja in dobrega zavetnika, spoštovanega zdravnika in akademika, sem se zavezal, da ob trenutkih slabosti med njenim dopustovanjem, ko bi potrebovala pomoč, priskočim. Po dveh letih se je razpletlo tako, da obljube nisem mogel več izpolnjevati, zmenili smo se drugače. Smo pa zato z ženo ali z bratom kdaj pa kdaj zavili na klepet na Mali planini, kjer je Cica vsako leto polnila svoje »baterije« v domači počitniški hiši.
Človek postane po takšnih srečanjih zamišljen. Vsak od nas, ki je doživel hujšo poškodbo, prebolel težjo bolezen, se zaveda, da je življenje dar, ki ga ne gre zavreči. In kot takšnega ga je potrebno jemati. Če ne gre z močjo rok in nog, pa samo z glavo. In tu je bila Cica mojster, ki nas je učil.
Njen prisrčen nasmeh nam bo ostal za vedno v spominu in postavili bomo majhen lesen križ, podoben, kot stoji nedaleč od Lectarjeve bajte. Postavili ga bomo v Vrte, na drugo stran, kjer so pogledi prelepi. Nad dolino stojijo povezane gore, držijo se z rokami in nam pripovedujejo spomine. Na Mali se bomo spominjali Zlate, ki ji je usodo zapečatila neuslišana ljubezen, pa Franceta, nesrečnega Marjana … in Cice, njenih žarečih lic, ko je v vozičku lovila sončne žarke …
Cica, hvala za naša srečanja!
Boris Štupar
Draga Cica,
Kakor kaplje tam na veji,
veter pihne, padejo,
táko naše je življenje,
naši dnevi minejo. |
... ko sem Te pred štirinajstimi dnevi obiskal in sva v dveurnem pomenku kramljala o zadnjih novicah ter se vračala v pretekle čase, ki sva jih skupaj doživljala, nisem vedel, da je bilo to najino zadnje srečanje. Prav takrat si mi povedala nekaj o začetkih svoje bolezni, kako se je pojavila, kako si jo začutila. Pretresla me je Tvoja izpoved, kako je zdravnik ugotovil njen začetek, saj je bil skoraj usodno povezan s plesom posebnega pomena. Že kot izkušena članica Akademske folklorne skupine France Marolt, takrat še v času skupne države, si sodelovala pri učenju nove odrske postavitve, starobosanskega kola, plesa brez glasbene spremljave, nenavadnega za Slovence, vajene inštrumentalnih plesov. S tem plesom so v preteklosti fantje na Glamočkem polju, kjer je razsajala jetika, preizkušali zdravje in telesno sposobnost deklet, ko so jih izbirali za morebitno ženitev. Z močnim tresenjem roke so jo, ovešeno z večkilogramsko težo srebrnikov njene dote, lahko uro in več v plesnem teku vodili po plesišču ali jo vrteli okoli sebe. Če dekleta niso vzdržala, so navadno ostala sama, zato je bil njihov ples boj za obstanek. Ko Te je zdravnik spraševal o prvih znakih, ki bi napovedovali bolezen, si mimogrede omenila, da Ti je ob učenju tega plesa roka postala mravljinčasta. Zdravnikova ugotovitev je bila jasna, takrat je bila bolezen že v Tebi. Kako simbolično, s plesom, ki je ponazarjal boj za obstanek, se je začel Tvoj življenjski boj, ki je trajal vse do Tvojega dokončnega slovesa.
Od Tebe se poslavljam najprej v imenu Maroltovcev, katerih uspehe in težave si spremljala ves čas in se, dokler je bilo mogoče, udeleževala njihovih letnih nastopov, čeprav v invalidskem vozičku, kar v Cankarjevem domu ni preprosto. Rasti skupine si s svojimi organizacijskimi sposobnostmi, s svojo energijo in preudarnostjo veliko prispevala, predvsem pa pokazala, da je tudi ljubiteljsko mogoče doseči uspehe na ravni poklicnega. K skupini si prišla skupaj s prijateljico kot nadebudna brucka, se vmes podala v Ameriko nabirat znanje angleškega jezika, in se vrnila kot zrela mladenka. Razvila si se v odlično plesalko in odgovorno članico, ki je ob 25-letnici skupine postala njena predsednica, ob tej priložnosti izpeljala slavnostno proslavljanje, uspela povabiti nanj številne eminentne goste in dosegla, da so bila zaslužnim ustvarjalcem podeljena državna odlikovanja. Tvoj vrh pa je bil organizacija dvomesečne turneje Akademske folklorne skupine France Marolt in Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič v Združene države Amerike in Kanado, kjer sta skupini nastopali tudi v tako pomembnih koncertnih dvoranah kot je Kennedyjev center v Washingtonu. Vodenje 80-članskega korpusa na dolgi poti in ob številnih nepredvidenih dogodkih je bila velika preizkušnja Tvoje volje, Tvoje značajske trdnosti, Tvojega poguma. V naporni, a nepozabni turneji si se kalila za svoje bodoče življenje.
To življenje si oblikovala skladno s svojimi talenti in pogledi, ga izpolnila z materinstvom, vedno pa v varnem zavetju velike rodbine, iz katere si izšla in katera Ti je do konca stala ob strani. Kljub neizprosnemu napredovanju bolezni, ki se je pojavila kmalu po rojstvu dvojčkov, si skrbela za svojo družino, jo ohranjala in s prevajanjem služila kruh. Vzgojila si junaška otroka, ki sta Ti bila ves čas svojega odraščanja in šolanja v nesebično pomoč in oporo. Vztrajno, a brez uspehov si iskala zdravilo proti bolezni ali vsaj za njeno upočasnitev, toda nazadnje si brez zagrenjenosti sprejela sobivanje z njo.
Imela si veliko prijateljev, ki smo prihajali k Tebi, a mi je hudo, ker so bili naši obiski preredki. Čeprav si bila telesno nemočna, pa je ostal bister Tvoj čudoviti um, ki nas je s svojo razgledanostjo vedno znova presenečal in nam razgrinjal Tvoje globoko razmišljanje o vsakdanjih in tudi poslednjih rečeh. S Teboj bi se bilo mogoče pogovarjati ure in ure, saj tem ni nikoli zmanjkalo. In se je dogajalo, da si nam Ti, vsa drobna na bolniškem ležalniku, vlivala moč, namesto da bi Ti jo iz zunanjega sveta prinašali mi. Ta svet Ti ni bil neznan, saj Ti je sodobna tehnologija po sinovi zaslugi omogočila spremljanje dogajanja doma in po svetu, predvsem pa, da si bila lahko v stalnem virtualnem stiku z otrokoma, ki sta si daleč od Tebe ustvarila svoje življenje. Ko sem se ob zadnjem obisku poslavljal od Tebe, si mi izrekla osupljive besede, da si srečna, da je bilo Tvoje življenje kljub bolezenski tegobi srečno, saj je bilo do konca izpolnjeno. Srečna si zapustila ta svet.
Draga Cica, hvala Ti za vse, kar si nam dala! Mirno počivaj pod Malo planino, Tvojo velíko ljubeznijo.
Iskrene sožalje vsem Tvojim najbližjim.
Mirko Ramovš
Zašlo je sonce za gorami že … odšla si, a spomini nate draga Cica, ostajajo!
V teh dneh bi se morala iz vroče Ljubljane, kot vsako leto spet »preseliti« za dva meseca v vašo kočo na Mali planini, kjer si se vedno dobro počutila. Žal se je življenje obrnilo drugače in pred desetimi dnevi si za vedno zaspala … Zdaj planina ne bo čez poletje več taka, kot je bila.
Sonce se je lovilo v Tvojih očeh, ko si pripovedovala o doživljajih iz otroštva, naših šolskih dni, pa srečanjih na naši Planini. Rada si imela, če smo zapeli in pripovedovali doživljaje, ki so se odvijali v vseh letih poletnega bivanja na Mali planini. Radi smo se oglašali pri Tebi in Tvojih domačih, v času tvojih »dopustniških dni«. Z veseljem smo Te obveščali o dogajanjih na naši planini, saj te je vse zanimalo. Zdaj ostajajo neprecenljivi spomini nate. Tvoja hrabra dejanja in življenje, bodo vsem nam v opomin, da se ne ukloniti življenju prehitro. To si Ti dobro znala!
19. junija 2014 smo se od Tebe poslovili na Kamniških Žalah. Domači, sorodniki, sošolci, člani AFS France Marolt, katere član si bila dolga leta, nismo mogli doumeti, da se je tvoja življenjska pot že končala. Pogrešali Te bomo na prostranih livadah planine, piš vetra pa bo vedno obujal spomine.
Hvala Ti za vse lepe trenutke!
Helena Plahuta
Cici v slovo - 19. junij 2014
Topli sončni dnevi vabijo v naravo v planine, ampak to poletje na planini ne bo naše sošolke in prijateljice Cice. Najprej me je prešinila ta misel, ko me je dosegla žalostna novica o dokončnem odhodu še ene od naših gimnazijskih sošolk, prijateljice, taborniške vrstnice.
Kot neuki učenci, ki menijo, da se nič ne mudi, smo njeni sošolke in sošolci to pomlad odlašali z načrtovanim obiskom in ga prelagali na zgodnje poletje, ko naj bi jo, kot že mnogokrat doslej, pospremili v njeno poletno domovanje na Malo planino.
Dobršen del najlepših let življenja smo preživeli skupaj. Mnogi dogodki in skupna doživetja postajajo spomini. Mnogo lepih zgodb, predmetov varuje te spomine pred pozabo.
Sama sem ji neizmerno hvaležna za prijazen sprejem Domžalčanov v kamniško druščino gimnazijcev, kar ni bilo samo po sebi umevno, mi pa smo se prav zaradi njenih ravnanj, ne le besed, počutili sprejete, varne in enakovredne.
Velikodušno nam je, vozačem in kamniškim vrstnikom odpirala vrata svojega doma, pa vrata hišice na Mali planini, kjer smo preživljali nepozabne počitniške trenutke. Tu nismo doživljali le gostoljubja vseh, s katerimi smo se srečevali, pač pa smo spoznavali vrednote velike družine, občudovali njihovo povezanost, složnost, predanost.
Njeni sošolke in sošolci smo mnogokrat v njej našli zgled, občudovali njene izjemne sposobnosti in dosežke pri pouku, v športu, a hkrati njeno izjemno skromnost in preprostost. Mnogi smo se napajali pri njenem studencu znanja in dobrote. Vedno je našla čas za pomoč, nasvet ali pogovor.
Nekaj nepozabnih poletnih tednov smo preživeli pod šotorskimi strehami na taborjenjih v Bohinju. Brez velikih zahtev po udobju, srečni ob opazovanju sončnega vzhoda tam s poti na slap Savice v zgodnjem jutru ali pri premagovanju naporov na planinskih turah. V pristnem stiku z naravo, zapriseženi ekologi, ko to sploh še ni bilo popularno. V takšnem duhu, v ljubezni do narave, do medsebojnega spoštovanja smo vzgajali tudi svoje otroke.
O tem so tekli naši pogovori tudi na srečanjih po tem, ko smo zoreli in še po tem, ko ji je kruta bolezen načela zdravje. Občudovali smo jo, njeno potrpežljivost, pokončnost, neizmerno voljo.
Nikoli, prav nikoli se ni pritoževala nad neprizanesljivo usodo, bila je tako pozitivno sonce, ki je tudi v naša življenja prinašala optimizem, radost . Kako se je razveselila možnosti, da je lahko uporabljala elektronsko pošto, njena sporočila so vlivala veselje in širila pozitivno energijo. Tega so zmožni le izjemni ljudje in Cica je taka izjemna bila. Hvaležni smo, da smo bili lahko del življenja njeni sopotniki, prijatelji.
Žalost je v naših srcih, pa tudi spomini, ki jih bomo ohranili v prijaznem kotičku srca.
Andreja Pogačnik - Jarc
Jezik je najmočnejša mišica
30.09.2009, Jana
Tina Horvat: Do leta 1982 je Cica Stele živela polno življenje.Po porodu pa je izbruhnila multipla skleroza, jo od peta do vratu popolnoma ohromila in prikovala na voziček.
Do leta 1982, ko sta se ji rodila dvojčka Ada in Jan, je danes 62-letna Cica Stele živela polno življenje. Poklicno je bila prevajalka v Jugoslovanskem centru za samoupravljanje, s srcem pa folkloristka in nekaj let celo predsednica Akademske folklorne skupine France Marolt. Po porodu pa je izbruhnila neozdravljiva bolezen, multipla skleroza, jo od peta do vratu popolnoma ohromila in prikovala na voziček. A kljub temu je Cica silno aktivna gospa, ki ji nikoli ne zmanjka dela in ji nikoli ni dolgčas.
S fotografom negotovo potrkava na vrata doma za ostarele v ljubljanskih Fužinah. Nihče nama ne odpre, saj nama ne more. Ko vstopiva, na koncu svetle in prijetno urejene sobice zagledava s soncem obsijano gospo na invalidskem vozičku. V naslednjih urah nama je močno polepšala dan in upamo, da ga bo tudi vam, in ne samo enega. Cica je kot veliko sonce, ki daje upanje vsem, ki ga izgubljate.
Računalniški program ji je rešil življenje
Čeprav popolnoma negibna do vratu, njena najmočnejša mišica pa je, se zasmeje, jezik, je polna življenja. Zaposlena je od jutra do večera, in to s prevajanjem, pisanjem, z branjem knjig, brskanjem po internetu, s slikanjem in z druženjem s prijatelji in sorodniki.
A kako ji to uspeva, če je že od svojega 37. leta obsojena na ležanje ali sedenje, ne da bi lahko premaknila kateri koli del telesa razen glave? ...