Železar (1974): Malokatera država ima toliko različnih vrst alpskega cvetja kot ga imamo ravno mi. Žalostno pa je, da ga bolj malo poznamo, oziroma bi bilo včasih celo bolje, da ga ne bi poznali.
Kdo še ni videl »planincev«, ki so kar s korenino trgali cvetje in s tem uničevali rastlino. Mnogi si ne natrgajo samo šopka, pač pa neusmiljeno plenijo, zmečkano in uvenelo cvetje pa enostavno ob poti odvržejo. Kako pogosto se nam po gorskih poteh nudi taka žalostna slika.
Skoraj vse rože v gorah so pri nas zakonsko zaščitene, posebno pa tam, kjer so naši narodni parki, kjer se praviloma ne sme odlomiti niti vejica, vsako nabiranje cvetja pa je prepovedano. Lepo bi tudi bilo, če bi se v gorah držali uhojene poti in ne hodili križem kražem po bujno cvetočih alpskih livadah. Kar precej časa mine, da se rastlinje zopet dvigne ali nanovo obraste. Vsak gornik dobro ve, kako kratek čas je odmerjen gorskim cveticam za razmnoževanje in prav tu pride do pomena izredno širok pojem o varstvu narave. Vzljubite cvetje in ga pustite rasti tam kjer je. Za vse to vas bodo rože poplačale s svojo lepoto in vonjem.
Bliža se čas cvetenja planink (Leontopodium Alpinum ), očnic ali skalark pa si malo bližje oglejmo njeno simboliko po Tonetu Wraberju. Najprej je rasla lepo v miru kot mnogo drugih gorskih rož. Mnogi stari očanci so mi pravili, da ni bila nobena redkost med travo ob košnji visokogorskih rovtov (pod Stolom, Begunjščico idr.). Na to cvetico niso polagali nobene posebne pažnje. Ponekod so jo uporabljali kot domače zdravilo, vendar brez vsake slave. V 19. stoletju se je pa začelo, planika je postala simbol Alp, rodil se je njen kult. Ta kult pa se je posebno uveljavil v nemško govorečih deželah od tam pa se je razširil še drugam. Moda je rastla, tura ali izlet v gore ni veljal brez trofeje — planike. Začelo se je tudi prekupčevanje z njimi, predvsem na Bavarskem. Pri nas ni bilo dosti drugače, Tuma (1911) poroča o trgovcu z gorskim cvetjem iz Loga pod Mangartom. Leta 1908 je prodal malone milijon planik. Na južni strani Alp so torej imeli Bavarci hudo konkurenco. Je torej čudno, da je že Tuma moral napisati, da mu je bela zvezdica redka prikazen, ko se jim je pred 25 leti komaj izogibal. V takih opažanjih ni bil edini. Leta 1924, primerja Mrak opustošena pobočja Stola s potopisom iz leta 1883 v katerem avtor omenja kako so pobočja najvišjega vrha Karavank bogata s planikami. Malo, desetletij je preteklo in že se je poznalo kako planike izumirajo. Že leta 1880 se je porodila misel o njihovem varstvu, ki se je kmalu povsod uveljavila. Leta 1898 je varstvo predlagalo Slovensko planinsko društvo. Še istega leta je kranjski deželni zbor sprejel ta zakon, enako tudi štajerski. Lastnik notranjskega Snežnika je zaradi uničevanja rastlinstva sploh prepovedal obisk . Snežnika brez spremstva svojih gozdarjev ali njihove dovolilnice. Izjemoma so smeli na Snežnik le člani SPD a le pod pogojem, da puste planike popolnoma v miru. Izgleda pa, da zakonsko varstvo, ki ga uživa pri nas planika že od 1898. leta dalje ni mnogo zaleglo. Le redko naletiš na velike primerke o katerih poročajo stari viri.
Nesmiselen kult in dobičkarstvo sta pri planiki naredila svoje. Le popoln mir bi planiki zagotovil nemoteno uspevanje. Vse to nas lahko in mora prepričati, da je planiki varstvo res potrebno, kot tudi številnim drugim alpskim cveticam. Če bi šlo tako naprej, bi nazadovanje rastišč planik nikakor ne mogli zavreti do končnega uničenja. Da pa je zlo še večje, se trgajo tako brezvestno, da skupno s pecljem odtrga vsak še del korenike, ki se le rahlo drži na kepici zemlje pomešane z gruščem. Ni jih malo, ki si na brutalen način prisvojijo to cvetko s koreninami vred in jo presadijo v svoje vrtove. Bodite uverjeni, da nobena visokogorska roža v dolini ne bo uspevala, če že, se izrodi v nekak spaček, daleč proč od prejšnje očarljive lepote. Da ne bi prišlo povsem do iztrebljenja vas lepo prosimo NIKAR!
Glan
Železar, 12. julij 1974