Gorenjski Glas - Jelena Justin: Peca, Kordeževa glava (2126 m) - Drugi najvišji vrh severnih Karavank.
Lepotica z vzhoda, ki v svojem nedrju skriva številna naravna bogastva, eno najbolj znanih slovenskih legend, čudovito favno in floro ter atraktivne planinske poti.
Peca je naš najvzhodnejši dvatisočak, mogočna planota, dolga več kot šest kilometrov, kjer vsaka duša najde nekaj zase. Če se iz Kranja odpravimo na Peco, je najbližje preko mejnega prehoda Jezersko in po avstrijski strani do mejnega prehoda Mežica, kjer zapeljemo nazaj v Slovenijo; priporočam pa tudi pot preko Jezerskega in Pavličevega sedla ter po solčavski panoramski cesti, kjer sledimo smeri proti Črni na Koroškem. Skozi Podpeco in mimo nekdanje karavle se zapeljemo na Jakobe, kjer je urejeno parkirišče. Od tod do doma na Peci je približno 45 minut hoje po markirani, urejeni poti.
Peca je v slovenski mitologiji znana predvsem po kralju Matjažu oziroma ogrskem kralju Matiji Korvinu (1458–1490). Bil je pošten človek in ko so mu na glavo položili krono, je ljudem obljubil, da se bo boril za pravico. Njegovi zaročenki je bilo ime Lenčica. Všeč je bila tudi turškemu sultanu, zato jo je ugrabil. Ko je kralj opazil, da je Lenčica izginila, jo je iskal in odkril turški tabor. V pravem trenutku so kralj in vojščaki napadli Turke in jih premagali. Matjaž je svojo bodočo ženo odpeljal domov, kjer sta se poročila, Turki pa so po boju odšli s Koroške. Lenčica in Matjaž nista bila prav dolgo srečna, saj so deželo napadli Avstrijci, da bi pridobili Koroško. Bitka se je odvijala na polju, kjer so kralja okronali in kjer so življenje izgubili mnogi vojščaki. Toda Kralj Matjaž se ni tako zlahka vdal in je z vojščaki odjahal stran. Prišli so pod Peco, ki se je naenkrat odprla. Kralj in vojščaki so vstopili v jamo, ki se je v hipu zaprla in tako vojščaki kot kralj so zaspali. Še danes počivajo in v življenje se bodo prebudili, ko se bo brada kralja Matjaža devetkrat ovila okoli mize, pri kateri spi.
Dom na Peci stoji na nadmorski višini 1665 metrov. Preden pa krenemo proti vrhu, si oglejmo še votlino kralja Matjaža, kjer je njegov kip, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča Belača. Od koče do vrha Pece, ki se imenuje Kordeževa glava, vodita dve poti. Na razglednem sedlu proti Raduhi in Olševi je razpotje; desna pot je nezahtevna pot (do vrha je uro in pol), leva pot pa je zavarovana plezalna in nikakor ni primerna za vrtoglave. Po tej poti bomo na vrhu v dveh urah. Pot v začetku poteka po gozdu, a kmalu je treba poprijeti za prve jeklenice. Hodimo med ruševjem, na svoji desni pa gledamo navpične stene Pece, ki v sebi skrivajo marsikatero zanimivo podobo, ki so jo izoblikovali naravni vremenski pojavi. Pot je lepo speljana in na nekaterih mestih drzno izpostavljena. Celoten vzpon nam nudi čudovit razgled v Krajinski park doline Tople, ki je bil ustanovljen leta 1966. Zelena dolina je zanimiva še toliko bolj, če vemo, da so bila pod Peco bogata nahajališča redkih mineralov ter svinca in cinka. Gora ima v svoji notranjosti več kot 800 kilometrov rovov in je skoraj votla do višine 2060 metrov.
Petnajst minut pred vrhom se zavarovana plezalna pot in običajni vzpon združita na sedlu. Pot proti vrhu pelje po desnem robu, ki se divje spušča proti avstrijski strani. Nekaj minut pod vrhom je mejni kamen številka 50, na vrhu Kordeževe glave pa nas čaka vpisna skrinjica s cepinom in planiko ter žig.
Od parkirišča Jakobe do vrha smo potrebovali približno dve uri in pol. Ker nas tam doli čaka jekleni konjiček, se bomo vrnili po poti pristopa.
Nadmorska višina: 216 m
Višinska razlika: 826 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 5/5
Jelena Justin