Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrh Mount Everesta nedosegljiv?

15.06.1924

dLib.si

nedelja, 15. junij 1924, ob 15:01, Boris Štupar, ogledov: 902

Jutro (1924): Zdi se, da Mount Everest naravnost z demonsko odpornostjo kljubuje vsem poskusom, da so človeška noga popne na najvišji vrh sveta.

Kakor znano, je leta 1922. angleška ekspedicija, ki je razpolagala s tehnično dovršenimi pripomočki, da premaga tega gorskega orjaka, nekoliko sto metrov pred ciljem morala opustiti svojo namero.
Mount Everest, ki ima razgled proti jugu na širno ozemlje Indije, proti severu
pa na neznano visoko planoto tibetsko, se je s svojo nepremagljivo vremensko silo otresel vsiljivih ljudi.
A Angleži niso stvori, ki bi se dali tako lahko oplašiti. Že letošnjo pomlad
se je podala na nevarno pot nova ekspedicija pod vodstvom polkovnika
Nortona. V spremstvu svojih rojakov Malloryja, Hazarda in Geoffreya ter male čete Gurkov, ki prebivajo ob vznožju himalajskega pogorja, je
početkom maja odrinilo z indijske meje, da iznova, in sicer zopet s severne
strani poskusi pohod na Mount Everest, ki se ni posrečil njegovemu predniku.
Dne 3. maja je ekspedicija zapustila svojo bazo pri Rongbuku ter pričela svoj pohod ob severnem pobočju visoke planote. Pohod naj bi se olajšal z napravo treh zalog za živila.

Z nepopisnimi težavami, ki so jih povzročali neprestani snežni viharji, je ekspedicija prispela do točke, kjer naj bi se uredila živilska zaloga št. 2. Mraz je bil grozen. Termometer je kazal25 stopinj pod ničlo.
»Popoldne — poroča polkovnik Norton — se nam je nudil strašen prizor: skupina onemoglih ljudi se je opotekala preko ledenikov v smeri skladišča št. 3. Le eno noč so se mogli upirati mrazu, ki s svojimi 30 stopinjami vsenaokoli
odreveni. Kljub temu se je neustrašljivi skupini z neizmernim naporom posrečilo, nadaljevati pohod pri katerem je vedno grozila nevarnost, da
premraženi plezalci strmoglavijo v 3000 m globok prepad, ter doseči šotorišče
št. 3. A tam je skupino zatekel snežni vihar, ki je trajal 48 ur in uničil zadnjo nado, da dosežejo svoj cilj.
Polkovnik Norton poroča dalje: «V noči od 10. na 11. maja je bil vihar neznosen. Raztrgal je popolnoma naše šotore. Bili smo zasuti s snegom. Pohoda nismo mogli nadaljevati. Domačini Gurki, o katerih smo mislili, da premagajo vse napore, so čisto omagali.«

Ravno tako kakor njena prednica se je morala vrniti tudi Nortonova ekspedicija.
Povratek pa je bil skoraj prav tako težaven kakor pohod. V najtežjih razmerah so končno dospeli zopet v Rongbuk. Brezuspešna ekspedicija je vendarle zahtevala človeško žrtev — enega izmed Gurkov je zadela možganska kap, ki v onih višavah ni redka. Nekomu drugemu domačinu sta zmrznili obe nogi in skoraj noben udeležnik to ekspedicije se ni vrnil brez škode na svojem zdravju. Mount Everest torej neusmiljeno čuva svojo tajnost, in ne da človeški nogi, da bi mu plezala na glavo.

Jutro, 15. junij 1924

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker