Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Viševnik in zdrs na snegu

 

 

sobota, 14. junij 2014, ob 05:28, Helena Plahuta, ogledov: 3163

Majda Gašperin: Malo drugačen razplet sredinega izleta ...
Krasen dan se je pričenjal, ko sva se s sestro in mojo psičko Iro pričele vzpenjati čez ozelenelo smučišče.

Sonce je ravno obsijalo planino, polno različnega cvetja. Strmina je kar huda, pa saj ne greva prvič. Ustaviva se in opazujeva kako je lepo. Na sedelcu se pokaže veriga Spodnjih Bohinjskih gora. Planina Konjščica je lepa kot vedno. Tudi proti Debeli peči so razgledi dobri. Še malo pa se bo videl Tosc. Na vršnem grebenu sta Ablanca in Veliki Draški vrh kot na dlani. Snega ni videti veliko. Tudi Triglav se je pokazal v vsej svoji lepoti, pa Rjavina in ostali vrhovi. Narediva nekaj fotografij in se spustiva proti Malemu Draškemu vrhu.

Malo zoprn je spust proti Srenjskemu prevalu, tudi poleti. K sreči ni bilo veliko snega in smo se mu lahko izognili. Skleneva, da se bomo na sončku malo okrepili. Potem pa nadaljevali proti dolinici in čez Kačji rob nazaj do avta. Skoraj vedno izberem to pot, če grem na Viševnik. Sneg v dolini naju ni motil. Tudi na drugi strani čez Jezerca je snega še kar nekaj. Najina pot je skoraj po ravnem in se le narahlo vzpenja, ko si enkrat spodaj. Pa ni šlo po načrtih. Izogibava se snegu. Dereze imam v nahrbtniku, pa je bil sneg premehak in ne bi nič koristile. Prečiva nekaj metrov snega. Za trenutek pogledam Iro, kako ji podrsavajo tačke na snegu in že se peljem. Spodaj malo bolj desno je bilo grmovje ruševja. Mislila sem si, tja moram držati smer. Uspelo mi je. Samo pristanek v koreninah, ki so bile polne kamenja je bil zelo boleč.

Vsa sem se tresla pa ne od strahu. Ni me grabila panika. Sestra je zgoraj klicala, če pride do mene. Zakličem ji, naj malo počaka, da se neham tresti, da ugotovim, če se sploh lahko premikam. Počasi izvlečem desno nogo, ki je bila vsa nekam zvita v koreninah. Cela je! V križu me je neznansko bolelo, komaj vstanem. Še vedno sem se vsa tresla. Nahrbtnik, ki ga imam vedno pripetega okoli pasu mi je pomagal, da sem drsela bolj počasi. Pa visoki pohodni čevlji, to mi je rešilo nogo. Drugače bi lahko bilo zelo hudo.

Počasi se spuščava proti dolini. Noga, hrbet, vse me boli. Zategnem vezalke na čevlju, ki so se nekam zrahljale. Še kar se tresem. Vzamem tableto aspirina, ki jih imam vedno s seboj. Skoraj na enkrat popijem steklenico vode. Obraz sem imela čisto bel, mi je povedala sestra. Počasi nadaljujeva pot, saj kar gre. Tako lep izlet, pa se ne izteče vedno tako, kot si želimo.

Ko se doma sezujem, je bila noga okoli gležnja vsa otečena. Osebna zdravnica me je poslala na slikanje. Veliko srečo sem imela, mi je rekla zdravnica na kirurgiji, ko je gledala posnetke gležnja. Odnesla sem jo samo z zvinom gležnja in odrgninami. Tudi hrbtenica ni bila poškodovana. Ledeni obkladki in počitek, pa tablete proti bolečinam in bo kmalu bolje.

Kako prav ima Žakeljnov Lojz, ko pravi: »V gorah nikoli ne veš, vedno te lahko presenetijo.« Ja, dobra izkušnja, ki se je srečno končala. Lahko bi bilo drugače. Naj vam moja zgodba pomaga pri izbiri, cilja in opreme za v hribe. Naj bo vaš korak varen in naj vas ne zagrabi panika, če se vam zgodi kaj podobnega. Dobra pohodna obutev in oprema marsikaj spremeni!

Majda Gašperin
 

eXTReMe Tracker