Življenje in svet (1934): Pravkar smo delali na našem vrtu in spravili vse v najlepši red, ko je prišla takšna nevihta, da smo videli drevesa skozi okno kakor skozi megleno steno.
A ni trajalo dolgo, da smo šli spet vdihavat očiščeni zrak in ogledovat si učinke neurja. Voda kaplja z dreves, tvori na zemlji majhne jarke in šumi v neznatnih tokih. Tekoča voda je uničila urejajoče sledove motike in si izkopala majhno rečno strugo. Če pomislimo, da deluje voda na podoben način že neizmerna tisočletja na površini naše zemlje, si lahko predstavimo, kako so oblike pokrajin odvisne od njenih sil.
Kako nastajajo te spremembe?
Prvi pogoj je gibanje. Stoječe vode, mlake, jezera itd., oblikujejo pokrajino na drug način in ne tako globoko, namreč s tem, da se pokrajina okrog njih prerase, da se vodne površine spreminjajo v kopnine itd. Brzina vodnih tokov in s tem njih vpliv na podlago je odvisna od padca. To razumemo brez nadaljnjega. Če reka počasi teče, grebe le slabotno v zemljo, hitri toki kakor pri gorskih rekah pa ustvarjajo globoke soteske. A ne smemo si predstavljati, da teče reka po vsej širini z enako brzino. Če ima ravno strugo brez ovinkov, je v sredini najhitrejša, ob bregovih počasnejša, ker je tu večje trenje. Vsi vozači s sklopnimi čolni izkušajo to dejstvo.
Toda rek z ravnimi strugami ne najdemo nikjer in dovolj redko naletimo na posamezne ravne dele strug. Kajti povsod se dobijo ovire, skale, trša dna, otoki drevesnih debel in podobno. In ker voda običajno nima tolikšne moči, da bi takšne ovire odplavila, napravi struga pač ovinek. S tem pa se vsa vodna sila preloži. Kajti sedaj je najhitrejši tok prešel od sredine proti vnanji strani krivine in na notranji strani se odlagajo usedline. Posledica je ta, da postaja krivina po žilavem drobnem delu vodnega toka čedalje močnejša, reka »meandrira«, se vije v samih kačastih zavojih. Takšna reka dobiva, kakor rečeno, čedalje močnejše krivine in lahko si izračunamo, da postanejo te nekega dne tolikšne, da se presledek med dvema rečnima krajema popolnoma zoži in ga voda hipoma prebije. Posledica je ta, da teče reka potem spet majhen kos ravno. Kaj pa nastane iz odrezanega rečnega loka? »Mrtvi rokavi«, kakršne najdemo povsod v naših rečnih nižinah: kos rečne struge s stoječo vodo, porasel z bičevjem in lokvanji. V njem gnezdijo najrajši divje race. Umljivo nam bo, da nastopajo takšne meanderske oblike (imenovane po starogrški reki Meandru) samo v nižavah v čisti obliki. Samo tu ima reka dovolj prostora, da dela velike ovinke in vrh tega — kar je še važnejše — majhen padec.
Kakor smo slišali, so namreč vsakovrstne ovire povod za krivljenje rek in čim počasnejši je tok, tem lažje se izogne tem oviram. V gorovju pa so rečne doline večinoma drugačne. Tam ima reka hitrejši padec in trdna tla, ki jih ne more tako lahko obdelati. Tako se zagreba večinoma v ozkih tesneh v globino. Ker pa dno običajno ni povsod iz iste kamenine, temveč si često sledijo trše in mehkejše plasti, si bo tekoča voda tudi z različno hitrostjo obdelala podlago in tako se primerijo česti slapovi. Kajti trda tla so se dalj časa upirala vodi nego mehkejša tla pred njimi. Le malokdo, ki je potoval v prosti naravi, si je ogledal obliko, t. j. prerez kakšne doline pobližje. Posebno v gorovju so nam možna v tem pogledu zanimiva odkritja. Tu namreč ni samo tekoča voda edina sila, ki tvori doline, temveč tudi trdna voda: ledniki.
Ledniške doline, torej takšne, ki so jih ustvarili ledniki, imajo v prerezu obliko črke U, reke pa se zarezujejo v gorovje v obliki črke V. Seveda nastanejo slapovi lahko tudi na krajih, kjer je že od vsega začetka obstajala skalna bariera, preko katere je morala skočiti tekoča voda. Ker pa učinkuje vodna moč tudi ob slapu samem, se mora zgoditi, da roma slap čedalje bolj nazaj. »Erozija«, kakor imenujemo razdiralno silo vode, je usmerjena nazaj. Ob vseh velikih slapovih sveta lahko opazujemo, kako potujejo v smeri proti izviru. Toda če dobro premislimo ta nazaj usmerjeni učinek reke, pridemo do zaključka, da se reka prav za prav v vsej svoji dolžini zagreba proti izviru. Tako je tudi v resnici. Rečni sistemi prelagajo ozemlje svojih virov čedalje bolj nazaj. Ob reki navzdol postaja tok čedalje počasnejši, nastajajo zavoji, čedalje več grušča, ki ga prinaša reka iz gorovja s seboj, se odlaga in končno postane tok tako len, da o »toku« niti ne moremo več govoriti. Potem se lahko seveda dogodi, da se ustavi in ustvari jezero in da se to jezero po kakšnem nenadnem odtoku na spodnjem koncu odteče in izsuši. Posledica bo ta, da se reka zaje v planjavo, ki jo je sama ustvarila in napolnila s svojim gruščem, da si ustvari novo dolino, dokler ne prične tudi v tej odlagati svoj grušč in se zvijati. Ostal je skrajni rob prve doline, tako da je profil rečnega toka po več takšnih dolinah podoben stopnicam., oziroma terasam, kar se da često opazovati. V neposredni bližini rečnega izliva v morje postane tok v pretežni večini primerov tako len, da odloži vse snovi, ki jih prinaša s seboj, posebno pesek in prod, ter se stvori »delta«.
Delta je prav za prav ime grške črke, ki znači naš d in jo pišemo v podobi trikota. Grki so imenovali naplavljeno ozemlje ob izlivu Nila, ki ima trikotno obliko, »Delta« in to ime se je ohranilo za ustja velikih rek do danes, tudi če ta ustja nimajo trikotne oblike. Delta je po obsegu lahko ogromna. Tako meri nilska delta kakšnih 22.000 kvadratnih kilometrov, delta Brahmaputre in Gangesa pa preko 80.000 kvadratnih kilometrov. Takšne delte sečejo seveda neštevilni posamezni rečni rokavi in so polne otokov; nemogoče jih je točno zarisati na karto, ker neprestano spreminjajo svojo pot in obliko. Čestokrat se zgodi, da se dve sosedni delti združita, kakor vidimo to pri Mozi in Renu ter Brahmaputri in Gangesu. Še danes se rečne delte večajo. Tako so pri delti Pada izmerili, da se je v 70 letih povečala za 52 kvadratnih kilometrov. Lahko si izračunamo, kako bo v nekoliko tisoč letih z Jadranom in gornjeitalsko nižavo, če se bo ta rast nadaljevala v tej meri.
Po dr. G. Hagenerju
Življenje in svet, 24. junij 1934