Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Backi

08.06.1924

dLib.si

nedelja, 8. junij 1924, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1470

Slovenec (1924) - Vid Stimul: Med vrhovi, ki kipe okoli dvatisoč metrov visoko proti nebu, leži planina. Zadnje čase so jo precej zanemarili; zarašča se.

Kljub temu še vedno redi visoko število glav. Lopa je taka, da se ji tujec, ki zaide na njo, komaj začudi. In na pripraven kraj je postavljena. Morda največ, zaradi solnčne lege, se pravdajo za njene meje, odkar ljudje pomnijo. Z lažjo in podkupovanjem so opravdali požrešni sosedje prave gospodarje za svet, ki količkaj visi preko vrhov. Domačini sedaj nestrpno čakajo prilike, da dvignejo novo tožbo, in pridobe nazaj, kar so jim po krivici in s silo vzeli.

Po planah in robovih mod vrhovi vodi že dolgo vrsto let svojo čredo ovčar Krištof, ki je, odkar ga poznam, vedno enak. Močan in utrjen do grčavosti, redkih besedi in nezaupljiv, posebno do šolanih ljudi.
»Da le usta odpre, ga prepoznam, mi je razložil.
»Če se zastavi, kakor bi iz tujih bukev prebral, ni prida. Če se še namuzne, češ, zarobljenec, ki ni ne veš,« mu še steze naprej ne pokažem. Naj jo išče sam, ki vse zna. Obrajtam pa tiste, ki iz gosposke obleke izpregovore kakor nas eden. Zavije kateri drugače, kakor mi v tem kraju, pa je le po domače. In že večkrat sem jih slišal molitev peti. Ne vem kaj tak človek zna in kaj se je učil, mislim pa, da, ko bi ga zastavil, da bi dobro in pošteno pasel, in da bi še od drugih čred drobnica silila k njemu.«
Primere, na katero je oprl polivalo, nisem razumel. Zato sem ga vprašal: »Kako pase dober pastir?«
Lepo je odgovoril. Ljubezen mu je ustvarjala besede: »Dober ovčar nič ne pase. Živina pase njega. Čreda gre sama za travo in za vodo, ve dobro, kdaj bo burja in se sama umakne v zavetja. Kadar jo pa sneg zapade, ji moraš pač pregaziti, vsaj do koč, če ne prav v dolino. No, včasih so ti zalete kakšni kalopsi v skale, pa splezaš za njimi in jih lepo počasi zavračaš. Marsikdo gre z bičem do njih. Napačno.Takrat se gotovo kaj ubije.«
»Toliko pošten bo pač vsak pastir,« sem mu ugovarjal.
Razvnel se je in vstal: »Zlodja. so pošteni! Poglej.« Z mogočnim zamahom je pokazal po vseh slemenih: »Ali jih vidiš. Tam je čreda.« Kazal je s palico v Zeleno mel: »Daleč naokrog so potaknjene ovce z jagneti. Solil sem pred štirinajstimi dnevi in skominja jih po soli. Pa kar jih prikličeš k nama, so vsi tvoji.«
Hotel sem pokazati, da znam sklicati ovce s slemenov v dolino. Nastavil sem dlani pred usta in začel vabiti po stari ovčarski šegi: »Baaacek! — Sol, sol, sol.« Vsa čreda jo dvignila glave in upal sem, da se bo odtrgala in priletela k nama: »Baaacek! Sol, sool, soool.«
Ovce so začele klicati s svarilnim »beee« jagneta k sebi.
Ponovil je klic Krištof sam, tretjič: »Baaacek! Sol, sol, soooliii.«
Takrat se je pa začela čreda umikati s skale. Zabrlizgal je pakrat na kljuko, jih pomiril, in pripravil, da so se zopet začeli pasti.
Čudil sem se: »Krištof! Če sem pred leti zaklical »Bbcek sol«, je toliko ovac prigrmelo z višin, da so skoraj meno snedle, ko mi je zmanjkalo soli. Kako si jih odvadil?
Zadovoljno se je rahljal: »Ha. ha, ha. Kako sem jih, ne povem. Sem jih pa zato, ker so nekateri ljudje nepošteni. Tudi pastirji. Jih je priklical v dolino, ne, da bi jim dal soli, zato, da je vsaki odstrigel kosem volne. Število znese. Jopico in nogavice je lahko imel. Celo taki kujoni so bili, ki so jagnjeta klali in pekli. Saj veš. Po vojski je vsega zmanjkalo. Ooo, sem rekel. Ne boš. Pa sem jih odvadil. Niso več backi. Mislim, da so se zrajtali, kako je neumno, pustiti se za par zrn soli striči, ali pa, da ti kdo še nož v vrat zasadi. Ne samo moji. Tudi drugi. Veliko tujih imam v čredi. Če bo šlo tako naprej, bo kmalu med temi gorami ena čreda in en pastir. Pa bodo ovce pasle mene; včasih jim bom pa naprej gazil. Mojim ovcam —«

Oba sva obmolknila. Naenkrat se je Krištof tako široko zasmejal, da je čreda zopet dvignila glave. Tudi jaz sem se čudil z živino vred. Pojasnil mi je, zakaj je bušnil v smeh: »Ni dolgo, kar je prismolil nek pustež tu mimo in je klical in vabil okroglo uro na backa in sol, zastonj. Iza ruševega grma sem se mu muzal, dokler me ni premagalo, da sem bušil v glasen smeh. Nahrulil me je z neotesanim oslom, ki pase backe, backe. V drugo je »backe« penasto jezen zarjovel.
Odgovoril sem mu postrani skozi brke »Gospod« učen in moder! Veliko vedo in znajo, tega pa še ne, da človek osle in backe le z dobrohotno razumnostjo more pripraviti do tega, da mu slede. Kako je klel in zmerjal. Ha, ha, ha —.«

V dolini — Po večerji sem vzel roko časopis, ki je samo tisti dan sedemkrat nahrulil milijon ljudi z backi. Če bi vsaj manjšino —.
Odložil sem ga. Takrat sem razumel modrovanje ovčarja Krištofa, ki se nič ne izpreminja, odkar ga poznam.

Slovenec, 8. junij 1924

eXTReMe Tracker