Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Frdamane police (3.)

   Železar

 

 14.06.1974

Jlib.si

Frdamane police (1.)

Frdamane police (2.)

petek, 14. junij 1974, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1389

Železar (1974) - Marjan Manfreda: Grapa se konča s kaminom, ki naju bo pripeljal na veliko poševno polico, dobro vidno iz doline.

Stane se muči s težkim nahrbtnikom v poledenelem kaminu in le težko pride iz njega. Ko zamenjava vlogi, šele vidim, koliko težje in napornejše je plezanje drugega. Naprej je strma snežna vesina. Po njej se odpravim proti robu velike poševne police. Sneg je suh in nesiguren; s težavo rijem proti robu.

Upanje, da bo na polici bolje, se izjalovi. Tu je še več snega. Udiram se do pasu. Spet bom ves premočen. Po polici morava nato do njenega zgornjega roba. Od tam se vzdiguje strm steber proti vrhu. Prvopristopnika Adolf Bischofberger in Raimund Schink sta se leta 1933 na tem mestu odločila za nadaljevanje smeri po desni strani stebra. Ko pa so prišli ponavljalci: Krušic, Šiler in Župančič, so splezali varianto levo okoli stebra in nato po njem na vrh. Tako je smer direktnejša in zanimivejša. Tudi midva se odločiva za to varianto, ker jo že od prej poznava pa tudi snežne razmere so v njej boljše: bolj je izpo¬stavljena soncu, zato je snega manj in tudi trši je.

Megla ni več tako gosta. Mogoče pa ne bo večjih padavin. Če pohitiva, lahko danes priplezava precej visoko, morda celo na vrh. Naslednji raztežaji niso težki, tako da bi bilo prijetno plezati, če ne bi bila mokra, prezebla in nahrbtnika tako težka. Od vrha naju loči samo še nekaj raztežajev, vendar se bo kmalu stemnilo, zato si morava poiskati prostor za bivakiranje. V škrbini pod previsno skalo si izkopljeva prostorno polico. Tukaj bo udobno, vendar mrzlo. Izpostavljena sva mrzlemu vetru, ki neprestano piha. Počasi pripravljava bivak. Ne mudi se nama — noč bo tako ali tako predolga. Po tleh zloživa vrvi, nahrbtnika in drago opremo. Čeprav je mokra in trda, je še zmeraj bolje kot sam sneg. Na zadnji strani si sezidava zid iz snega; vsaj malo naju bo varoval pred vetrom.

Premočena in prezebla se zbaševa v mokri spalni vreči. Pod celzakom si skuhava zadnjo juho, katera se čudovito prileze. Najdeva tudi še nekaj za pod zob in tako vsaj malo potešiva lakoto. Ko ugasneva kuhalnik, naju prične zebsti in kmalu se treseva kot šibe na vodi. Nog skoraj ne čudim. Moram jih razgibati, sicer mi bodo zmrznile.

Sreda, 20. marca 1974
Kazalci na uri se le počasi pomikajo naprej. Tako ne bova vzdržala vso noč. Prižgeva kuhalnik. Utrujen sem; ne vem, kdaj zadremljem. Tudi Staneta za trenutek zmanjka. Čuden vonj po ožganem naju zbudi in že zapiha mrzel veter skozi nastalo luknjo v celzaku. — Kuhalnik je opravil svoje. Stanetu je dovolj mrzle, mokre vreče in zleze iz nje. Pravi, da bo tako topleje. Sam še nekaj časa prezebam v njej. Mraz postaja čedalje bolj nevzdržen. Tudi kuhalnik nama več ne pomaga. Edino, kar lahko še narediva, je, da drug drugega masirava; tako si vsaj malo pospešiva krvni obtok. Čeprav je še trda tema, vstaneva. Edino gibanje naju lahko še reši. Pospravljava opremo. Spalni vreči sta težki nekaj kilogramov.

Marjan Manfreda
Železar, 14. junij 1974

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker