Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Frdamane police (2.)

   Železar

 

 07.06.1974

Jlib.si

Frdamane police (1.)

petek, 7. junij 1974, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2029

Železar (19749 - Marjan Manfreda: Moti me mehak sneg pa tudi težak nahrbtnik, tako da plezam ves čas na meji padca, čeprav teren sam ni težak.

Vrvi bo kmalu konec, vendar nikjer ne najdem primernega stojišča. Naposled izpod snega izkopljem majhen skalni pomol. Pri varovalnem klinu pa se zatakne: nikjer ni primerne razpoke. Iščem, a vse zaman. Čas neusmiljeno hiti. V teh razmerah ne moreva in ne smeva biti brez varovanja. Ne preostane mi drugega, kakor da izvrtam luknjo in zabijem svedrovec. Težko mi je, ker je to moj prvi klin te vrste. Če pa moram izbirati med varnostjo in alpinistično etiko, sem za varnost, ker je to lahko tudi življenje. V tolažbo mi je, da ga nisem zabil za napredovanje. Sedaj Stane lahko pride za menoj. Verjetno je pošteno premražen. Žal pa tu ni pomoči — to dolgo, neusmiljeno čakanje spada k zimskemu alpinizmu. Prav zato tudi je tako malo zimskih vzponov.

Čeprav mi je bilo prej od napornega plezanja vroče, me pošteno zebe, ko Stane pride do mene. Odpravi se naprej. Varujem ga. Le počasi napreduje. Ne smem pomisliti, da bom najmanj dve uri stal na mestu, pripet na skalo. Kmalu drgetam po vsem telesu.
Sonce sije v zgornji del stene. Po grapi na desni neprestano letijo plazovi. Ne vem, kako bo, ko bova morala čez v drugi del stene. Raje ne mislim — to bo šele jutri.

Stane se muči nad menoj; čisti oprimke in stope. Sneg mi leti za vrat. Vrvi je konec. Kmalu bom rešen, kajti edini način, da se ogreješ, je gibanje. Kaj vendar počenja tako dolgo? Spomnim se, kako sem sam brezupno iskal razpoko za klin. Končno odrešilni »pojdi«.
Trd sem od mraza. Stane mi pomaga z vrvjo. Počasi se razgibam in ogrejem in kmalu je bolje. S toploto se vrača tudi morala. Na stojišču sem. Dan se že krepko nagiba v drugo polovico. Kmalu si bova morala poiskati primeren prostor za prenočevanje. Odpravim se naprej. Plezam počasi in previdno. Ne moreva si privoščiti padca, kajti samo zlomljena noga bi v teh okoliščinah lahko bila tudi smrt. Čas neusmiljeno hiti. Priplezam na majhno poličko. Tu bi si lahko uredila bivak. Precej snega zleti v globino, preden najdem primerno razpoko za klin. Nato varujem Staneta. Odločiva se, da bova noč prebivakirala nekoliko bolj levo. Čeprav je še uro časa, preden bo dan ugasnil, ne greva naprej. V tem času se bova pripravila na »udobno« prenočevanje. V plaznici si izkopljeva meter široko polico in zabijeva nekaj varovalnih klinov. Medtem se je stemnilo. V dolini se že prižigajo luči. Po tleh zloživa vso opremo. Vsaka izolacija, čeprav trda, bo dobra.
Lotiva se kuhanja. Za potešitev žeje je Maggi juha prav primerna. Danes se bova pošteno najedla, da bodo nahrbtniki lažji, pridobljena energija pa bo jutri še kako dobrodošla. Tople pijače ni nikoli preveč, zato si za konec skuhava še skodelico čaja. Ob osmih je na vrsti radijski pogovor z dolino. Ina nama sporoča, da se bo vreme poslabšalo. Ravno vesela novica to ni. Pripraviva se na spanje: zlezeva v spalni vreči, nato pa še v celzak. Utrujena sva in kmalu se pogrezneva v nemiren spanec.

Ponedeljek, 18. marca 1974
Proti jutru postane hladneje. Še v spalnih vrečah se lotiva kuhe. Topel čaj se nama bo prav prilegel. Sonce naju ne sme dobiti tukaj, ker bo toplota ogrela led in sneg, zato bo nevarnost plazov. Umakniti se morava iz nevarne plaznice. Tema je še, ko se pripravljava na odhod. Ob šestih, ko imava zvezo, Tone potrdi včerajšnjo vremensko napoved. Od tu bi se še lahko vrnila, vendar nihče noče predlagati umika. Nadaljevala bova z vzponom. Na vrsti je eden težjih odstavkov v steni: po grapi čez previs v desni del stene. Dosežejo naju prvi sončni žarki. Kako prijetno toplo je!
Stane je pripravljen za odhod. Stena je oživela: od vsepovsod letijo manjši ali večji plazovi — brez voznega reda. Tukaj sva sicer varna pred njimi, toda težko bova prišla čez previs. Stane se muči v kaminu. Veliko snega mora odkopati, da lahko nadaljuje. Počasi se vzdiguje kvišku. Da je mera težav polna, začne s previsa teči snežnica. Saj to je prava odjuga! Naredim nekaj posnetkov. Stane preklinja in se jezi. Kako se tudi nebi! Od zgoraj teče voda in ga moči po vsem telesu. Pod previsom je. Čaka, da odhrumi plaz čez njegovo glavo. Izkoristil bo kratek premor pred naslednjim in poskušal izplezati. Zdaj! Hiti, kajti vsaka sekunda je dragocena. Naslednji plaz ga ne sme dobiti na tem mestu, ker ne bi zdržal pritiska. Težko je, brez klina ne gre. Mora se umakniti. Skrajni čas, kajti čez previs zopet prileti plaz. Še enkrat poskusi in zabije klin. Pomaga si s stopno zanko. Zgoraj se sliši prihajajoči plaz. Ker nima več časa, da bi se umaknil, ga oblije snežna gmota. Vpije, prosi, roti, toda nič ne pomaga — plaz se izteče do kraja.
Premočen spleza čez previs na stojišče. Zdaj sem jaz na vrsti za mrzlo kopel. Medtem se je pooblačilo. Danes je nahrbtnik drugega težji. Prečka ni težka. Ko sem v kaminu, šele vem, kako se je Stane počutil. Povsod kaplja voda. Ko se primeš, ti teče za rokav in naprej po telesu v čevlje. Hitim, kolikor morem. Še čez previs moram in konec bo z vrvjo. Še malo pa bom čez. Plaz! Krčevito se oprimem skale. Kaj res ni mogel počakati? Oblije me snežna brozga.

Ko je plaz mimo, grem naprej. Ne vem, kako bo, ko bova vsa premočena prestajala dolgo noč. Sonce prekrivajo temni oblaki. Od nekod se privleče še megla in ovija gornji del stene v siv plašč. Postaja hladno.
Pri Stanetu sem. Ne govoriva veliko; skrbi naju poslabšanje vremena. Zamenjava nahrbtnika. Grem. Čez majhen previs priplezam v lažji del. Ko se gibam, mi je toplo in mokre obleke skoraj ne čutim.
Pridem do velike votline, dobro vidne iz doline. Tu si uredim stojišče. Varujem Staneta. Vrvi sta prepojeni z vodo; ožemam ju, ko mi drsita čez ramo. Pričenja me zebsti — drgetam in zobje mi šklepečejo. Od zahoda piha mrzel veter. Včasih naju zakrije vlažna, siva megla. Če prične snežiti, se lahko zgodi, da sama ne bova prišla iz stene. Hitiva, da bi prišla čim više. Tu in tam veter razpiha meglo. V dolini pod nama je verjetno topleje, prijetnejše. Čedalje bolj me zebe in bojim se, da ne bom vzdržal.
Zamenjava se. Naprej ne bo težko, zato tudi čakanje ne bo več tako dolgo. Ves premražen odidem za Stanetom. Z gibanjem se vsaj malo ogrejem. Mrzla in mokra obleka se mi lepi po telesu. Megla postaja čedalje gostejša. Na stojišče priplezam ogret in boljše volje, Staneta pa mraz pošteno pesti. Pohitim naprej, da bi mu vsaj malo skrajšal to neprijetno in dolgo čakanje. Vrvi se hitro iztečeta.

Toplo mi je — koliko časa še? Odkopavam sneg in iščem razpoke. Povsod isto: vse so zalite z ledom. Počasi, vendar nezadržno se ohlajam. Čedalje bolj me zebe in kmalu drgetam po vsem telesu. Šele sedaj vidim, koliko človek prenese. Temno postaja. Bo res že konec dneva? Pogledam na uro. Res je, kmalu se bo stemnilo. Tu nekje si bova morala najti primeren prostor za prenočevanje. Stane se brez nahrbtnika odpravi naprej — morda bo višje kaka primerna polica. Sporoči, naj z obema nahrbtnikoma nekako pridem za njim. Tako otovorjen s težavo priplezam do njega. Stane se že v temi odpravi še 20 metrov po grapi pod kamin. Tam si bova uredila bivak.
V naplazenem snegu si izkopljeva snežno teraso. Ni ravno velika, vendar tolikšna, da bova dobro sedela. Čaka naju dolga, mrzla noč. Vse je mokro, prepojeno z vodo. Zlezeva v spalni vreči in celzak. Tako sva zaščitena vsaj proti mrzlemu vetru. Ob osmih se spet pogovarjava z dolino; Ina nam sporoča vremensko napoved, ki je še vedno slaba. Lotiva se kuhanja. Da bi izkoristila vso toploto, ki jo daje majhen plinski gorilnik, kuhava pod celzakom. To početje ni prav nič prijetno: eden drži kuhalnik in posodo, drugi pa celzak, da ne pride v dotik z vročim kuhalnikom. Skuhava si vročo juho, ki naju ogreje in odžeja. Tudi prigrizneva nekaj — veliko tako nimava več. Skuhava še vroč čaj, ki naju prijetno ogreje.

Poizkusiva zaspati. Naslonjen na mrzlo skalo poslušam enakomerno pršenje dežja. Če prične snežiti, bova težko prišla na vrh. Taka, kakršna sva: premočena in izčrpana, ne bi dolgo vzdržala do prihoda reševalcev ali izboljšanja vremena. Zadremljem, a ne za dolgo, ker me pričenja zebsti. Nog skoraj ne čutim. Z gibanjem si jih poslušam ogreti. V čevljih imam mokro — nogavice bi lahko ožel. Če pritisne hud mraz, mi noge lahko zmrznejo. Premočena obleka se bo na telesu za silo posušila. Stisneva se drug k drugemu: tako je topleje.

Torek, 19. marec 1974
Mraz. Vedno bolj je nevzdržen. Spet si pomagava s kuhalnikom: prižganega nekaj časa drživa pod celzakom. Tako se nekoliko ogrejeva. Za nekaj trenutkov zadremljem. Trda tema je še, ko se pričneva pripravljati za odhod. Za zajtrk si skuhava tople pijače. Nič ni prijetno v mrzli noči, vendar tudi v mokri vreči ne. Vse, kar čez dan ne bova potrebovala za plezanje, zloživa v nahrbtnika, plezalno opremo pa si obesiva po telesu.
Pričenja se daniti. Še vedno je stena ovita v sivo meglo. Dobro, da ne sneži. Ob šestih se pogovarjava s Tonetom. Nič dobrega nama nima sporočiti, le nekaj spodbudnih besed. Tudi to je nekaj — pravzaprav veliko. Poslovimo se.

Odpravim se v kamin nad nama. Ne izgleda posebno težak, vendar videz vara. Voda, ki se je čez dan cedila po skalah, je ponoči zmrznila. Gladko in spolzko je, dereze pa so nekje na dnu nahrbtnika — le-ta pa pri Stanetu! Vsak oprimek in stop moram posebej očistiti ledu. Zabijem nekaj klinov, za katere pa vem, da so le v moralno oporo. Po centimetrih ležem kvišku. Kamin se konča s previsom, nad njim pa je strma grapa, zasuta s snegom. Na desni izplezam v grapo. V njej si uredim stojišče.

Marjan Manfreda
Železar, 7. junij 1974

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker