Polet.si - Andrej Jaklič: Ni šlo drugače. Poti nismo vzeli pod noge, ampak pod kolesa. In to motorizirana.

Kajti tudi z njimi, ne samo z gojzarji, se da kar visoko med vršace. Tudi nepalske. Pa še z vso družino.

Včasih se je pač treba pregrešiti. In, na primer, namesto v zelenjavo, na katero prisegaš, zagrizeš v kračo. V mastno, obilno, sočno kračo. Občutek kesanja – zelo majhen, če ga kaj sploh je.
Takšna mi je med enim in drugim ovinkom prišla v glavo med potresavanjem po eni hujših ne-cest navzgor. In to kam navzgor! Nekam tja, kamor še do pred nekaj leti ni stopila motorizirana noga, torej vozilo na notranje izgorevanje. In nihče ni niti mislil, da bo. Nekje tam sem, smo se cijazili tja, kamor vsako leto zdrvi na tisoče turistov v popolni planinski opremi in se čudi deviškosti, nedotaknjenosti in podobnemu ... dokler izza ovinka ne prihupa do konca nabasan avtobus naftaš ali kolona džipov s sotrpini, pohodniki, ki jim je bilo dovolj hoje in so šli raje na treking na kolesih kakor pač peš.

Zato, zato, zato!
Samo brez moraliziranja, prosim! Stvar je veliko bolj enostavna: ko gre v hribe družinica z dvema majhnima otrokoma (šest in dve leti), potem je manevrski prostor trekinga močno zožen. Mali je – kaj morem, če rad je?! – pretežak za celodnevno nošenje, mali tudi še ne diši šest do osem ur hoje na dan (in prav je, da ji ne). Torej, ker smo pač v Nepalu in ker imamo raje, da se nam sline cedijo bliže vršacem kakor ob opazovanju majhnih belih himalajskih zobk tam daleč iz Katmanduja, če imamo srečo in piha severnik, je pač potreben taktični odmik.
Zato torej džip za osem oseb, zato namesto vsaj petdnevnega treka enodnevna vožnja, zato »le« poldnevni izleti namesto celodnevnih in zato vožnja na izhodišča, namesto pešačenja.

Kamor greš, tudi prideš!
Muktinath je prvi kraj, v katerega se zgrinjajo množice, ko se »prevrnejo« čez prelaz Thorung La. In tudi zadnja postaja, do katere je z nasprotne strani, iz Benija via Jomsom, speljana cesta. Je tudi svetišče, zaradi katerega je Muktinath oblegan, ne samo s tujci, tudi z domačini. Tam je namreč sveta voda, ta pa zdravi vse, in zato je tja pač treba priti. In ker je mestni Nepalec vrsta, ki ji hribci ne dišijo preveč, tja pa mora vseeno enkrat v življenju priti, potem je jasno, da bo podprl motorizacijo in se z – indijskim! – džipom dal popeljati. Pa še steklenica z vodo pride varneje nazaj domov!
Sicer pa: do Muktinatha je že pred cesto obstajala bližnjica, letališče v Jomsomu, ki pa je bolj kot po zanesljivosti poznano po loterijski (ne)sreči, kar zadeva točnost poletov, pa tudi vremenske razmere, zaradi katerih je ta loterija še bolj zabavna. Zato pa »dolgočasna«, zato pa precej bolj zanesljiva cesta deluje praktično ves čas. Tudi v času monsuna, kar sicer pomeni, da je na stokilometrski poti treba zamenjati tudi do osem avtobusov, vmes so plazovi, a vseeno. Kamor greš, tudi prideš! In to vedno, in to tudi, ali pač ravno zato, ker je avtobus treba tudi z jermeni na roko potegniti na vrh hriba, tudi zato ker je treba počakati na naslednjega, ker se je tvoj pokvaril, tudi zato ker je treba zgraditi čisto nov obvoz okoli džipa, ki se je pokvaril med obema ...

Alternativna oblika užitka
Ravno to, ta vožnja, je v resnici užitek. Je presežek na poti do gorskega raja. Več je razlogov za to: je stalna pot navzgor, v kateri v enem dnevu zamenjaš subtropski pas za zmernega, tega za visokogorskega, tega pa za alpskega. To pomeni: banane, kavovce, tropsko sadje zamenjajo riž, pšenica, fižol, hruške ... te zamenjajo koruza, ajda, rž ... njih, potem ko se gozdovi začenjajo močno redčiti, veter pa čedalje bolj nesramno vleče iz doline navzgor, pa jabolka in tistih nekaj redkih poljščin. Nazadnje pa – nazadnje pa je, tam od Jomsoma naprej, izrazita puščava. Kamnita, a vseeno obljudena. Obljudena tam, v tistih razpokah, v tistih soteskah, pogreznjenih pod prevladujočo ravnico, po kateri brije. Redno in vsak dan in krivi vse, tudi hiše, če zdržijo dovolj dolgo.
Užitek vožnje je tudi popolnoma izčrpan organizem od dvanajsturnega potresavanja. Od višinskega sonca. Od prepadnih poti. Od ustavljanja. Pa tudi od srečevanj z »brati« v visokogorskem motoriziranem prometu. Mirnimi, stoičnimi, zadovoljnimi.
Njim, lokalcem, je namreč pot v nasprotju z nami turisti, ta ne-cesta, nekaj nujno potrebnega. Žila življenja. Blago, surovine, denar, zdravila ..., vse to je dosegljivo ne v nekaj, ampak v enem dnevu. Zato je cesta sreča. Zato je razlog njene nore zgraditve upravičen. Zato nimamo mi, ki včasih tudi kaj prehodimo, kaj veliko nergati. To, da je tam cesta, ni naša stvar.

Ko kamni ustvarijo dobiček
Poglede si v resnici samo izposojamo. V resnici jih, poglede na Daulagiri, vršace Anapurne ..., samo najemamo. Ali je najem poceni? Nikakor ne, se pa splača. Sploh če so pogledi najeti na točki, iz katere je mogoče iz doline videti nekaj, kar se ne vidi nikjer. Oba, v tem primeru Daulagiri in Nilgiri, hkrati, torej. Daulagiri s pripadajočim ledenikom in Nilgiri s pripadajočo snežno kapo. In to iz hotela, ki ne moli tace proti tistim osnovnim, ampak proti tistemu bolj »komotnemu«, tistemu, ki je od nekdaj gostil japonske turiste, za kar je bil tudi narejen. Kaj to pomeni? To pomeni razkošje tam, kjer ga nekako ne bi pričakoval. Topla voda, elektrika, pogreta jedilna miza, termofor v postelji, japonska kuhinja ... in kar je še pripadajočih reči.
Zgodba Thasang Lodgea je posledica ljubezni med lokalnim »hribovcem« in Japonko. On je šel z njo na otok in se kmalu potem vrnil v domovino. Tako podjetno je tudi zato, ker je dolina že od nekdaj ključna transportna žila med Tibetom in notranjostjo Nepala in naprej navzdol proti Indiji. Tako je, če ti ljudje že tisočletja obvladujejo trgovino in od nje tudi precej dobro živijo, beri, z denarjem pač znajo. Kar je zgolj še en dokaz, kako videz vara. Pa tudi, kako kamni lahko prinašajo denar.

Bolj zaradi nas kakor zaradi njih
In kaj na vse to, na to »hribolazenje« pravijo mulci? Če je dober pomfri, kjer je koka kola, ko so pri roki piškoti, je vse v redu. Ni razloga za slepomišenje: ves »pohod« je bil izpeljan zaradi nas tastarih. Mala banda bi enako uživala tudi kje drugje. So spomini, seveda, izkušnje pa je gotovo bolj malo. Njihove, namreč. Vsaj konkretne, res pa je, da so prag tolerance do okolja, vajenost premikanja, samoumevnost menjavanja prenočišč, improvizacija pri hrani veliko večji kakor pri njihovih vrstnikih brez tovrstne izkušnje.
A vseeno, glavni smo mi, starci. Ki pač hočemo tja in tja tudi gremo. Ker za pot v hribe je treba imeti razlog, treba se jih je priučiti, privabiti. Za redke so ljubezen na prvi pogled, do njih se je pač treba prebiti s svojo močjo. S svojim trudom in energijo. To pa je stvar (samo)vzgoje.
Še o mulcih: njima gotovo ne bi prišlo na pamet hoditi po kamniti puščavi. Takšna zgodba za njiju pač nima lepote, tistega, kar v tem vidimo mi, odrasli. Njima je dovolj, če skačeta in se skrivata med katakombami, številnimi prehodi in hodniki Kagbenija, mesta na dobrih 2800 metrih nadmorske višine. Tam ni gorskega sonca, tam ni močnega vetra. Tam so trgi, skrivni prehodi, animistični kipi ... tam so tudi lokali. In, to pač zame, tam je tudi kava. Espreso!

In ko se vseeno odločiš ...
In potem se zgodi, da ti še tisto nekaj želje in odločnosti, da bi vseeno nekaj le prehodil, odpihne veter. Ampak dobesedno odpihne. Sicer, kar bi lahko vedel že prej, je splošno znano, da je pot od Muktinatha do Jomsoma (Kagbeni je vmes) primerna zgolj v zgodnjih dopoldanskih urah, ko (še) ne piha. Pozneje postaja čedalje bolj nemogoča, sploh če hodiš navzdol.
Najprej sam veter, potem močno gorsko sonce, nazadnje še prah, ki se ves čas dviguje, za povrh je možna tudi kakšna nevihta. Vseeno je, ali hodiš sam, ali imaš težak nahrbtnik, ali je v nahrbtniku mulc, ki spi. Stvar je ob dvanajstih, torej opoldne, po nekaj sto metrih res nemogoča. Česar sicer ne štejem za poraz, ampak za posledico lastne neumnosti. Ne časovne, odločitve o večurnem pohodu, v katerem mulc v nahrbtniku res nima kaj iskati.

Tam je ... tam je vse
Niže, nazaj doma, v »japonski« bazi tam na 2500 metrih, v zelenju in zavetju gozdov, je »scena« drugačna. Tam je domača vas na grebenu, ki se razteza nad spod­njim robom ledeniške doline. Tam je šolsko igrišče, tam je skrbno obdelan vrt. Tam je spust z grebena v vas ob reki, kjer so čaj, suho sadje, jabolka. Tam se sence daljšajo mirno in počasi, tam ni strahu pred vetrom. Tam je zavetje, v katerem bi ostal. Tam je noč, ko z mesecem vzide tudi silhueta sedemtisočakov in velikega osemtisočaka Daulagirija. Tam je tako močna luna, da je mogoče z očmi plezati po njegovem ledeniku in smučati z vršacev na drugi strani doline.

Logika ceste na primeru jabolk
Spet cesta: ta prototip ceste ni samo žila, po kateri se pretakajo zadušljivi, s slabo nafto napojeni »sistemi«. To je tudi cesta nujno potrebnega razvoja, izboljšanja osnovnega življenjskega standarda. Ta cesta pomeni izenačevanje možnosti preživetja med tistimi od spodaj in tistimi od zgoraj. Pomeni, da je dostop do na primer šol enako mogoč kot tistim, ki živijo dva tisoč in več metrov niže. To pomeni več znanja, več znanja pomeni več spretnosti pri vsakdanjem preživetju, to pomeni več denarja ...
Odličen primer logike ceste so jabolka. Ja, jabolka. Njihova zgodba se začenja pri slabih tri tisoč metrih nadmorske višine in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so jabolka, nikakor ne avtohtona vrsta, prišla v vas Marpha. V vas malce više od naše baze, pred vetrom umaknjeno in stisnjeno pod hrbet Daulagirija. Nekdo, no, ne zgolj nekdo, saj je šlo za načrten poskus nepalskega kmetijskega inštituta, jih je tja zasadil. Najprej povsem ob hrib, kjer so se presenetljivo dobro prijela. Nato malce bolj po sredini doline. Kjer so prav tako pokazala izredno žilavost. Nato še više proti Jomsomu in še bolj po dolini. Jabolka so preživela. Še več, obdržala so se in to tako dobro, da jih je zdaj, tam bogu za hrbtom, na tisoče in dajejo odličen pridelek. In vse njegove derivate: štrudelj, pita, jabolčnik, žganica, suhi krhlji ... Največje povpraševanje po svežih pa je seveda v dolini. In cesta to omogoča. Omogoča hiter prevoz in širitev proizvodnje. Širitev ne samo po horizontali, torej povečevanje obsega pridelave, ampak tudi po vertikali. Kajti jabolka že dolgo niso več edina. Tukaj so še orehi, marelice, tukaj so hruške ... joj, kako odlična je marmelada, kako sladko je suho sadje, pa kaj naredi šilce (ali več) domače pridelanega »sadjevca« tam visoko gori.

Plačaj ali pusti
Še nekaj o logistiki. Cesta oziroma transport na njej, govorim o javnem pa tudi o tistem, ki je vezan na prevoz turistov, je monopoliziran. To pomeni, da so cene fik­sne, da je barantanje, sploh glede avtobusov, nemogoče. Plačaj ali pusti je sistem, ki zelo deluje, pa čeprav tujci plačamo drugačno tarifo kakor domačini. Kar je ne nazadnje, glede na standard, tudi logično. Dostop z lastnimi avtomobili je mogoč, a je zaradi zahtevnosti ceste zelo redek. Agencije so praviloma povezane z lokalnimi ponudniki vozil in lokalnimi vozniki. Cene za najem džipa so, nežno rečeno, visoke. Ampak, nežno rečeno, se splačajo! Pa še ena finta je: ceste naenkrat, ko komaj preneha plezati v hrib in postane za silo prevozna, pri Jomsomu, zmanjka. Zmanjka je zgolj nekaj metrov. Nadaljevanje se vidi s prostim očesom. Tudi do nje je mogoče priti brez težav, samo čez most. A ta most je za transport neprehoden. Ne po naključju, Jomsom je namreč tudi meja med regijami. Meja med prebivalci in meja med poslovnimi interesi. Prevoz do nekaj ur oddaljenega Muktinatha je tako popolnoma monopoliziran, naj gre za avtobus ali džip, zasebnih vozil ni. »Prosto« se gibljejo le motorji.

Ko vseeno zasrbijo podplati
Prosto bi si želel gibati tudi jaz. Sploh v Kagbeniju, kjer so mi noge v gojzarjih kar same rinile v hrib. Nikamor pa ne prišle, saj so večinoma stopicljale po »mestnih« ulicah in lovile divjake. So pa pritacale, te noge v resnici nepotrebnih gojzarjih, do ograje. Do zadnje točke, do katere je mogoče priti brez posebnega dovoljenja, če se imate namen odpraviti v Zgornji Mustang. Kagbeni je namreč meja med spodnjim in zgornjim. Z zgornjim pa je tako: 500 dolarjev na glavo za deset dni, plus stroški trekinga, samo v organizirani obliki potovanja in brez vsakega motoriziranega vozila. Vozilo, če že, so konji in lastne noge. Kar zadeva mene in Mustang: mencanje nog je eno, krotko pogledovanje čez ograjico v kamnito puščavo doline je drugo, nadziranje otrok pa tretje dejstvo, katerega presežek je – džip nazaj proti Jomsomu, saj opoldanski veter iz glave izbije še tisto nekaj želje po dolgem pohajkovanju. Kar neugodni trenutki, priznam.

Ja, priporočam!
Ali to priporočam: stalno prisotno »bolečino«, da nisem tam peš, sem kar uspešno kompenziral oziroma jo vsaj spustil na tisto raven, ko je bilo tudi »omejeno gibanje« zelo znosno. Sploh pa, mar ni najti svobodo znotraj nesvobode tisto, kar je pravzaprav smisel vsakega podobnega početja? Motorizirano premikanje tudi daje prostor novim, drugačnim pogledom. Drugačnim od planinske logike, od planinske miselnosti. Premik je bolj proti tistim, ki od te poti imajo največ, proti domačinom. V bistvu si bliže njim, kot če njihovo zemljo tlačiš z lastnimi nogami. Torej, že zaradi spremenjene perspektive: ja, priporočam.

Vožnja in mulci: tako kot pri vseh transportnih sredstvih velja tudi tukaj. Če kdo, potem ima(m)jo težave z njimi zgolj in samo starši. S sabo in skrbjo za njih, ki jih pravzaprav nič ne skrbi. Njim se dogaja ogromno, če hočejo drugače, tudi nič. Na koncu dneva je utrujenost nas, ki skrbimo za njih, veliko večja, stres prav tako. Ker ko je strmo, jim je všeč. Bolj ko trese, bolje je. Bolj ko smo počasni, manj jih skrbi. Več je ustavljanja, več je igre ... Torej: ja.
Kaj pa mi: kot že rečeno, vrednost vsega, kar tovrstna pot prinaša, daleč presega trud, ki ga zahteva. Ne nazadnje, gre le za pot, ki je neobičajna, svet je prav tako neobičajen, izkušnja je zato lahko samo dragocena, čeprav kar trdo prigarana. Jasno: ja. (Pri čemer je jasno, da ko bo mogoče peš, tako tudi bo.)
Cenovno: če kje, potem v takšnih situacijah velja, da imajo stvari pač svojo ceno. Cena pa govori: ne. Ampak pogled nazaj govori, da – vseeno ja!
In če je že vse to »vozakanje« posledica njiju dveh, kaj sta si mulca, razen pokovke in čepenja na strehi džipa, še zapomnila: termoforje! Kar pa za začetek niti ni tako slabo. Lepi spomini so namreč tudi razlog za novo pot. Takšno ali drugačno.

Še o cesti
Civilizacija pač je nekaj, čemur se ne da upirati, razvoj pa je njen ključni del. In zakaj bi, v svojo lastno korist, zaviral razvoj v krajih, kjer ga še tako potrebujejo. To govorim zato, ker se z vsakim novim metrom ceste pojavijo nova in nova nerganja turistov, da pristnost, romantika in drugo izginjajo. Kot da to ni ravno ta pristnost, ravno to dejstvo, ki ga ni nikjer več. Da cesta enkrat končno pride tja, kjer jo mogoče najbolj čakajo in imajo od nje največ koristi.
In da tisti, ki imajo polna usta eko, bio ... takšnih in drugačnih trajnostnih oblik razvoja, malce zamenjajo očala in namesto s svojimi na to pogledajo z drugimi, tistimi očali, ki jih nosijo tisti, ki ob tej cesti in od te ceste živijo. Turizem je pač zgolj nekaj, kar tam je, nikakor pa ni edino in ne ključno. Je pač ena od stvari, ki jih bo cesta nedvomno preživela in nadživela.

piše: Andrej Jaklič
foto: Urša Chitrakar