Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po obronkih Valvasorjevih posesti

Delo, Panorama - Saša Bojc: Domačin iz Šmartnega pri Litiji Jože Sinigoj je poti, ki so nekoč povezovale Valvasorjeve gradove Bogenšperk, Lihtenberk in Črni potok, povezal

... v Valvasorjevo novo sprehajalno pot.

Tudi če bi z gradu Bogenšperk krenili na novo začrtano Valvasorjevo pot, ne vedoč za podrobnosti o polihistorjevem življenju in delu, bi tri ure uživali v razgibanih poteh v senci drevesnih krošenj, ob šumenju potokov in pogledu na cvetoče travnike ... Če jo uberemo z avtorjem Jožetom Sinigojem, je tu še za nekaj učnih ur zgodovine.

Zamisel, da bi združili poti, ki so nekoč povezovale Valvasorjeve gradove Bogenšperk, Lihtenberk (v razvalinah že v njegovem času) in Črni potok ter pripadajoče kmetije, v daljši sprehod, je tlela že dalj časa. Ko pa je velik poznavalec Valvasorja dr. Boris Golec, znanstveni svetnik z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU odkril originalni Valvasorjev urbar iz okoli leta 1680, jo je upokojeni domačin Jože Sinigoj tudi uresničil. Sinigoja zgodovina in rodoslovje pa tudi življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja zelo zanimajo, zato pogosto vodi obiskovalce po gradu Bogenšperk in sodeluje pri tamkajšnjih prireditvah. Dejaven je tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje. »Po Golčevem odkritju sem začel raziskovati, katere današnje kraje je združena bogenšperško–lihtenberška posest obsegala, potem pa sem vzel zemljevid in se z ženo podal po obstoječih poteh, da bi jih smiselno povezal v celoto.
Ko sem po tej krožni poti popeljal še dr. Golca, je predlagal, da bi jo kazalo združiti še z gradom Slatna, saj je bila od tam Valvasorjeva prva žena,« je začel pripovedovati Jože Sinigoj, potem ko smo z Bogenšperka krenili proti Leskovici. S tem smo stopili tudi na delček stokilometrske Badjurove krožne poti po obronkih litijske občine v spomin na lokalnega planinca Rudolfa Badjuro (bolj znan je bil njegov mlajši brat Metod, prvi slovenski filmski režiser), pot, za katero sogovornik že dve desetletji vodi pohodniške dnevnike.

Skoraj enajst kilometrov

Skoraj enajst kilometrov dolga Valvasorjeva pot, ki so jo na gradu Bogenšperk uradno odprli prejšnjo nedeljo na Valvasorjev 373. rojstni dan in jo je prehodilo skoraj sto pohodnikov, se spušča in dviga po gozdovih, kolovozih in ponekod tudi po lokalnih cestah. Po vzponu do kmetij na Leskovici, kjer obiskovalca psi pozdravijo z laježem, krave pa z glasnim mukanjem, se je treba spustiti na levo v gozd proti Črnemu potoku, kjer ozračje začne polniti predvsem ptičji ščebet. Tu običajno ni srečati ljudi, drugače je, ko rastejo gobe, pripomni vodnik. Sam, tudi ljubiteljski planinec, lokalne poti ubira predvsem takrat, ko je v visokogorju še preveč snega. »Ta predel se imenuje Dobovec, ki je omenjen že v najstarejših zapisih. Na poti bomo videli, kje izvira Črni potok, ki se zlije z Vintarjevškim potokom,« je povedal.

Kmalu po tistem, ko smo zagledali in zaslišali šumenje Črnega potoka, se je odprla prelepa gozdna jasa, s potjo, vrezano po sredini, kamor nas je usmerila tabla z vžganim napisom in puščico »Valvasorjeva pot Črni potok«. Celotno pot, katere načrt je mogoče dobiti brezplačno na gradu Bogenšperk ali v turistično-informacijskem centru v kraju, označuje kakšnih dvajset tabel. Postavljene pa so le na najbolj nujnih križiščih, tu in tam pa jih dopolnjujejo tudi kažipoti. Med hojo je Sinigoj iz rokava stresal mnoge zanimivosti o Valvasorju, od tega, kako spoštovanja vredno je bilo njegovo raziskovanje in popisovanje sistema sifonov v Cerkniškem jezeru (zaradi česar je bil izvoljen za člana angleške kraljevske družbe), saj je do tja potreboval dan in pol ježe, do tega, da je dr. Boris Golec našel Valvasorjeve sorodnike vse do današnjih dni. Večina jih živi v okolici Gradca.

Ko se gozdna pot konča in razširi v jaso, je že mogoče uzreti zaselek Črni potok, ob poti pa pritegne pozornost predvsem hiša s posebnimi rezabarijami ob vratih. Nato pogled ukrade še grad Črni potok, ki se dviga desno na hribčku. Konec 17. stoletja je bil v lasti Valvasorja, po drugi svetovni vojni pa so v njem uredili dom starejših Tisje in mu pozneje prizidali še novo stavbo. »To je res lep kraj, v katerega se uprejo še zadnji sončni žarki, poleg tega so v okolici urejene lepe sprehajalne poti,« je pospremil ogled Sinigoj, in kot je bilo videti, jih ostareli prebivalci radi uporabljajo.

V daljavi se je že pokazala nekdanja šmarska tovarna usnja, v kateri je Sinigoj delal štiri desetletja. Spominja se, da so v njej ustrojili kar dva tisoč ovčjih kož na dan ter v proizvodnjo poslali dvajset ton govejih kož, kar je zahtevalo tudi ogromne količine vode. Nekdanji obrat Industrije usnja Vrhnika, ki je svoja vrata zaprl pred približno desetletjem, je kot manjša usnjarna družine Knaflič s približno tridesetimi zaposlenimi iz Mojstrane deloval že v sredini 19. stoletja. Poleg usnjarske obrti pa so zgodovino Šmartnega pri Litiji zaznamovale še kovačnice in gostilne, v katerih so se na poti na Dolenjsko krepčali furmani.

Iz gradu nove hiše

Zavili smo desno proti glavni cesti, ki pelje na Bogenšperk, ter obšli hišo, kjer se je nekdaj vrtelo mlinsko kolo. Tja je Jože še kot fantič z vozom peljal mlet pšenico. »Zdaj gremo do prvega odcepa na desno ter nato po kolovozni poti do nekdanjega gradu Sela,« je povedal in kmalu smo se znašli pred gozdičkom, kjer naj bi nekoč stal grad Sela. Na to nakazuje le nekakšen gozdni amfiteater, v sredini katerega je še ohranjen vodnjak, edini pričevalec nekdanjega gradu, ki je viden v Slavi vojvodine Kranjske. »Valvasorjeve posesti so segale v glavnem ob Črnem potoku in gradu Sela. Sela je bil včasih upravno središče za Litijo in Šmartno, ko pa so Litijo povezali z železnico, se je uprava prestavila v Litijo in od takrat tli neka zamera med Šmarčani in Litjani. In zakaj ni več videti niti ostankov gradu? Ker so domačini material raznosili za gradnjo svojih hiš,« je pojasnil Sinigoj in nato v neposredni bližini pokazal, kje je še pred desetimi leti rasla mogočna lipa z 18 vrhovi, kjer naj bi bilo po ljudskem izročilu urejeno tudi plesišče. Ker pa je bila lipa votla in so v njej večkrat tudi zakurili, jo je dal lastnik požagati in zasadil novo.
Na poti od Sele do Slatne, na kolovozu sredi cvetočega travnika, se odpre pogled na Šmartno, ki se zdi kot na dlani. Spodaj nekdanja tovarna usnja, v ozadju zvonika šmarske cerkev, zgrajene na prelomu stoletja v neogotskem slogu. »Od začetka 16. stoletja je na njenem mestu stala manjša cerkev, v kateri sta se 10. julija 1672 poročila Janez Vajkard Valvasor in njegova še ne 14-letna žena Ana Rosina Graffenweger von Graffenau, doma z gradu Slatna. Tam na hribčku nad cerkvijo se vidi nekdanja Kaplanija, beneficij Hofmalerai, v kateri je bila morda urejena Valvasorjeva bakroreznica, vendar natančnih podatkov o tem ni. Zdajšnja zgradba je mlajša, a ima še vedno vzidano letnico 1580 in tudi po slikah sodeč je bila zdajšnje velikosti,« je sogovornik s prstom pokazal na največji znamenitosti, preden smo se podali proti Slatni, od koder je bila doma Valvasorjeva mlada nevesta. Prinesla mu je zajetno doto, s katero sta ob pomoči posojil kupila grad Bogenšperk, Lihtenberk v razvalinah in Črni potok s kmetijami.

Ruševine v zelenju

Spust po hribu po cesti navzdol mimo nekdanje usnjarne pripelje do ceste Šmartno-Kostrevnica. Po približno sto metrih je treba zaviti levo in nato desno v smeri opuščene mesarije navzgor – po Levstikovi poti – kakšnih 300 metrov do prve hiše oziroma ostankov nekdanje štirne. »Tu je bil grad Slatna,« je rekel Jože Sinigoj, ko smo na desno pred sabo zagledali nenavadno raven in pokošen travnik. Kar je ostalo od gradu, skriva le gozdni rob, ki ga obdaja. Če umakneš gosto zaraščene veje, lahko vidiš zid in grajsko stopnišče. »Zdaj gremo pogledat še hišo, katere prehodnico je Valvasor upodobil na litografiji gradu Slatna. Ta, ki je tudi že napol podrta, je stara le kakšnih dvesto let. Tu so še pred drugo svetovno vojno zgradili vrtnarijo, po vojni pa uredili lep park, ki je zdaj popolnoma zaraščen,« je pokazal proti nekdanjemu parku. Ob podirajoči se stari hiši ima njen poslednji prebivalec postavljen bivalni kontajner.

Od Slatne se treba vrniti nazaj do lipe, drugače se ni dalo speljati, pojasni vodnik, potem pa po gozdni poti navkreber proti Bogenšperku. Na tem delu poti je videti ruševine gradu Lihtenberk, ki je bil podrt že v Valvasorjevih časih, ter kapelico Marije pomočnice, ki so jo leta 1886 sezidali plemiči Windischgrätzi. Od kapele se ob lepem vremenu odpre pogled vse do Savske struge, od tu pa je le streljaj do renesančnega gradu, kjer je Valvasor preživel svojih najbolj plodovitih dvajset let življenja in se tudi konec Valvasorjeve poti poveže s svojim začetkom.

Saša Bojc 
Foto: Mavric Pivk 

  27.05.14, 18:00


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti