Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pohod slovenskih železarjev na Raduho

   Železar

 

 28.06.1984

Jlib.si

četrtek, 28. junij 1984, ob 22:24, Boris Štupar, ogledov: 913

Železar (1984) - Pavel Dimitrov: Letošnji drugi pohod delavcev delovnih organizacij SOZD Slovenske železarne je izvedla Železarna Ravne, in sicer na 2062 m visoki vrh Raduhe.

Zaradi dolge poti do izhodiščnega mesta pohoda smo se jeseniški železarji odpeljali z Jesenic že ob 4. uri zjutraj. Tokrat je bilo prijavljencev kar 170 delavcev in delavk, za kar so bili potrebni štirje avtobusi.
Prvi pogledi v zvezdnato nebo so obljubljali lep sončen dan, zato od prijavljencev ni nihče izostal. Po obveznih postankih do Radovljice je kolona avtobusov hitela mimo Trojan, Celja in Titovega Velenja proti Ravnam na Koroškem. Po štirih urah vožnje smo tja prispeli natančno ob dogovorjeni uri, kjer so nas pričakali prijazni vodiči na čelu s tov. Telcarjem — duhovnim vodjem ravenskih železarjev. Po sprejemu posameznih skupin iz vseh delovnih organizacij SOZD Slovenske železarne smo se odpeljali proti Prevaljam, Mežici in Črni ter naprej v dolino Koprivne do odcepa pri Šumelu. Od tu naprej se prične dejanski pohod »peš«, najprej po široki cesti, katero smo po bližnjicah večkrat prečkali in mimogrede smo prišli do kmetije Janžek,ki stoji že kar visoko v pobočju gora.
Pot nas je nato vodila čez travnike in bližnjice po gozdovih do Slemena, kjer se cesta prevesi proti Solčavi in Črni ter proti vznožju gore Olševe. S Slemena je lep pogled na Sv. Jakob in na južno pobočje Pece. Od Slemena nas pot vodi navzgor do najvišje ležeče kmetije na Slovenskem, k Bukovniku. Pred. nami se je odprl pogled na verigo gorskih vrhov Kamniških Alp, Karavank in Julijcev, proti severu pa se lepotičita Olševa in Peca. Tik pred nami pa se je v vseh svoji veličini prikazala mogočna Raduha. Od Bukovnika smo se po lepi gozdni stezi povzpeli do planinske koče na Grohatu. Tu so nam gostitelji postregli z dobrim planinskim čajem.
Po krajšem postanku smo pot nadaljevali po strmem melišču pod steno Raduhe in čez »Durce« prispeli na južno stran Raduhe. Steza, ki je na severni strani potekala po melišču se na južni strani spremeni v travnato pobočje, poraslo z visokim borovjem. Po štirih urah hoje smo prispeli na vrh Raduhe, kjer se je zbrala velika množica okoli 500 pohodnikov — železarjev. Naši pogledi so se pasli na verigi gorskih velikanov, ki so bili pred nami in so nam tako znani in tako zelo pri srcu.

Na povratku smo sestopili po isti poti, in sicer do Slemena, kjer smo zavili levo navzdol do nam poznane postojanke (iz pohoda na Olševo) pri Sv. Jakobu. Tam smo se zadnjič odžejali, nato korak nekoliko pospešili, tako da smo po gozdnati poti in nazadnje po asfaltu hitro prišli do osnovne šole na Koprivni. Tu so organizatorji poskrbeli za okrepčilo in razvedrilo. Zbrala se je grupa pevcev iz SOZD, ki nam je zapela nekaj narodnih, nekdo je raztegnil harmoniko in tisti, katerim pot ni izpila vseh moči, so se zavrteli. Čas je kar prehitro mineval, bilo se je treba posloviti od prijaznih gostiteljev, znancev in prijateljev, saj je bila pred nami še štiriurna vožnja z avtobusom do naših domov. V imenu jeseniških železarjev se zahvaljujem organizatorju za izvedeni pohod, na njem smo našli svoj osebni užitek, nove prijateljske vezi, izmenjali smo mnenja in izkušnje. Prav je, da si obljubimo, da se ponovno srečamo na naslednjem pohodu in skupaj uživamo v enkratni gorski naravi. –

Pavel Dimitrov
Železar, 28. junij 1984

eXTReMe Tracker