Železar (1984): ... »Člani GRS nikoli nismo odstopili od reševanja v gorah«
Ob letošnjem jubileju 60-letnici postaje gorske reševalne službe na Jesenicah nadaljujemo s predstavljanjem požrtvovalnih reševalcev, ki so tej humani organizaciji zvesti že več kot pol stoletja. Današnji sogovornik je Ciril Praček z Jesenic, sicer bolj poznan kot smučar, državni reprezentant, udeleženec zimskih olimpijskih iger. Manj ga poznamo kot gornika, ki je del svojega bogatega življenja prebil v čudovitem gorskem svetu kot gorohodec in gorski reševalec.
Ciril Praček je s svojimi sotovariši neštetokrat pogumno in nesebično, včasih tudi za ceno svojega življenja, reševal ponesrečene v gorah. Ciril Praček je resnično izjemen človek. Na obiskovalca naredi močan vtis. Bogata športna in planinska kariera na njem nista zapustili posledic trdega dela in odrekanja. Nasprotno, v vsem tem delu je črpal svojo energijo in moč, ki jo ima še danes v sebi. Ne popusti, vztraja naprej, še vedno je aktiven športnik, še vedno povezan s postajo GRS Jesenice, za katero ob 60-letnem jubileju piše kroniko.
Ob obisku sva pravzaprav prelistala le nekaj strani njegovega, bogatega življenja, nekaj teh utrinkov bomo skušali strniti tudi v tej pripovedi, ki še zdaleč ne zajema vsega, kar je storil za naš šport, planinstvo in gorsko reševalno službo. Na njegovem domu na Murovi obujava spomine na mlade dni, na čas, ko se je vključil v to humano dejavnost reševanja v gorah.
»Bil sem navdušen gorohodec in takratni prvi reševalci so me povabili v svoje vrste. V prvi akciji sem sodeloval leta 1932, ko smo na Mežakli reševali mrtvega Narada. Od takrat dalje se je gorska reševalna služba vse bolje organizirala, začeli smo delati bolj načrtno. Udeleževali smo se tečajev in seminarjev, imeli smo treninge in vadbo v stenah. Seznanjali smo se tudi z nudenjem prve pomoči, učil nas je dr. Brecelj. Napisane so bile različne knjige o prvi pomoči, iz katerih smo se učili, da smo lahko pomagali, oziroma nudili prvo pomoč ponesrečenim v gorah«.
Kakšno opremo ste imeli takrat za reševanje?
»Za tisti čas je bila razmeroma primitivna. To so bili reševalni drog, vrvi, klini in kladiva. Reševalci smo morali na različne načine improvizirati, veliko bolj, kot je to potrebno danes, ko imamo na voljo razmeroma zelo moderno opremo.«
Danes je reševanje seveda povsem drugačno, na pomoč vedno priskoči tudi helikopter. Kako ste včasih, ko tudi ni bilo na voljo prevoznih sredstev, pohiteli na reševanje daleč v gore?
»Nesreče so bile v glavnem v triglavskem pogorju. Na razpolago smo imeli vlak kot edino prevozno sredstvo. Če ravno takrat, ko smo dobili obvestilo o nesreči, ni bilo vlaka, smo z Jesenic pohiteli kar s kolesi. Reševalno opremo smo morali nositi do mesta ponesrečenca in potem seveda tudi samega ponesrečenca v dolino. Helikopter je danes v veliko pomoč in zelo olajša delo reševalcem.
Sodelovali ste v številnih akcijah v gorah. Se morda katerih še posebno spominjate, da so bile izredno naporne in nevarne, da ste izpostavljali na kocko tudi svoje življenje?
»Bilo je več takšnih, naj omenim le nekatere. Tako smo, na primer, leta 1942 kar pet dni v Riglici reševali Toneta Tomazina in njegova dva soplezalca. Težka akcija je bila to, v kateri sta se smrtno ponesrečila tudi dva gorska reševalca, ki jih je presenetil in stisnil sneg.
Težka akcija je tudi bila, ko smo reševali brate Uršič v Špiku leta 1950 in potem ponovno v Špiku, ko smo reševali štiri alpiniste v najtežjih vremenskih razmerah. 24 ur skupaj je lil dež, grmelo je in treskalo. Mi smo bili ves čas v steni, če smo hoteli vse štiri alpiniste rešiti.
Spominjam se tudi leta 1968, ko so naši alpinisti Sazonov, Kunaver in Belak prvi preplezali pozimi triglavsko severno steno. Pohiteti smo jim morali na pomoč, štiri dni je stalno snežilo, zapadlo je več kot dva metra snega in sreča je bila, da nas je bilo veliko, da smo se sploh lahko po globokem snegu vrnili.«
Kaj je bil takrat vzrok nesreč v gorah?
»Vzrok pravzaprav ostaja nespremenjen vse do današnjih dni. To je neprevidnost, nepripravljenost, neprimerna oprema, prevelika želja po doseganju ciljev. Seveda so tudi nepredvideni dogodki, primeri, kjer pravzaprav plezalec, alpinist ali drug obiskovalec gora sploh ni kriv. Lahko se utrga kamen in pade na glavo, utrga se plaz ali udari strela. Proti tem nepredvidenim dogodkom seveda ni moč ničesar storiti.«
52 let zvestobe tej humani dejavnosti je lepa doba. Kaj lahko danes rečete o gorski reševalni službi, o jeseniški postaji GRS?
»Moram predvsem podčrtati posebno krepost gorskih reševalcev, najsibo jeseniških, gorenjskih ali slovenskih, da se niti enkrat ni zgodilo, da bi odstopili od reševanja v gorah in ne bi opravili svoje naloge. V tem času se je zelo izboljšala oprema za reševalce in tudi usposobljenost gorskih reševalcev, kajti danes so potrebna dolga leta usposabljanja in vzgoje. Dolga leta so pripravniki, preden naredijo vse izpite, biti morajo dobri alpinisti, preden sploh lahko vstopijo v GRS, poleg tega morajo redno opravljati izpite iz prve pomoči in reševalne tehnike. Danes je to mobilna skupina ljudi, ki je vedno pripravljena za reševanje v gorah ali ob elementarnih nesrečah.«
Še danes ste tesno povezani s postajo GRS na Jesenicah. Prav za 60-letni jubilej pišete kroniko. Kaj bo obsegala, kdaj jo bomo seveda lahko tudi prebrali?
»To bo predvsem statistični pregled vsega, kar so naredili jeseniški gorski reševalci. To ne bo neka leposlovna knjiga, temveč kronika, v kateri bodo opisane reševalne akcije, nekatere bolj obsežno, druge manj. To je ogromno delo in mislim, da bo treba še leto dni časa, da bo kronika dokončana. Že sedaj kronika obsega približno 200 strani, še okrog 100 pa jih je treba urediti in zbrati. Zbiranje podatkov zahteva veliko časa. Ko pišem o posamezni akciji, vedno poskušam dobiti nekoga, ki je sodeloval v akciji. V veliko pomoč mi je moj dnevnik, kjer imam mnogo napisanega o akcijah, uporabljam tudi Planinske vestnike in arhiv naše postaje GRS Jesenice.«
Vsako leto je v naših gorah več nesreč, žal tudi smrtnih. Prav lani so v triglavskem pogorju zabeležili žalosten rekord zadnjih let, predvsem smrtnih primerov. Kaj svetujete danes mladim, ki se podajajo v svet sten, previsov in vrhov?
»Danes se jih veliko hoče čimprej preizkusiti v najtežjih smereh. To se mi zdi, ni najboljše. Mislim, da bi moral biti razvoj bolj enakomeren. Najprej naj bi alpinisti, gorniki začeli z lažjimi smermi, tudi turistično planinskimi potmi. Šele potem naj bi se vključili v alpinistične tečaje, kjer bi si pridobili ustrezno alpinistično znanje. Potem pridejo na vrsto lažje plezalne smeri, šele z leti pa tudi težje. Danes je morda edina napaka našega alpinizma v tem, da že takoj po plezalnih tečajih začnejo plezati najtežje smeri in tisti, ki so do svojega 24. leta preplezali vse najtežje smeri, kar jih je pri nas, kmalu tudi odnehajo. Težje stopnje plezanja so naporne, tako fizično kot psihično. Kdor bi rad dolgo užival v plezanju, naj se raje loteva lažjih plezalnih stopenj in to mu bo dolga leta v veliko zadovoljstvo. «
Skromno in preudarno govori Ciril Praček o delu svojega življenja, ki ga je namenil goram, predvsem delu pri razvoju gorske reševalne službe na Jesenicah, Lahko bi odprli še eno stran njegovega bogatega življenja in morda Še celo več napisali o drugi njegovi veliki aktivnosti — smučanju, ki mu je prav tako zvest od mladih nog. Njegovo zavzeto delo in tekmovalne sposobnosti so ga kot našega reprezentanta popeljale na olimpijske igre najprej leta 1936 v Garmisch-Partenkirchen in leta 1948 v St Moritz ter še na številna druga mednarodna smučarska tekmovanja in svetovna prvenstva. To je le nekaj utrinkov iz življenja Cirila Pračka, smučarja, alpinista in gorskega reševalca. O njem bi lahko napisali knjigo, kajti več kot pol stoletja je bil priča in sooblikovalec razvoja planinstva, gorske reševalne službe in alpskega smučanja.
Janko Rabič
Železar, 31. maj 1984