Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nova planinska koča na Golici

   Železar

 

 24.05.1984

Jlib.si

četrtek, 24. maj 1984, ob 20:06, Boris Štupar, ogledov: 1314

Železar (1984): ... in 60-letnica osamosvojitve SPD na Jesenicah

Dva pomembna dogodka za planince na Jesenicah bosta letos: otvoritev nove planinske koče na Golici (predvidena 3. junija) in 60-letnica samostojnega Slovenskega planinskega društva na Jesenicah.

NOVA PLANINSKA KOČA NA GOLICI
Nobena gora ni našim ljudem tako priljubljena, kakor cvetoča Golica. Radi jo imajo, ker je lahko pristopna za mlado in staro in ker je vsa Golica en sam razgledni stolp. Razgled z vrha Golice na koroško deželo, Visoke Ture z Velikim Zvonarjem, na verigo Julijcev z očakom Triglavom v sredini, na vrhove Karavank in dolino Save je čudovit. Golica je Jeseničanom pri srcu tudi zato, ker vedo, da so korenine naše železarske industrije. — poleg bohinjske doline, Radovne, Kamne gorice in Krope — prav pri Savskih jamah in v Planini pod Golico. Golica pa ima za nas tudi pomemben narodni pomen. Že 1300 let stoji kot ponosna slovenska gora. Zato je razumljivo, da je bolelo zavedne slovenske planince, ko je nemška planinska organizacija leta 1892 postavila na Golici planinsko kočo. Ta poseg po slovenski zemlji — gori je jeseniške planince spodbudil, da so leta 1903 ustanovili Slovensko planinsko društvo. V brk »Nemški koči« so Jeseničani zgradili najprej novo pot visoko nad kočo in leta 1905 dogradili na vrhu Golice lepo kočo, ki so jo imenovali po starosti slovenskih planincev Francetu Kadilniku. Toda gradnja planinske koče na vrhu Golice, čeprav so kmetje darovali les in brezplačno vozili gradbeni material, je bila tako draga, da je ostalo za 6000 kron (okoli 1.000.000 din) neporavnanih računov. Že je grozilo, da bodo upniki zaprli kočo in da bo vse šlo na »boben«. Da ne bi prišlo do te sramote za SPD, je France Kadilnik podaril jeseniškemu SPD 7.000 kron in tako rešil kočo in obstoj društva.
Prva svetovna vojna je zavrla vsako planinsko življenje. Ko pa so utihnili topovi in boji na svetovnih frontah, je pod severnim pobočjem Golice še tekla kri in na vrhu Golice se je zbrala četa prostovoljcev — Slovencev, da bi z orožjem branila vdor Germanov na naše ozemlje.
V novi državi, ko je diplomatski meč presekal Golico na dvoje, sta obe koči ostali v oskrbi jeseniške podružnice SPD in SPD v Ljubljani. Po nemški okupaciji v drugi svetovni vojni je bila Golica nevarna strateška točka. Obe koči sta bili požgani, da ne bi služili nemškim policijskim enotam kot zatočišče in izhodišče za borbo proti partizanom. Po končani drugi svetovni vojni se je planinska dejavnost usmerila predvsem v Julijske Alpe. Mladina je svoje moči, pogum in željo po sprostitvi našla v okviru alpinističnih odsekov v visoki alpinistiki. Uprava PD Jesenice je prvenstveno skrbela za vzgojo mladine, za napredek in razširitev GRS, za popravilo, ureditev in markiranje gorskih poti. Zelo marljiva je bila pri popravilu po vojni poškodovanih planinskih postojank v Julijskih Alpah. Uspelo jim je posebno na Vršiču. Popravili so obe koči, tako Erjavčevo kot stari Tičarjev dom. Razvoj planinstva je zahteval, da so Jeseničani na Vršiču zgradili nov dom dr. Tičarja v Trenti kočo pri izviru Soče, kočo na Špički, brunarici na Voglu in na Španovem vrhu. Obnavljali in gradili so nove visokogorske bivake, le Golica je ostajala sama — gola in zapuščena. Ni pa bila pozabljena. Na letnih konferencah je bila vedno tiho prisotna želja — kdaj bomo tudi na Golici obnovili kočo? In če je bila obnovljena koča na vrhu Stola, bi tudi na Golici lahko imeli kočo.
Po večletnih razpravah so v letu 1979 pričeli z gradbenimi deli. Načrte je izdelala skupina inženirjev GP Gradbinec iz Kranja. Vrednost vseh del po predračunu iz leta 1979 je znašala 4.000.000 din. Do leta 1984 je ta številka narasla na 8.710.000 din. Do sedaj je bilo izvršenih 8.036 udarniških ur, kar znaša po poprečni ceni 100,00 din za uro 803.600 din.
Vrednost podarjenega materiala in raznih uslug: din 1,1— organizacije združenega dela 1.333.919 — skupna sredstva po družbenem dogovoru in prispevek za gradnjo visokogorskih postojank 2.500.000 — lastna sredstva PD Jesenice 2.034.140 Skupaj do sedaj vloženih sredstev 6.671.659 Dela na in v koči še niso zaključena in bo potrebnih še precej sredstev in sreča bo, da ne bomo prekoračili predračunske vsote 8.710.000 din.

 

POHOD NA BLEGOŠ
V nedeljo, 13. maja, je bil že VIII. spominsko rekreativni pohod ob dnevu zmage na Blegoš. Prireditelji so s pohodom počastili tudi 40-letnico prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Starejšim jeseniškim planincem smo se pridružili tudi mladi z osnovnih šol. Z avtobusom smo se skozi Poljansko dolino odpeljali v hribovsko vas Javorje. Od tam smo precej časa pešačili po makadamski testi. Ni bilo dolgočasno, ker smo Alešu pomagali nabirati posebne kamne. Hotel je obogatiti svojo zbirko. Vrh Blegoša je bil še v megli, ko smo se vzpenjali po planinski poti. Ponekod je bilo še precej snega. Na vrh so prihajali pohodniki z vseh strani kar v kolonah. Posijalo je sonce, imeli smo lep razgled proti Dražgošam in Poreznu. Dobili smo kontrolni listek, pritisnili žig v planinsko izkaznico in se spustili po zasneženi strani proti koči. Tam se je proslava že začela. Sonce je prijetno grelo. Kupili smo razglednice in značke. Vračali smo se po drugi strani Blegoša proti Leskovici, kjer smo dobili pohodne izkaznice, nekateri pa že spominske značke. V Poljanah je bil polurni postanek. Odšli smo do rojstne hiše pisatelja Ivana Tavčarja. Na dvorišču stoji doprsni kip pisatelja, na hiši pa je spominska plošča. Ogledali smo si še spomenik žrtvam NOB in sliko na nasprotni strani, ki je delo znanega slikarja Iva Šubica.
Klemen Rozman in Marko Šranc COŠ Tone Čufar Jesenice


OSAMOSVOJITEV SPD JESENICE PRED 60 LETI
Že smo omenili, da je bilo leta 1903 ustanovljeno prvo SPD na Jesenicah za sodni okraj Kranjska gora. O začetnem delovanju SPD je bilo že napisano, da so svojo dejavnost usmerili predvsem v Karavanke. Toda začetna vnema je pojemala in tako je bila po nekaj letih uprava društva prenesena na Hrušico in pozneje v Kranjsko goro. Tako je od leta 1908 dalje na, Jesenicah ostala podružnica SPD Jesenice s sedežem v Kranjski gori. Jeseniško podružnico SPD sta vodila Franc Verweger in Franc Koritnik. Po prvi svetovni vojni so v podružnici delovali še: Franc Bohinc, Janez Čeme, Jakob Čop, Ivan Velepič in Ivan Šetinc. Vendar so ti sicer, marljivi planinci v glavnem skrbeli za Golico in niso imeli razumevanja za alpinistiko. Zato je mladina že leta 1923 ustanovila turistični klub Skala, ki je bil prava šola alpinizma. V marcu leta 1924 se je prvo SPD Jesenice za sodni okraj Kranjska gora razformiralo in iz podružnice na Jesenicah je nastala samostojna SPD Jesenice. Uprava samostojnega SPD Jesenice se ni dosti menjala. F. Verwegerja je na predsedniškem mestu zamenjal Ivan Velepič s tremi odborniki: Jakobom Čopom, Ivanom Šetincem in Ivanom Poharjem. Pozneje so bili aktivni delavci še: Janez Černe, Franc Bohinc, Jerca in Albin Čop, Voje in Pogačnikova. Dejavnost društva je bila vezana na Karavanke. Prirejali so sicer razne izlete celo tekmovanja po planinskih poteh (Jesenice — Valvasor — vrh Stola — po grebenu na Golico — do Planine pod Golico). Ob tem pa je treba razumeti bistvene vsebinske spremembe v delovanju društva. Namen prvega SPD na Jesenicah je bil braniti slovenski planinski svet pred germanizacijo! V novi državi, kraljevini Jugoslaviji, je ta glavna naloga društva odpadla. Kljub vsemu pa moramo priznati, da je SPD z dobro vodeno planinsko kočo in ureditvijo ter markiranjem gorskih poti veliko prispevalo za razvoj planinstva v Sloveniji. Vsebina in naloge današnjega PD Jesenice je vsesplošna vzgoja planincev v ljubezni do gora in domovine. Posebno skrb namenja mladini, napredku alpinizma, gradnji in markiranju gorskih poti, gradnji in vzdrževanju planinskih koč in bivakov, modernizaciji GRS in prijetnemu in varnemu oddihu delovnih ljudi v planinah in gorah.

Stanko Ravnik
 

STANKO DEŽMAN - ČEBELICA, NEUTRUDLJIV DELAVEC, AKTIVIST, PLANINEC IN ČEBELAR
Čuvajnica na Potokih, med Javornikom in Žirovnico, stoji že od časa, ko je stekla železnica od Jesenic do Ljubljane. Stala je tudi takrat, ko so v njej stanovali in se rojevali Dežmanovi, prijel pa se jih je vzdevek »Vahtarjevi«, kajti oče je bil v službi pri železnici kot čuvaj (vahtar). Med sedmimi otroki (štiri hčere in trije sinovi), se je tam 13. marca 1905 rodil tudi sin Stanko. Ko je bil star leto in pol, so se Dežmanovi preselili v čuvajnico v Podhom, ker je ravno takrat stekla železnica Jesenice —Gorica—Trst. Odtakrat so Dežmanovi živeli v Podhomu in Stanko je usmeril prve šolske korake v Zgornje Gorje, kasneje pa na Jesenice. Po končani šoli se je izučil za čevljarja pri Jakobu Žumru v Sp. Gorjah (v Grabnu). Po odsluženju vojaškega roka se mu je posrečilo dobiti delo v jeseniški železarni, takratni KID, v obratu hladne valjarne, kjer je prebil vso svojo delovno dobo. Od leta 1954 do upokojitve v letu 1959 je bil delovodja v svojem obratu. Ker ni bilo ustrezne zamenjave je z delom nadaljeval še leto in pol, čeprav je imel dovolj let za polno upokojitev. Stanko se je odlikoval tudi z delom med NOB. Imel je stike s prvimi partizani na Poljanah in Mežakli že leta 1941. Sicer tega nima uveljavljeno kot spomeničar, kar bi pa moral biti, kot pravi sam, dvojno dobo organiziranega dela za NOV ima pa priznano od 1. januarja 1942 do 15. maja 1945. Bil je terenski delavec in je imel vstop v vsa partizanska taborišča na Mežakli in je zato tudi vedel zanje. Zveze in terensko delo pa ga je vodilo od Blejske Dobrave, Zasipa in Bleda do Gorij. Zaradi pridnosti in vestnosti so mu dali ime ČEBELICA, kasneje pa Borut.
Stanko je bil in je še odličen planinec gornik. Vse od ustanovitve novega povojnega odbora Planinskega društva Gorje 1946. leta je odbornik in vsa ta leta tudi markacist, ki vsako poletno planinsko sezono poskrbi za obnovo markacij, klinov, žičnih vrvi in obnovo poti v Julijcih. Vsako PD ima markacista za svoja planinska področja in Stanko je tudi vodja vseh markacistov, ki skrbijo za Julijske Alpe in Karavanke. To delo je opravljal celih 38. let, kljub visoki starosti, saj bo kmalu dopolnil 80 let. Letos bo vpeljal v to delo mlado moč, ki ga bo nadomestila.
Stanko je tudi marljiv Čebelar in se s to dejavnostjo ukvarja že 52 let. Je tudi član društva čebelarjev.
Stanko se je poročil leta 1929 z Marijo, ki mu je v zakonu rodila sina in dve hčerki. Svoj dom sta mlada zakonca zgradila v Sp. Gorjah (v Grabnu) in se leta 1932 vanj tudi vselila. Živita pa tam sama, kajti mladi so si spletli svoja družinska gnezda. Za svoje delo je prejel priznanje OF, več diplom in zlati in srebrni znak PZS, kot markacist diplomo PZS Alojzija Knafliča, priznanje PD Gorje ob 50-letnici društva, ki mu je podelilo tudi naslov častnega člana. Čebelarsko društvo Radovljica ga je odlikovalo s III. in II. stopnjo.

Jože Ambrožič
Železar, 24. maj 1984
 

eXTReMe Tracker