Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nedeljskim izletnikom

Slovenec (1924): Naš človek ima precej smisla za razne športe, obnaša pa se pri tem marsikdo po svoje, kakor bi dejal tisti, ki je s svedrom kravo drl.

Lep šport je med drugimi — morda najlepši — turistika, če bi tolikanj ne grešilo na ta častiti naslov veliko število onih takozvanih nedeljskih izletnikov, ki hodijo na bližnje pa tudi oddaljenejše gorate kraje le uganjat svoje neslane burke. Ugotavljam pa že a priori, da pri tem nikakor nimam v mislih naših vrlih planincev, resničnih turistov, najmanj vrlih skavtov, temveč le one trope blodnežev, ki lazijo nedeljo za nedeljo, praznik za praznikom norce se delati iz narave, namesto naslajat se nad lepoto stvarstva. Sami nimajo naposled ničesar od tega, in v pohujšanje so drugim pametnim ljudem. Čitali smo že prav zadnji čas pritožbe proti takim psevdo-turistom. Nič zat treba bi bilo, da se biča njihovo ne le nečedno, temveč često tudi zlohotno obnašanje najmanj vsak teden. In koristno bi bilo, če bi storili to vsi naši listi brez izjeme. Vsak ima med svojimi čitatelji več ali manj takih, ki so potrebni, da se jih ožigosa.

O brezmiselnem uničevanju našega planinskega cvetja sem pisal nedavno. Da bi le kaj zaleglo! Je pa še dvoje, troje tako grdih razvad pri premnogih naših izletnikih, ki zaslužijo, da se javno okrtačijo.

Prvič! Vem, ker sem videl nešetokrat na lastne oči in se že (na lastno škodo, ker so me »oklali» z jeziki!) moral spontano prepirati z nedeljskimi izletniškimi škodljivci, da se ti zakadi taka čreda otrok in odraslih tja, kjer je trava najlepša, ali pa tudi v njivo, kjer je žito najbujneje, pa ti trga cvetice in pomendra vse vprek, tako da so kobilice še pravi božji blagoslov v primeri s te vrste škodljivci. In še to: natrga ti cvetja za koš, potem se ga pa naveliča nositi in ga vrže za prvi plot kraj pota. Če ni to najmanj bedasto, kaj naj je še potem? Da dela škodo, na to tak »izletnik« ne misli.

Drugič: Kasneje, na jesen, ko dozorevajo sadeži, o kako je grdo in neusmiljeno, kar počenjajo tedaj taki izletniki. Sam sem bil zopet priča, kako je prošlo jesen neka celo »boljša« družba kruto natepavala dozorelo orehovo drevo in lomila veje, da je letelo vse vprek. Čutil sem se dolžnim, da sem poklical gospodarja; šele tedaj je odšla ta — kako naj ji rečemo drugače! — roparska družba, ali s sramom ali brez sramu, ne vem. Ne sadež na zemlji ne nad njo, sadje na drevju, nima miru pred nekaterimi ljudmi, ki so hujši od nevihte. Ali gotovi ljudje ne vedo, da je to tatvina — tudi sadja, ki se kaznuje po kazenskem zakonu? Pa še to: Pred desetletji se ponekod mestni človek ni smel skoro pokazati v gotove kraje na deželi, če ni hotel včasih neprostovoljno zasukati hrbta. Priznavam, da je bil temu često ali večinoma vzrok izzivajoč nastop tedanjih nemškutarjev in nemških »turnerjev«. Toda ljudstvo mnogokrat ni razločevalo le-teh od drugih izletnikov. In tako je moral bežati marsikrat po nedolžnem tudi kak drug »prokleti škric«, kakor so tistikrat psovali mestne izletnike. Ali hočejo današnji izletniki mar, da se zopet vrnejo časi, ko bo naš kmetovalec, ki se trudi v potu svojega obraza, v vednem strahu, kdaj mu trud njegovega dela pobije toča, zopet začel sovražiti jih, ker mu uničujejo poljske in druge pridelke? Naš kmetski človek je silno dober, uslužen in postrežljiv; toda vsako potrpljenje ima svoje meje.

Tretjič: Pride tak-le nedeljski izletinik v gostilno na deželi. Da ni obnašanje in govorjenje vselej v redu, to je pač žalostno, tembolj, ker se smatra vsak izletinik za naobraženca in civiliziranca, ko nekajkrat na leto prihaja k Sv. Katarini ali k Sv. Joštu. »Neuki«, toda v mišljenju plemenitejši kmetski človek pač mnogokrat s pomilovalnim nasmehom zre na takega »inteligenta«, ki se obnaša, kakor da bi bil srednjeafriškega pokolenja.
Potem pa še to. Brali smo prav zadnji čas, da uhajajo nekateri kavalirji, ne da bi plačali, kar so zapili in zajedli, vrhtega paše odnašajo steklenice in kozarce, ki jih potem razbijajo ob potih. To je sramota, da ji ni primero, in seveda tudi kaznivo. Je pač takim tičem treba gledati na prste in jih po potrebi izročati v roke pravice.

Četrtič, in to je posebno ostudno: Ko se vrača taki-le nedeljski izletnik, marsikateri izmed onih, ki se je napil po vzoru Mice Kovačeve, se ti dere, kakor da bi obseden, ali kakor bi se pravkar odtrgal v kaki menežariji. Na vlaku ga je poln kupe; zaletava se ob sopotnike, posebno ob dostojne. Nobena kletev mu ni pregrda, nobena beseda preogabna. Preklinja ti dušo, mater božjo, svetnike. Govori, da bi ga bilo najbolje zapreti v svinjak. Ali železniška uprava ni dolžna skrbeti za red in mir v vagonih? Naj se postavijo taki ogabneži na hladno na prvi postaji. Med njimi se vozijo tudi tujci. Žalostna nam majka, če bodo taksirali Slovence po onih, ki se obnašajo na tak ostuden način kot se nekateri — poudarjam nekateri — nedeljski izletniki!

F. K—n.
Slovenec, 16. maj 1924
 

16.05.1924

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti