Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Oris zgodovine AO Kamnik

torek, 22. december 1998, ob 21:28, Boris Štupar, ogledov: 1548

HTML kopija iz Dlib.si (neurejeno) -  Kamniški zbornik 1998

BOJAN POLLAK, dipl. inž Trg svobode 5, 1240 Kamnik

MATEJ HUMAR, dipl inž , Žale 4 a, 1240 Kamnik

ORIS ZGODOVINE ALPINISTIČNEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA KAMNIK OD 1980 DO 1997 /

Zgodovino AO Kamnik bi lahko razdelili na posamezna obdobja: pred vojno je bil začetek in borba za vstop med najboljše v Sloveniji, Po vojni je bila najprej obnova alpinistične dejavnosti, nato je sledil vstop med najboljše v Sloveniji. Sledilo je uveljavljanje v visokih lednih stenah Zahodnih Alp. Za tem je prišla na vrsto Himalaja. Ta se je članom kamniškega AO odprla leta 1965 z udeležbo Humarja, Šimenca in Škarje v II. JAHO na Kangbačen. Po poseganju po najboljših zimskih dosežkih v Sloveniji se je Himalaja utrjevala preko V. JAHO z uspehom na Kangbačenu pod vodstvom Škarje in z udeležbo Pollaka in Trobevška, udeležbo Pollaka na uspešni VI. JAHO na Makalu In z uspešno VII. JAHO na Mount Everest pod Škarjevim vodstvom in udeležbi Podbevška in Pollaka. TI zadnji dve obdobji - doseganje kvalitetnih zimskih dosežkov in suvereno vstopanje v Himalajo je bilo na kratko opisano v prejšnjem orisu obdobja med 1965 do 1979, Kako je bilo potem, je na kratko zapisano v nadaljevanju orisa zgodovine dejavnosti alpinističnega odseka Kamnik po letu 1979.

1980

V januarju je odšla ha pot slovenska odprava v Novo Zelandijo, ki sta seje udeležila tudi Janez Benkovič in Janko Plevel, ki sta skupaj z drugimi člani splezala nekaj zelo dobrih smeri v področju Mount Cooka, med njimi tudi čez vzhodno in jugovzhodno steno Mount Cooka (Caroline) in druge.

Začetek zime v slovenskih gorah je bil zopet slab. Neugodno vreme je onemogočalo obiske gora. Zato se je plezalo bolj v dolinah. Tako sta Janko Plevel in Roman Štrajhar kot prva pozimi preplezala zaledeneli slap Orglice.

Proti koncu januarja so se razmere toliko izboljšale, da je bilo mogoče narediti nekaj dobrih vzponov, Tako so Bobnarja v zahodni steni Brane preplezali: Kregar, Podbevšek, Pollak, Potočarjeva in Vettorazzi. Prvo zimsko ponovitev Jakove smeri v Rzeniku sta naredila Berčič in Gladek. Pollak je skupaj z Belakom iz AO Ljubljana Matica kot druga naveza v zimskem času preplezal smer Duhovnik-Hočevar (V) v Temenu Rjavine, nato pa še skupaj z Ahlinovo in Kregarjem naredil prvenstveno smer v Velikem Grebenu (Cik-cak, III—IV). Nadaljevalo se je tudi plezanje po zaledenelih slapovih. Tako sta Podbevšek in Vettorazzi preplezala slap v Repovem kotu. Malo pred koncem zime je v vzhodni steni Brane zdrsnila Vojka Matjan, vendar je imela srečo v nesreči, da je preživela brez hujših poškodb. Ker je bila še pripravnica, je to

Plezanje v zaledenelih slapovih. Tomaž Humar v Sulici v Logarski dolini.

povzročilo dokaj dolge razprave na odseku in tudi postopno oblikovanje pravil o delovanju odseka in njegovih članov.

Paklenica je bila kar dobro obiskana, od težjih smeri, ki jih Kamničanl do takrat še niso plezali, sta bili splezani Vražja in Bukova (Kregar, Pollak), poleg njiju pa še veliko drugih. Doma se je nato plezanje nadaljevalo z vzponi v Koglu, Vežici (prva ponovitev Kramar-Močnik, Podbevšek in Vettorazzi), Ospu in drugje. Začetek poletja je bil slab, deževen, nato se je vreme ustalilo in je bilo lepo vse do začetka novembra. Nekaj zaradi tega, nekaj zaradi vse večje motorizacije in spremembe mišljenja so tudi kamniški alpinisti zahajali veliko v Julijske Alpe. Prejšnja leta so hodili plezat tja samo težje smeri, tokrat pa je bila bera vzponov praktično vseh težavnostnih stopenj. Tako so plezali v Triglavu poleg Nemške, Bavarske in drugih tudi Ljubljansko (Berčič, Plevel), Šlosarsko (Benkovič), Raz Sfinge (Markuševa, Plevel, Podbevšek), Peternelovo s Čopovim stebrom (Berčič, Gladek). V Stenarju Moj-stransko direktno (Benkovič, Gladek), v Jalovcu Direktno (Plevel), v Velikem Draškem vrhu Levi steber in Centralno (Kregar), v Šitah Zajedo (Markuševa, Podbevšek), JLA (Benkovič, Berčič, Gladek, Markuševa) in druge, v Travniku Aschenbrennerjevo (Markuševa, Plevel, Podbevšek) in Juvan-Hudeček (Škarja), v Široki peči Čihulovo (Benkovič), Tudi prvenstvenih je bilo precej. Med drugimi je Milojka Lesjak s Frančkom Knezom iz AO Celje plezala Spominčico v Triglavu, Janez Benkovič pa z Belakom iz AO Matica in Fabjanom iz AO Postojna v Malem Oltarju. Kregar In Pollak sta v Koglu "popravila" Kra-marjevo smer v Kramarjevo direktno (V-VI). Poleg tega

je Pollak na Pelješcu preplezal še pet prvenstvenih smeri od IV. do V. težavnostne stopnje. Pri štirih smereh je bil zraven tudi Tone Škarja, pri vseh pa Metod Škarja iz AO Mengeš, pri eni pa tudi Aleš Kunaver iz AO Matica.

V tujini so Kamničani plezali v Zahodnih Alpah, Janez Benkovič je skupaj z Rokom Kovačem preplezal smer Heckmaier-Vorg-Kasparek-Harrer v severni steni Ei-gerja. Marjan Kregar pa v severni steni Les Droites z Mirom Šušteršičem Iz AO Mengeš smer Boivin-Ga-barou in z Janežem Kovačem iz AO Impol še smer Corneau-Davaille. V Grand Piller dAngle pa sta Berčič in Gladek kot prva, takrat še Jugoslovana, ponovila smer Chechinel-Nominee (VI). Vsakoletnega srečanja alpinistk sveta v švicarskemu Engadinu se je udeležila Irena Markuš, ki je z drugimi udeleženkami poleg ostalega preplezala tudi Vzhodni steber Piz Palu. Tečaja pod okriljem francoske zveze za alpinizem v Chamonixu pa se je udeležila Violeta Potočar, V Dolomitih so plezali v Tofani di Roses smer Julijo Pod-bevšek In Vettorazzi in smer Apolloni-Constantini Plevel in Vettorazzi. Kot inštruktor v šoli za gorske vodnike v Nepalu je sodeloval Bojan Pollak, Ta je tam z drugimi udeleženci naredil prvi pristop na Naur Peak (5730) in splezal še dve prvenstveni smeri, Začetek zime je bil obetaven in tudi razmere so bile dobre, Zato so takoj po božiču Marjan Kregar, Irena Markuš in Bojan Pollak naredili prvo zimsko ponovitev smeri BB (V) v Zobu Kalške gore, Pred izstopom se je vreme pokvarilo, tako da je začelo snežiti. Zato je bil tudi sestop v temi, megli in močnem sneženju čez Kalca v Kamniško Bistrico svojevrsten podvig. Tega leta je umri Pavle Kemperle, eden od najpomembnejših ustanoviteljev kamniškega alpinističnega odseka, njegov dolgoletni načelnik in dolgoletni načelnik postaje GRS Kamnik. Skupaj s Foto-kino klubom Mavrica je bila organizirana tudi razstava črno-beiih fotografij Bojana Pollaka z odprave prejšnjega leta na Everest. Organiziranih je bilo tudi veliko raznih delovnih akcij, vendar na odseku ni bilo pričakovanega odziva, Tudi za sprejem med alpiniste so bili poostreni pogoji, tako da tega leta ni bilo tradicionalnega sprejema, ampak samo srečanje članov odseka.

1981

Zima je bila glede na prejšnje precej skopa s snegom. To so izkoristili tudi člani kamniškega alpinističnega odseka in preplezali nekaj resnično zahtevnih smeri. Tako je Cene Berčič v sklopu priprav za odpravo v Himalajo skupaj z Belakom iz AO Matica preplezal v Triglavu Prussik-Szalayevo smer (IV+) v kombinaciji z razom Sfinge (VI). Janez Benkovič je tudi kot pripravo za Himalajo med drugim skupaj z Božičevo iz Obalnega AO v Triglavu splezal Dolgo nemško, Tudi Tone Škarja je postajal vedno bolj aktiven in je s sinom Metodom, ki pa je član AO Mengeš, naredil prvo zimsko ponovitev Desnega stebra v severnem ostenju Skute, Benkovič je z Metodom preplezal tudi smer Benkovič--Kemperle (V) v Rzeniku. V Rzeniku so plezali tudi Berčič, Tatjana Golob in Plevel, in sicer smer Benkovič--Kemperle-Presl (IV), Prvo ponovitev v času koledarske zime je doživela tudi Miškina grapa v Kalški gori (IV, Irena Markuš, Plevel), pa tudi Mesečeva poč v Skuti (V, Kregar, Pollak) in Vojkina smer v Brani (Berčič, Kregar in Pollak). Kregar in Pollak sta v Turški gori splezala tudi okoli 400 m visoko novo smer. Ker poteka tudi

čez ledne slapove, stajo imenovala Turški slap (lll-IV), Drugi vzponi so bili manj zahtevni, vendar jih je bilo kar precej.

Vodstvo odseka je prevzel Janko Plevel. Aktivnost se je uspešno nadaljevala. Še pred "odpravo" v Južni Ve-lebit so Kamničani plezali v Koglu, Vežici in Ospu, nato je bilo v Paklenici narejenih precej dobrih vzponov, med njimi tudi druga ponovitev Propelerja (Kemperle, Pollak), pa Kača (Holcar, Plevel), Jenjavi (Berčič, Gladek), Klin (Holcar, Plevel), El condor passa (Škarja s sinom), Union (Kemperle, Pollak) in druge. Po vrnitvi domov je bilo vreme kolikor toliko v redu, zato se je močna aktivnost nadaljevala v poletje, Plezalo se je v stenah Kamniških Alp (Štruca, Kogel, Vežica, Rzenik, Kalška gora itd.), pa tudi v Julijcih, Pomembnejše ponovitve so bile: Trikot v Široki peči (Benkovič s soplezalcem), Skalaška s Čopovim stebrom (Benkovič, Kemperle, Juhant), Peternelova s Čopovim stebrom (Kregar, Pollak), pa v Travniku Zajeda in Aschen-brennerjeva in druge, V Rzeniku sta Berčič in Gladek preplezala prvenstveno smer Črncev (V, A2), v Zobu Kalške gore Kregar in Pollak prvenstveno Vremensko smer (V+, Al) in v Planjavi Gladek, Tatjana Golob in Mlhela Možek prvenstveno varianto Kratkohlače (Rdeči vrag, IV+), Seveda pa je bila preplezana še cela vrsta drugih smeri.

Tudi tujina je videla kamniške alpiniste. Najpomembnejši je bil gotovo prvenstveni vzpon čez južno steno Daulagirija (8.176 m), ki so ga v pomonsumskem obdobju naredili v alpskem stilu Cene Berčič, Stane Belak iz AO Matica in Emil Tratnik iz AO Idrija, Žal jim je slabo vreme preprečilo, da bi po tem, ko so že preplezali južno steno, stopili še na sam vrh in so morali na višni 8.000 m obrniti in sestopiti na drugo stran gore. Celotno dejanje je vzbudilo veliko pozornost, saj je bilo prava odisejada, ki bi se kaj lahko končala nesrečno. Berčič je pri tem vzponu močno pomrznil po nogah, tako da je izgubil prste, Tudi v odpravi v južno steno Lotseja (8,511 m) sta sodelovala dva kamniška alpinista: Janez Benkovič in Marjan Kregar. Kregar je bil v navezi z Vikijem Groš-Ijem, ki je dosegla najvišjo točko (8.050 m), nadaljevanje jim je preprečilo slabo vreme. Člani so sicer poskusili priti vsaj čez steno, vendar jim je ogromna opast preprečila, da bi dosegli rob. Tako je ta stena ostala jugoslovanski - slovenski dolg. Benkovič je z Božičevo iz Obalnega AO plezal tudi v gorah okoli Chamonixa in v Dolomitih, Kregar pa skupaj s Pollakom v bosanskih gorah, kjer do takrat Slovenci še niso plezali (Romanija in Izgorjela gruda), na Pelješcu pa sta preplezala še dve prvenstveni smeri.

V tem letu se je nadaljevala tudi smučarska tradicija. Tako je bilo prvenstvo v smučanju med AO in postajo GRS kakor tudi tekmovanje v veleslalomu za Štuparjev memorial, osemnajsto po vrsti, ki je bilo tudi eno od treh tekmovanj za slovensko alpinistično smučarsko prvenstvo.

1982

V tem letu je odsek praznoval 50. obletnico začetkov alpinizma v Kamniku in 45 let, odkar je bil ustanovljen alpinistični odsek. Kakšnih posebnih proslav ni bilo, bila pa je organizirana odprava v bosanske gore (Prenj in Velež).

Zima je bila spočetka suha z malo snega, Ob koncu so se razmere precej poslabšale. Zato so bili najboljši vzponi narejeni v Januarju in začetku februarja: Vežica

Kramar-Močnik (V+) 1. zp. in Rzenik Centralni steber (oboje Kregar in Pollak), Severni steber Štajerske Rin-ke (Markuševa s soplezalcem), 1. zp. celotne Pripravniške grape v Planjavi (Dare Božič, Meta Brnot, Pollak) in drugi, Zelo aktivna je bila tudi alpinistična šola, ki je bila skoraj vsak konec tedna v gorah. Odprava AO v Hercegovino je obiskala dve gorski skupini: Prenj in Velež, Udeležili so se je Dare Božič, Meta Brnot, Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlič in kot vodja Bojan Pollak.

Naredili so 50 vzponov, med njimi tudi veliko prvenstvenih prvih ponovitev in prvih ženskih ponovitev. Nekaj prvenstvenih: Izgorjela gruda: Kamniška ((V+, III, Marjan Kaker, Bojan Pollak) in Svilanitova (III+, Božič, Brnotova, Kaker, Lanišekova, Pavlič, Pollak), Burin Klis: Smer Eksperimentalne tkalnice (lll-IV, Božič. Pavlič), Desno od Botina: Taborska in Stolova smer (Brnotova, Laniškova), smer KIK (Kaker, Laniškova), smer Presenečenja (lll-IV, Brnotova, Pollak), Levo od Botina: Kamniška (V-VI, Kaker, Pollak) in še druge. Benkovič in Kregar sta plezala v Franciji Bonattijev steber v Druju in Cecchlnel-Nominee v Grand Pilier dAngle, Benkovič pa tudi v Dolomitih (Zahodna Cina: Demuthov raz, V). Poleg tega so se nekateri člani AO udeležili tudi izleta postaje GRS v Dauphinejo. Mira Ahlin je šla v Afriko in tam na Kilimandžaru na East Lava Mili (4.380 m), Camel's Back (4.495 m) in na Uhuru Peak (5.859 m).

Tega leta je bila organizirana tudi ženska odprava v Pamir. Iz kamniškega odseka se je je udeležila Irena Markuš, nedvomno ena najboljših kamniških alpinistk. Poleg pristopa na Pik Vorobjevaje po smeri Borodkina priplezala tudi na najvišji vrh Pamirja, 7,494 m visoki Pik komunizma. S tem si je z ostalimi udeleženkami pridobila slovenski (jugoslovanski) višinski rekord in seveda je postala tudi najvišja Kamničanka. Do danes je po doseženi nadmorski višini ni presegla še nobena druga Kamničanka.

Tudi doma se je veliko plezalo, tako v Kamniških kot v Julijskih Alpah. V Rzeniku sta Frane Kemperle in Marjan Kregar preplezala značilno razčlembo desno od smeri Modec-Režek in jo poimenovala Želja (V+, A1), V Dolgem hrbtu pa je Benkovič sam ponovil smer Pišler-Škarja (Trikot) in v Triglavu Helbo s Čopovim stebrom, Benkovič je plezal tudi v Travniku Zajedo in smer Hudeček-Juvan, v Triglavu pa še Prusik-Szala-yevo s Sfingo. V Rakovi špici sta pa Kregar in Pollak preplezala spodnji del Švicarske smeri in verjetno kot prva po podoru zgornji del Rdeče zajede (VI). Že jeseni sta Dare Božič in Marjan Kaker plezala tudi v Kle-ku na Hrvaškem (Smer za Klečke vještice, Vrijeskova pločica, Tajanstvena in druge), Tudi tega leta dejavnost ni bila samo alpinistična. Nadaljeval se je Štuparjev memorial, člani odseka so organizirali tri trimske pohode, vodili več izletov doma in na tujem in marsikatero soboto in nedeljo udarniško delali na Kamniškem sedlu.

1983

Aktivnost odseka se je nadaljevala z nezmanjšano močjo, Prvič v odsekovi zgodovini se je zgodilo, da so vsi člani skupaj, 43 vpisanih, naredili v letu dni več kot tisoč vzponov oziroma točno 1146 alpinističnih tur. S svojo aktivnostjo se je posebej izkazal starejši pripravnik Dare Božič, ki je v letu dni opravil kar 120 alpinističnih tur,

Že zima je napovedovala, da bo to leto, v katerem je

matično planinsko društvo praznovalo devetdeseto obletnico ustanovitve, nekaj posebnega. V Francijo so šli Benkovič, Berčič, Gladek, Kregar, vendar je le slednjemu uspelo preplezati Švicarsko v Les Courtes, ostalim je pa zagodlo slabo vreme. Zato pa je bilo v domačih gorah narejenih nekaj izredno kvalitetnih zimskih vzponov v Rzeniku, ki si ga je nekako vzela v "zakup" naveza Kregar-Pollak. Tako sta tadva skupaj z Gladkom naredila prvo zimsko in prvo ponovitev Želje. Nato sta preplezala še Kamniško (Centralna, V) smer v tako mešanih razmerah, da je Kregar ves čas plezal v derezah, Pollak pa brez njih. Za konec zime sta skupaj z Benkovičem naredila še prvo zimsko ponovitev Andromede (V, A2). V Planjavi sta Dare Božič in Edo Pavlič kot prva pozimi in kot prva ponavljalca preplezala Večerno varianto Kratko-hlače smeri. V Brani so Benkovič, Božič, Kemperle in Janez Pinterič ponovili Bobnarja, Škarja pa je s svojim sinom naredil prvo zimsko in prvo ponovitev Zelene sledi.

Odprava v Paklenico, če bi temu še lahko rekli odprava, je bila tudi izjemna po količini vzponov pri običajni kvaliteti. 20 udeležencev je naredilo skupaj 239 vzponov, med njimi tudi večino najtežjih. Plezanje se je nadaljevalo v domačih gorah, kjer sta Benkovič in Kregar v Rzeniku preplezala novo smer in jo, ker je bila "bomba", tako tudi imenovala. Seveda je bilo preplezano še veliko drugega, tudi veliko prvenstvenih smeri: Polžek v Turški gori, Muckina v Kalški gori, Delavska, Perunika, Silos in Orion v Skuti, Levi steber v Rzeniku in še druge.

V svetovni alpinizem je že povsem prodrl val prostega plezanja, medtem ko so v Kamniku še kar vztrajali pri "klasiki". Na odseku sicer ni prihajalo do odkritih in ostrih sporov med pristaši ene ali druge usmeritve, vendar je vedno več, predvsem mladih, začel zanimati tudi ta izziv. Tako je Frane Kemperle prosto ponovil Zajedo (VI) in smer JU\ (VII) v Šitah, Šlosarsko (VI) v Triglavu, Danilo Golob pa Ameriško smer v Sivnici, (VII+), ki je resda visoka samo 20 m, toda plezal je v gojzerjih in brez magnezije.

Zaradi dobrih izkušenj z odpravo prejšnje leto je odsek ponovno organiziral, tokrat ob 90, obletnici ustanovitve PD Kamnik, odpravo v Hercegovino, v področje Čvrsnice in Veleža. Udeležili so se je Cene Berčič, Dare Božič, Marjeta Brnot, Milan Gladek, Danilo Golob, Tatjana Golob, Boštjan Griljc, Darja Jenko, Sonja Lanišek, Mihela Možek, Rado Nadvešnik, Bojan Pollak, Marko Prezelj in pridruženi Nuša Krznar in Andreja Škobme. Naredili so 113 vzponov in pri tem v Veležu preplezali 32 prvenstvenih smeri težavnostnih stopenj od I do V+ A2: Kalcitova, Jugodentova, Vrtičkarska, Trodnevna, Dimnikarska, 90-letnice PD Kamnik, Titanova itd,

Po vrnitvi iz Hercegovine so se nekateri pridružili izletu GRS na Gross Venediger, vendar tam niso naredili nobenih pomembnejših tur. V Franciji je Benkovič ponovil Švicarsko v Les Courtes, 21. avgusta se je v smeri Geršak-Grčar že v izstopnih raztežajih odkrušll oprimek mladi, izredno obetavni pripravnici Sonji Lanišek, Njena smrt je člane odseka močno pretresla in nekateri so tudi skoraj prenehali s plezanjem, Vendar ta nesreča ni zavrla aktivnosti, ampak jo je samo upočasnila,

V pomonsumskem obdobju sta bili v Himalajo organizirani dve odpravi: KOTG PZS je poslala svojo selekcijo v južno steno Anapurne, AO Ljubljana - Matica

pa v severno steno Gangapume, Južna stena se je pokazala za prenevarno in odprava, v kateri je bil tudi Janez Benkovič, je morala obrniti. Zato je imela odprava v severno steno več sreče in tako je tudi Marjan Kregar kot član te odprave priplezal po prvenstveni smeri na 7,454 m visoki vrh.

1984

To leto je bilo zelo neugodno za dejavnosti na prostem. Obilne snežne padavine pozimi, deževna pomlad in poletje so močno zmanjšali aktivnost, tako daje bilo skupno število vzponov bistveno manjše kot preteklo leto, Vodstvo odseka je prevzel Cene Berčič, za njim pa Frane Kemperle, ki je bil načelnik tudi naslednje leto,

V zimi je bil organiziran obisk slovenskih alpinistov na Škotskem. Te odprave se je udeležil tudi Marjan Kregar, kjer je naredil 21 vzponov v tamkajšnjih lednih stenah in slapovih,

Kljub slabim razmeram je nato doma skupaj z Berči-čem in Pollakom naredil še prvo zimsko in prvo ponovitev Vremenske smeri v Zobu Kalške gore. Plezanje v tujih gorah je postajalo vse bolj normalno, Z vse večjo motorizacijo ni bil več problem priti do Visokih Tur, Dolomitov ali Zahodnih Alp, tako da odprav v klasičnem pomenu besede tja praktično ni bilo več, Še bolj je to začelo veljati za Paklenioo, kjer je plezanje med prvomajskimi prazniki postalo tradicionalno, Tako za plezanje v Alpah ali Dinaridih ni bilo potrebno več nič drugega kot imeti nekaj denarja in avto. Tako so člani odseka plezali tudi v Paklenici, v Kleku, Dolomitih, kamor je tudi postaja GRS organizirala izlet, pa še v gorah nad Chamonixem. Tone Škarja pa je s svojim sinom preplezal prvenstveno smer v Švici. Druga stvar je bilo plezanje v državah vzhodnega bloka. Poleg čisto denarnih ovir je bilo za plezanje na njihovih področjih cel kup administrativnih ovir. Zato so se želje po plezanju v gorah takih držav običajno reševale z izmenjavami. Tako je bila v sklopu izmenjave z alpinisti iz Glivvic odprava v poljske Tatre: Danilo Golob, Darja Jenko, Rado Nadvešnik, Bojan Pollak in še 5 drugih. Plezali so v Mnichu, Kazalnici in drugod. Prosto plezanje je tudi v Kamniku postajalo počasi močnejše in tega leta so bile preplezane tri smeri VII. težavnostne stopnje.

In ob koncu leta, 23. in 24. decembra, je Tone Škarja skupaj s svojim sinom Metodom v zahodni steni Brane preplezal novo smer, ki sta jo imenovala Orion in ocenila s V+, A2.

V tem letu je kamniški alpinizem doživel tudi enega najvišjih priznanj. Bojan Pollak je po kriterijih enotne kategorizacije jugoslovanskih športnikov dobil za to leto naziv zaslužnega športnika alpinista Jugoslavije. To je bilo prvič v zgodovini celotnega kamniškega športa, da je ta najvišji naziv v jugoslovanskem športu prišel tudi v Kamnik.

1985

Zima je bila na začetku še znosna. Krajša obdobja lepšega vremena so se menjavala z manjšimi poslabšanji. Zato so takoj po novoletnih praznikih, od 3. do 5. januarja, Gladek, Kregar in Pollak naredili prvo zimsko In prvo ponovitev Kamniško-Zasavske smeri v Rzeniku. Razmere so bile zelo slabe. Drugo noč je snežilo, na Kredarici pa se je temperatura spustila na -27 st. C. Zatem se je zima dokončno skazila in kakšnih drugih pomembnih vzponov ni bilo. Zato pa je

Janez Benkovič v aprilu smučal po severni steni Brane z vrha na Kamniško sedlo.

MIlan Gladek se je udeležil odprave v Južno Ameriko in 11. februarja stopil na najvišji vrh obeh Amerik -6.958 m visoko Aconcaguo. Pomlad se ja začela z obiskom Paklenice, nadaljevalo pa se je v spremenljivem vremenu z vzponi doma in na tujem, v Dolomitih in Zahodnih Alpah - izlet postaje GRS na Grand Paradiso, Pri Kamničanih so bili v gosteh tudi poljski alpinisti, ki so tako vrnili obisk. Nadaljevalo se je tudi prosto plezanje: Kamniška v Koglu, Desna v Dedcu, Akademska v Vežici, Zajeda v Šitah (Robert Flerin, Franc Kemperle), pa Centralna v Planjavi, Skalaška s Čopovim stebrom, Zahodna zajeda v Triglavu (Benkovič) in druge. V Martin steni je bila splezana tudi prvenstvena spominska smer Sonje Lanišek (Flerin, Kemperle), Seveda pa je bila narejena še cela vrsta zelo kvalitetnih vzponov tako doma kot v tujini: Prusik-Szalayeva z Razom mojstranških veveric v Sfingi (Škarja s sinom), v Dolomitih in Visokih Turah. Pollak je skupaj s soplezalcem iz Poljske v enem dnevu konec septembra preplezal 6 smeri: Prečenje Dolgega hrbta, Pišler-Škarja vTrikotu, Južni raz Štruce dvakrat, Čez ploščo v Skuti in smer Černivec-Pibernik v Štruci.

Spomladi je šla na pot IX. JAHO na Jalung Kang (8505). Vodja je bil Tone Škarja, med člani pa je bil tudi Marjan Kregar. Odprava je dosegla vrh po novi smeri, vendar se je pri tem smrtno ponesrečil Borut Bergant iz AO Tržič, tako da se je odprava predčasno končala.

V sklopu izmenjave z Rusi je bila organizirana slovenska odprava v Tjan Šan, na področje tabora Ala Arča. Njena člana sta bila tudi Berčič in Pollak. Ta sta tam naredila precej dobrih kombiniranih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih, Cene Griljc je v izmenjavi z Rusi obiskal Kavkaz in se povzpel na Elbrus,

V pomonsumskem obdobju je bila organizirana slovenska odprava na Daulagiri. Udeležil se je je tudi Marjan Kregar, ki je po šoli v Manangu, kjer je sodeloval kot inštruktor, skupaj z ostalimi člani te mini odprave preplezal novo smer v vzhodni steni, sam vzpon na vrh pa jim je preprečilo slabo vreme,

1986

Zima je bila zopet precej slaba, vendar je kljub temu Pollaku In Marku Prezlju uspelo narediti prvo zimsko ponovitev celotnega, spodnji del je bil ponovljen že leto dni prej, SV stebra Rzenika. Zanimiv je bil tudi februarski vzpon Nadvešnika in Pollaka čez Sarino poč v Dedcu pri temperaturi -26 st. C in na zadnji dan koledarske zime solo vzpon Benkoviča po Bobnarju v Brani, Seveda je bilo narejenih še precej drugih vzponov, vendar ničesar izjemnega. Vodstvo odseka je prevzel Janez Benkovič, njegov namestnik pa je bil Danilo Golob, Prvomajski prazniki so minili v znamenju Paklenice, kjer se je plezalo vse bolj in bolj prosto, in to predvsem v kratkih stenicah Tudi doma je bilo nadaljevanje precej v znamenju prostega plezanja, Tu je vedno bolj izstopal Marko Prezelj, ki je prvi od Kamničanov opravil vzpon VIII, težavnostne stopnje, in sicer s smerjo Marije Pomočnice v Koglu, Poleg drugih smeri pa so bile prosto preplezane tudi v Triglavu Helba s Čopovim stebrom (Danilo Golob, Prezelj), v Vežici Lahova (Nadvešnik, Prezelj), v Kuku od Zagona Union (Tomo Drolec in Frane Kemperle) in druge. V zahodni steni Brane sta Benkovič in Prezelj preplezala prven-

stveno smer, ki sta jo imenovala Snoopy (V+, A2), v severovzhodni steni Kalške gore pa Nadvešnik in Prezelj prvenstveno smer Rojstni dan (V+, A2). Tudi to leto so kamniški alpinisti plezali v tujini. Ben-kovič je skupaj s Filipom Bencetom iz AO Tržič preplezal SV ozebnik v Druju, ki je bil pred leti usoden za Kramarja, Škarja pa s svojo hčerjo smer De Cheilon v Mont Blancu. Plezali so tudi v Dauphineji, kamor je postaja GRS organizirala izlet. Pollak pa je plezal tudi v Stolu v Srbiji.

V spomladanskem času je bila odprava na Daulagiri, ki ji je tokrat zopet uspelo priti samo do normalne smeri na višini 7,650 m. Udeležil se je Je tudi Marjan Kregar. Benkovič je šel kot inštruktor v šolo v Manang, nato pa na oglede pod Lotse Šar, kamor naj bi bila naslednje leto organizirana odsekova odprava ob 50. obletnici ustanovitve alpinističnega odseka. Ko je bil že tam, so ga gostoljubno sprejeli člani hrvaške odprave na Ama Dablam (6.865 m), na katerega je nato splezal po novi smeri.

Tone Škarja je skupaj z Andrejem Štremfljem naredil prvi pristop na 6.200 m1 visoki Kang Ri v Tibetu, Za konec leta so Nadvešnik, Pollak in Prezelj naredili še zimsko ponovitev smeri Modec-Režek v Rzeniku. Poleg plezalske aktivnosti so bili člani aktivni tudi na drugih področjih. Organizirali so -alpinistično šolo, Štuparjev memorial, trimske pohode na Veliko planino, Kamniško in Kokrsko sedlo, sodelovali pri gradnji koče na Kokrskem sedlu in bili aktivni še kje drugje, Posebej pa so bili dejavni pri zbiranju sredstev za odpravo. Sicer so že pred leti ustanovili fond za odprave, v katerem se je zbiral denar in se porabil za posamezne člane, ki so hodili na odprave. Tokrat so se namenili organizirati svojo lastno odpravo.

1987

Zima ni bila ravno najboljša, vendar to ni odvrnilo članov kamniškega alpinističnega odseka od aktivnosti. Tako so Danilo Golob, Rado Nadvešnik in Marko Prezelj v dveh dneh, 7. in 8. februarja, naredili prvo zimsko in prvo ponovitev smeri Orion v zahodni steni Brane.

Najpomembnejši dogodek v letu 1987 je bila vsekakor odprava, ki jo je ob sodelovanju KOTG organiziral odsek. Glavni pobudnik zanjo je bil Milan Gladek in kar nekaj energije je porabil, ko je prepričeval ostale, da bi stvar šla. Pri zbiranju sredstev so pomagali skoraj vsi člani odseka, tako da je 27. februarja odprava odšla na pot. Vrnila se je 27, maja, Posvečena je bila 50. obletnici ustanovitve AO, Vodja odprave je bil Cene Griljc, njeni člani pa: Janez Benkovič, Cene Berčič, Milan Gladek, Rado Nadvešnik, Janko Plevel, Marko Prezelj iz kamniškega odseka, kot pomoč pa še Janez Šušteršič iz AO Mengeš, Filip Bence iz AO Tržič, Tomo Česen in Andrej Štremfelj iz AO Kranj ter Silvo Karo iz AO Domžale. Kot zdravnik se je odprave udeležil Peter Pajnter. Cilj odprave je bil priti na 8.400 m visoki Lotse Šar. Zaradi slabega vremena ji je z velikimi težavami uspelo priti na rob stebra (okoli 8.000 m), nadaljevanje je preprečilo vedno slabše vreme.

V pomonsumskem času, že v času bimaljske zime, je bila spet organizirana slovenska odprava na Daulagiri (8.167 m). Udeležil se je je tudi Marjan Kregar, ki pa mu je tokrat skupaj s Tomazinom iz AO Tržič uspelo priti na vrh in tako je postal prvi član kamniškega alpinističnega odseka, ki je stopil tudi na samostojni vrh nad 8.000 m. To je bil v tem letu tudi največji uspeh slovenskega alpinizma, saj je pomenil tudi prvi slovenski vzpon na osemtisočak v himalajski zimi. Kljub udeležbi na odpravah plezanje v domačih in tudi tujih gorah. nI povsem zamrlo. Že aprila so brata Štupar, Šuštar in Švigelj v Hlevu splezali v treh dneh izredno težko prvenstveno smer, imenovano "Š", ki je ni nihče ponovil, ker se je čez nekaj let podrla streha, čez katero so plezali. Nekaj članov odseka je plezalo tudi v Zahodnih Alpah, Visokih Turah in Dolomitih, drugi so se udeležili izleta GRS na VVildspitze, Pollak je plezal tudi v črnogorskih Prokletijah, Drolec in Kemperle pa tudi v Kleku, Najpomembnejši vzpon je vsekakor ponovitev smeri bratov Schmid v Matter-hornu, ki jo je naredil Janez Benkovič z Butkovičem iz Zagreba in pa vzponi Toneta Škarje v Franciji, med katerimi izstopa njegova solo ponovitev Avstrijske smeri v Les Courtes, Bojan Pollak je v Kamniških Alpah splezal z različnimi soplezalci in soplezalkami kar 16 prvenstvenih smeri, med njimi s Tomom Drolcem tudi Bohomurčkov steber v Brani (V+, A2; 190/350 m),

V spomladanskem času je bil organiziran 24, Štuparjev memorial na Kamniškem sedlu. Na odseku je bilo navdušenja za organizacijo teh memorialov vedno manj, čeprav je ta postal že pravi dogodek za Kamnik in je bilo tistega dne Kamniško sedlo, če je le bilo kolikor toliko lepo vreme, polno ljudi, Tistih, ki so se še spominjali Štuparja, na odseku skorajda ni bilo več, pa tudi smučarjev je bilo vse manj, saj je mladino zanimalo predvsem prosto plezanje. Tu pa so hitro napredovali. Proste ponovitve smeri so se kar vrstile. Med prostimi plezalci so se odlikovali predvsem Danilo Golob, Frane Kemperle, Rado Nadvešnik in Marko Prezelj.

Tudi organizacija skoraj že tradicionalne nogometne tekme na Korošici je ostajala v rokah posameznikov in si ni pridobila statusa nekakšnega obveznega dogodka. Na odseku je bilo tudi vedno več nasprotovanja vsakršni dejavnosti, ki ni bila ozko povezana s plezanjem. Kazalo je, da bo odsek postopoma postal ozko specializiran predvsem za prosto plezanje, čeprav je nekaj starejših še vedno zagovarjalo tudi klasični alpinizem v vsej njegovi širini, pa tudi druge dejavnosti, No, tako hudo, da bi šli samo v eno smer, spet ni bilo. Še vedno je bilo prostora za vse usmeritve.

Ob koncu leta, 26. in 27. decembra, je Frane Kemperle skupaj z Mokotarjem iz AO Novo mesto preplezal smer Vavken-Verovšek v Velikem Draškem vrhu.

1988

Leto 1988 je pomenilo začetek menjave generacij. Alpinisti, ki so začeli z gorništvom v sedemdesetih letih in so dosegli največje uspehe v prvi polovici osemdesetih let, so prenehali z aktivnim delom v odseku. Večina je seveda še zahajala v gore na plezalne ture, na sestanke AO pa nič več. Razlogov za njihov odhod je več, eden izmed njih je verjetno zaključek odprave, Himalajska odprava je bila nekaj let motiv celotnemu delu na odseku, po njej pa je večini zmanjkalo energije. Druge razloge bi lahko našli v prodoru novih smeri v alpinizmu. Novi val, ki se je sprva izražal predvsem v prostem plezanju, je temeljito posegel v vrednote alpinizma. V klasičnem alpinizmu je temeljna vrednota cilj: vrh osemtisočaka ali plezalni vzpon v steni po najbolj direktni ali

Poincenot Fitz Roy (foto: Klemen Mali)

izpostavljeni smeri ... Novo vrednotenje alpinističnega dosežka pa se nanaša predvsem na način, kako je bil cilj dosežen: vrh osemtisočaka dosežen brez kisika v čistem alpskem slogu, stena preplezana brez uporabe tehničnih sredstev.

Generacija, ki je odhajala, je še trdno pripadala tako imenovani šoli klasičnega alpinizma. Nov način pojmovanja alpinizma ji je bil tuj. Zadnji, mogoče najpomembnejši razlog, lahko iščemo v tem, da so nekateri alpinisti prišli v leta, ko je treba vsaj začasno prekiniti s plezanjem in poskrbeti za družino. Kljub menjavi generacij pa je bilo med letom opravljenih veliko dobrih vzponov, Večini kvalitetnih vzponov sta botrovala takrat najboljša alpinista na odseku Rado Nadvešnik in Marko Prezelj, Pozimi je Prezelj skupaj z Bojanom Pollakom in Matjažem VViegeletom prepleza! smer Peklenska pomaranča v Rzeniku - prva zimska in prva ponovitev, Na prvomajskem srečanju alpinistov v Paklenici sta Nadvešnik in Prezelj opravila prvo ponovitev Himalajske smeri. V Kamniških je Prezelj prosto preplezal Perčičev steber, ki je ocenjen z VIII. stopnjo, kar je bil v tistem času imeniten dosežek. Dober vzpon je opravila tudi naveza Drolc-Pollak s prvenstveno smerjo v južni steni Skute, Sončino smer sta posvetila alpinistki Sonji La-nišek. Pollak je v okviru zveznega Inštruktorskega seminarja plezal tudi v Matki, v Makedoniji, V Centralnih Alpah sta Prezelj in Nadvešnik v južni steni gore Mont Blanc du Tacul preplezala Super Kuloar. Severno steno Grandes Jorasses sta po smeri VValkerjev steber preplezala Janez Benkovič in Matjaž VViegele. Benkovič je s to smerjo postal prvi Kam-ničan, ki je preplezal tako imenovano Trilogijo Alp: severno steno Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses.

Slovenske odprave v Himalajo so se udeležili trije člani odseka Nadvešnik, Prezelj in Škarja, ki je bil pomočnik vodje odprave. Odprava je "odkrila" severno steno in

jo preplezala po prvenstveni smeri in tako sta tudi Nadvešnik in Prezelj osvojila vrh osemtisočaka Čo Oju.

Jeseni je odsek organiziral alpinistično šolo, ki jo je vodila alpinistična inštruktorica Darja Jenko. Tega leta je bilo izvedeno tudi zadnje tekmovanje, petindvajseto po vrsti, za Štuparjev memorial,

1989

Poglavitna karakteristika tega leta je veliko število zimskih vzponov. Zima je bila zelo mila, v gorah praktično ni bilo snega, zato je bilo dovolj priložnosti za zimsko plezanje. Največjega obiska je bila deležna stena Rze-nika. Prezelj in VViegele sta v navezi z Janezom Keš-narjem iz AO Mengeš preplezala prvenstveno smer Peklenska Cedevlta, VViegele je v navezi s Plevelom opravil drugo ponovitev smeri Andromeda, Kregar in Benkovič sta preplezala Bombo. Pollak pa je s so-plezalcem Stanetom Belakom (Šraufom) iz AO Matica prvič pozimi ponovil smer Prečenje. V severni steni Lučkega Dedca sta Jenkova in Pollak ponovila Beli raz, Severno steno Ojstrice sta po Desni smeri preplezala Pollak in Škarja,

Del članov odseka se je udeležil srečanja alpinistov v Paklenici. Srečanje je bilo organizirano zelo slabo, uprava Nacionalnega parka pa je pokazala zelo malo posluha za alpiniste: prepovedala je kampiranje v parku. Najboljši vzpon je opravil Marko Prezelj. V navezi z Matejem Humarjem je prosto ponovil smer Klin, ocena VIII-.

Tudi v tem letu je nekaj članov odšlo v Zahodne Alpe, Prezelj in VViegele sta uspela v steni Druja. Preplezala sta smer Alain-Leninger.

Kregar In Benkovič sta se priključila Hrvaški odpravi na Everest. Odprava, ki se je najvišjega vrha na svetu lotila s severne - tibetanske smeri, ni bila uspešna. Odprava bi za Kregarja lahko postala usodna. Pri vzpenjanju na Everest je zbolel za pljučnim edemom,

nato pa ga je pri pristopu na enega izmed vrhov v okolici baznega tabora zajel plaz. Močna ekipa Iz odseka se je udeležila šole za nepalske gorske vodnike v Manangu, Inštruktorji, ki so vzgajali nepalske gornike, so bili: Griljc, Jenkova, Kemperle in Pollak.

Alpinistična šola, ki se je začela na jesen, je bila dobro obiskana, Vodstvo šole je bilo zaupano načelniku odseka Radu Nadvešniku.

1990

V tem letu sta se športno plezanje in alpinizem dokončno ločila, Organizacijsko so plezalci in alpinisti še vedno združeni v alpinistični odsek, vendar je očitno, da se nekateri posvečajo zgolj plezanju v plezališčih, drugi pa dajejo prednost vzponom v gorah in jim je plezanje v plezališčih le priprava na vzpone v gorah. Planinska zveza Slovenije uredi status plezalcev in uvede nov naziv (poleg alpinista) športni plezalec. Nekaj članov takoj zadosti pogojem za ta naziv. Odsek je zgradil plezalno steno v Športni hali v Kamniku in si tako postavil temelje za načrtno delo na področju športnega plezanja.

Z alpinizmom se je ukvarjal ožji krog članov odseka kot doslej, vendar so ti opravili nekaj odmevnih vzponov. Pozimi sta Prezelj in VViegele opravila prvo ponovitev smeri Sanjsko potovanje v Štruci. Njuna sta tudi zimska vzpona v Severni Triglavski steni: Bergantova smer in prosta ponovitev Helbe s Čopovim stebrom. Prezelj je opravil prvo zimsko solo ponovitev Centralnega stebra v Rzeniku. V Debeli peči v Julijskih Alpah sta Berčič in Golob preplezala smer Ang Phu. Po vzponih, ki so jih opravili člani odseka na prvomajskem srečanju alpinistov v Paklenici, je očitno, da so v tem letu tudi v večjih stenah začeli prevladovati športnoplezalni vzponi. Najboljša vzpona pripadata Prezlju: prosto je ponovil Vražjo smer in Funkcijo, Med vzponi, ki so bili opravljeni v Kamniških Alpah, najbolj izstopajo solo prosti vzponi Tomaža Humarja. V Koglu je na tak način preplezal Kamniško smer, Rumeno zajedo in smer Šolar-Zajc, v Skuti pa smer 12. julij.

V Švicarskih Alpah se je mudil Tone Škarja, ki je skupaj s svojo hčerko Simono, članico AO Mengeš, preplezal prvenstveno smer v Sattelhomu. Centralne Alpe sta obiskala Tomo Drolec in Tomaž Humar. Ponovila sta razvpito smer Ameriška direktna v Druju. Humar je plezal prosto.

V tujih gorah sta se izkazala tudi Darja Jenko in Cene Griljc. Darja je kot prva članica kamniškega alpinističnega odseka osvojila najvišji vrh Evrope - Elbrus, Cene pa najvišji vrh Severne Amerike Mount Kinley -Denali.

Odsek v tem letu ni organiziral alpinistične šole, pač pa je prvikrat izvedel šolo športnega plezanja, ki jo je vodil Tomaž Humar.

1991

Leto 1991 se je začelo tragično s smrtno nesrečo alpinista Danila Goloba. Pri solo vzponu v ledenem slapu nad Žagano pečjo se mu je verjetno v vrhnjem delu odlomila ledena sveča. Največji alpinistični dosežek je bil prvenstveni vzpon Marka Prezlja in člana AO Kranj Andreja Štremflja na južni vrh osemtisočaka Kančendzenge. Za vzpon, ki sta ga opravila v čistem alpskem slogu, sta prejela priznanje Zlati cepin, Priznanje vsako leto podeljuje mednarodno združenje

gornikov Grupe du Haute Montagne za najboljši alpinistični dosežek na svetu. Za alpinistični odsek je pomembno tudi dejstvo, da je bil vzpon opravljen v okviru Slovenske odprave na Kangčendžengo, ki jo je vodil Tone Škarja, Odprava je bila Izjemno uspešna, zato so jo alpinistični krogi poimenovali tudi odprava presežkov. Uspeh odprave je zasenčila smrt Mariče Frantar (AO Rašica) In Jožeta Rozmana (AO Tržič), ki sta za vedno ostala pod vrhom zakladnice velikih sne-gov - Kangčendženge.

Kljub temu uspehu in drugim dobrim alpinističnim vzponom, ki so jih opravili alpinisti, ne gre prezreti dejstva, da je v alpinizmu nastopila kriza. Skorajda neverjeten je podatek, da je v tem letu v alpinistično šolo prišel le en tečajnik.

Povečan poudarek na razvoju športnega plezanja je presenetljivo hitro pokazal rezultate. Na odseku so se nenadoma pojavili plezalci, ki so bili sposobni vzponov IX, stopnje, kar je bilo še nekaj let nazaj nekaj povsem nedoumljivega, domena peščice najboljših plezalcev na svetu. Kamniški odsek je bil eden izmed zadnjih "velikih" slovenskih alpinističnih odsekov, katerega člani so osvojili IX. stopnjo. Uveljavljena tradicija klasičnega alpinizma je še vsa osemdeseta leta uspešno "dušila" nove smeri v alpinizmu. Smeri IX. stopnje so pomenile dokončen prelom.

V letu 1991 se je uveljavil mladi komaj petnajstletni plezalec Uroš Perko, ki se je v enem letu iz popolnega začetnika razvil v odličnega plezalca. Enfant terrible kamniškega plezanja je največji krivec za prosto-plezalni preporod na začetku devetdesetih. Neobremenjeni fant, ki se ni zmenil za ustaljene vzorce obnašanja, je prebil led - IX. stopnjo. Postal je državni prvak v kategoriji starejših pionirjev za leto 91 in bil Izbran v reprezentanco Republike Slovenije na mladinskem svetovnem prvenstvu v švicarskem Baslu, kjer je osvojil 9, mesto, V istem letu je postal prvi Kamničan in eden izmed redkih Slovencev, ki so preplezali smer X. stopnje.

1992

Alpinizem je tudi v letu 1992 doživljal krizo, vendar so se pojavili znaki, da je bila najnižja točka že dosežena. Pojavili so se novi plezalci, ki so bili sposobni kvalitetnih športnoplezalnih vzponov ne le v plezališčih, pač pa tudi v alpskih stenah. V alpinizmu je še vedno dominiral Marko Prezelj. V zimski sezoni je v južni steni Marmolade skupaj z Janezom Kešnarjem (AO Mengeš) opravil ponovitev ekstremno težavne smeri Riba, V letni sezoni mu je uspelo nekaj zahtevnih vzponov v Centralnih Alpah, pa tudi v naših gorah, Omeniti velja prosto ponovitev Bergantove smeri v Severni Triglavski steni (ocena IX po UIAA-lestvici). Jeseni se je udeležil odprave na sedemtisočak Menlungtse v Rollvaling Himalaji. S soplezalcem Andrejem Štremf-Ijem (AO Kranj) je v čistem alpskem slogu po prvenstveni smeri dosegel njegov vrh. Vzpon je bil v mednarodni alpinistični javnosti ocenjen kot eden izmed najboljših dosežkov v Himalaji za leto 1992, Po anketi PZS je bil uvrščen na drugo mesto v kategoriji alpinizem.

V športnem plezanju je dosegel najvidnejše uspehe Uroš Perko. Vidne uvrstitve je dosegal na tekmah Pokala Republike Slovenije. Zanimivi pa so tudi njegovi zelo zahtevni športnoplezalni vzponi, ki segajo vse tja do ocene 8a+ po francoski lestvici, oziroma do X, stopnje po UIAA-lestvici, Uroš je bil po anketi PZS v

kategoriji mladinci uvrščen na prvo mesto. Lepo število kvalitetnih vzponov so v tem letu opravili tudi ostali člani odseka. Med skupno 540 vzponi je bilo največ, kar 110, vzponov VII. težavnostne stopnje, na drugem mestu je 99 vzponov VIII. stopnje. Pomembno je, da je v tem številu precejšen delež vzponov v visokogorju, kar dokazuje, da je odseku uspelo prenesti športno plezanje tudi v prave alpske stene.

Med letom je potekala alpinistična šola, ki jo je vodil alpinistični inštruktor Stane Kranjec. Šolo je zaključilo pet tečajnikov, ki so se po uspešno opravljenih izpitih za naziv alpinistični pripravnik vključili v delo odseka. Pripravniško dobo sta zaključila dva člana - Stane Svigelj in Damjan Kočar, ki sta pridobila naziv alpinist. Izpite sta opravljala pred komisijo PZS. Odsek je organiziral dve tekmovanji v športnem plezanju za Pokal Republike Slovenije, V pomladanskem delu tekmovanja so na plezalni steni tekmovali plezalci mlajših kategorij, jeseni pa tekmovalci starejših kategorij.

Marko Prezelj je na osnovi pravil enotne kategorizacije slovenskih športnikov dosegel za to leto naziv zaslužnega športnika Slovenije in tako je ta najvišji možni športni naziv spet prišel v Kamnik. Tako ima kamniški šport do tega leta samo dva najvišja naziva, in še to oba v alpinizmu.

1993

Jubilejno leto kamniškega planinskega društva je odsek pod vodstvom načelnika Mateja Humarja začel s kvalitetnima prvenstvenima vzponoma Tomaža Humarja in Tomaža Petača iz AK Vertikala (Tarantela v Rzeniku in Tomaževa skušnjava v Skuti), s prvo zimsko in istočasno drugo ponovitvijo smeri Rojstni dan v Kalški gori (Jože Hrlbernik in Robert Poličnik), drugo ponovitvijo v času koledarske zime Sanjskega potovanja v Štruci (Klemen Mali in Robert Poličnik) ter v času koledarske zime prvo prosto ponovitvijo smeri Amonit v JV steni Kogla (Prezelj, Wiegele). Tomaž Humar in Robert Poličnik sta opravila tudi drugo zimsko ponovitev Peklenske pomaranče v Rzeniku Ostanku leta pa je dajalo pečat, poleg nekaj kvalitetnih prostih ponovitev doma (Šite: Delavska (1. PP - VII—/ VI) - Matjaž VViegele in Marko Prezelj, Vežica: Črna mačka (VIIIA/II) in Osp: Tržaška - oboje Marko Prezelj s Silvom Karom iz AO Domžale) in nekaj prvenstvenih smeri (Nirvana v Koglu, VIIIA/II+, A3 Tomaž Humar in Klemen Mali itd.) predvsem plezanje v tujini. Tako se je Rado Nadvešnik udeležil slovenske odprave na Čo-gori, ki ji je sicer uspelo priti na vrh, vendar je na gori ostal Boštjan Kekec iz Škofje Loke, ki je v zadnjem taboru podlegel višinski bolezni, Rado je prišel čez 7.000 m visoko, Poskusil je tudi po Česnovi smeri, vendar se je še pravočasno obrnil, da ga ni zajel hud vremenski preobrat, ki je zahteval kar nekaj življenj. V Severno Ameriko so se odpravljali kar trije mladi pripravniki, kar sicer ni bilo v skladu s pravili AO, da naj hodijo v tujino samostojno plezat samo sprejeti alpinisti, ker je začela anarhistična miselnost športnih plezalcev prodirati tudi med alpiniste. Vendar sta odšla samo dva (Jože Hribemik in Robert Poličnik), in še za ta je nekako prevzel odgovornost Marko Prezelj, daje bilo zadovoljeno pravilom. Z njima je nato opravil prek 50 športnih vzponov sedme do devete stopnje, S Silvom Karom pa je v Yosemitih v El Capitanu preplezal v šestih dneh in pol smer Wyoming SH. Ranch (VI+,

A5), kar je bilo najhitreje do tedaj, Prezelj je v sklopu priprav za Ameriko preplezal med drugim v Zahodnih Alpah prosto tudi v Tour Rouge Draculo (VIII, VI) in v Aiguile du Peigne Peigne Perdu (VIII+) skupaj s Thier-ryjem Schmitterjem,

V preteklem letu ni bilo alpinistične šole, ampak samo neke vrste mentorstvo nad tremi, ki jih je zanimalo plezanje v gorah. V letu 1993 pa je odsek spet zbral toliko moči, da je ta šola bila. V začetku jo je vodil Stane Kranjec z Matejem Humarjem, nato pa samo Matej. Vpisanih je bilo kar 12 tečajnikov, od katerih jih je 9 zdržalo do konca.

V tečaj športnega plezanja, ki ga je vodil Damjan čibej, se je vpisalo kar 20 otrok, vendar jih je do konca, ki je bil spomladi naslednjega leta, zdržalo samo 12. Po koncu tečaja se je aktivnost nehala, ker ni bilo nikogar, ki bi še naprej vodil mlade plezalce.

Ker je bilo lepo vreme, je bila spet nogometna tekma na Korošici, med alpiniste so bili sprejeti: Damjan Čibej, Klemen Mali, Jože Hribemik. Matjaž VViegele pa je postal načelnik KA PZS. Planinsko društvo je ob svoji stoti obletnici ustanovitve izdalo poseben jubilejni zbornik, v katerem je bila napisana tudi zgodovina alpinističnega odseka Kamnik od ustanovitve pa do tega leta.

Na osnovi dosežkov v preteklem letu so za leto 1993 dosegli kategorizacijske razrede naslednji alpinisti: Marko Prezelj mednarodni razred, Dare Juhant državni razred, Damjan Kočar in Klemen Mali mladinski razred in v kategoriji športnega plezanja, Uroš Perko perspektivni razred.

1994

Značilnost kamniškega AO, pa verjetno ne samo njega, je tudi ta, da za načelnika običajno izberejo nekoga, ki je komaj dobro postal alpinist. In to predvsem zaradi tega, ker se tisti, ki so že dalj časa na odseku in tudi alpinisti z daljšim stažem, otepajo te odgovorne funkcije, kot se le morejo. Tako je tudi tega leta prevzel vodenje alpinističnega odseka Klemen Mali, ki je bil komaj nekaj mesecev prej sprejet med alpiniste.

Odsek je štel že 47 članov, vendar jih je bilo zelo veliko neaktivnih. Precej je bilo namreč takih, ki se niso mogli odločiti med GRS in AO. Ker je bilo v AO vedno več mladih, so počasi izgubljali stik z njimi, niso bili pa sami dovolj močni, da bi rekli, da ne nameravajo biti več člani odseka.

Tisti, ki so bili aktivni, so plezali predvsem doma in v Dolomitih, pa tudi po plezališčih v Franciji, Italiji, Slovaški in Španiji. Zagon športnega plezanja še ni prenehal, saj se je veliko udobneje sprehoditi nekaj minut pod steno, nato sicer težko plezati, vendar je vedno možen umik, ni potrebno nositi težkih nahrbtnikov in človek je skoraj povsem odvisen sam od sebe, od svojih sposobnosti in skoraj nič od vremena, orientacije in podobnih zadev,

Vendar je nekaj kamniških alpinistov vseeno splezalo zavidljivo dobre smeri. Takoj po novem letu sta Tomaž Humar in Robert Poličnik opravila drugo zimsko ponovitev Peklenske pomaranče v Rzeniku, V januarju in februarju je Tomaž Humar prvič z Gregorjem Kresalom in MIhom Kajzeljem Iz AO Vertikala, drugič pa s Kresalom in Tomom Sbrizajem iz AO Vertikala preplezal v Loški steni, v Bavhu dve prvenstveni smeri: smer Mali koritniški medved (A1A/I) in slap Psihoterapija (VI, A1-A2). Humar je nato splezal z različnimi soplezalci še 13

Menlungstse (foto: Prezelj)

prvenstvenih smeri doma in v tujim. Med drugimi tudi sam Nespodobno povabilo (VII+„ A5/VI, A4) v Vežici in skupaj z Gregorjem Kresalom Iz AO Vertikala Jagenjčke (A4, VII+) v Štruci ipd. Prvenstvene smeri so plezali tudi drugi: Damijan Kočar, Robert Poličnik, Marko Prezelj, Matjaž VViegele (slednja dva tudi Mojzesovo v Vežici, VIII, VI+ itd.) in celo Primož Brtinik in Bojan Pollak,

Poleg prvenstvenih smeri so člani AO Kamnik splezali še vrsto drugih smeri, in to prosto tudi v "ta zaresnih" stenah: Škrlatica: Novi časi (VII+A/II, 2. ponovitev, Dare Juhant in Marko Prezelj), Šite: Butnskala (VIII+/ VII, 2, ponovitev) in Čubi (VII+A/II, 1. ponovitev, oboje Marko Prezelj in Matjaž VViegele. Prezeij je plezal tudi v Marmoladi (Vinatzer-Castiglloni, VU-/VI-VIJ| in v Zahodni Cini (Cassin-Ratti, VIII-/VII-, prosto, oboje z Alešem Bjelčevičem iz Ljubljane) in drugod. Tone Škarja je kot eden redkih alpinistov, ki ima vizijo razvoja alpinizma, maja organiziral In vodil slovensko izvidniško odpravo za ogled V. stene Kančendženge, ki bo slej ali prej postala svetovni izziv - "problem". Pri tem so člani odprave izvedli tudi vzpon na Simolču (6.849), Žal ta odprava in odkrite možnosti za res kvalitetna alpinistična dejanja niso v slovenski alpinistični srenji vzbudili praktično nobenega zanimamja. Drugi so imeli velike načrte, od Ama Dablama (Humar) do Gjačung Kanga, Šiše Pangme in Čo Oja (Prezelj), vendar od vsega ni bilo nič. Nekaj zaradi moštva, veliko pa zaradi pomanjkanja denarja, pa tudi volje. Kljub temu sta Veronika Radež in Matjaž VViegele obiskala plezališča v Severni Ameriki, Klemen Mali je z Zvonkom Požgajem iz AO Železničar od julija do septembra naredil pravo odisejado po Severni Ameriki. V/ Kanadi sta plezala v Mount Robsonu (3.956 m), Mt. Assinibolnu (3,618 m), Mt. Athabasci (3.491 m) in Mt,

Andromeda zelo zahtevne in visoke alpinistične smeri. Pri nekaterih je bil že sam dostop ali sestop prava pustolovščina, Nato sta obiskala še veliko plezališč v Kanadi in ZDA, kjer sta plezala predvsem "športne" smeri tja do težavnosti IX-.

V juliju je Damjan Kočar kot mlad, perspektiven alpinist obiskal španski del Pirenejev v okviru srečanja mladih alpinistov. Janez Benkovič in Bojan Pollak sta sodelovala na tečaju za vodnike nepalske planinske organizacije v Langtangu. Benkovič kot inštruktor, Pollak pa kot vodja tečaja.

Vsekakor je bila najzanimivejša udeležba Ceneta Berčiča, Ceneta Griljca, Tomaža Humarja in nekdanjega člana AO Kamnik Francija Vettorazzija na odpravi v pogorje Ganešev v osrednji Himalaji, ki jo je vodil Stane Belak. Odprava je trajala od 10, oktobra do 29. novembra in edina, ki jima je uspelo priti na vrh 6,986 m visokega Ganeša V, sta bila Belak in Humar. To se je zgodilo 13. novembra. Ker je bil planinski dom v Kamniški Bistrici čez zimo zaprt, v lovski koči Pri Jurju pa je najemnik zahteval previsoko najemnino, je bil sprejem na Kamniškem sedlu. Med alpiniste sta bila sprejeta Robert Poličnik in Primož Trunk.

V aprilu je odsek organiziral tudi tekmo v športnem plezanju, ki je štela za državno prvenstvo. Pri tem se je kot dober organizator izkazal Stane Kranjec.

Z alpinistično šolo je odsek začel že v septembru pod vodstvom Tomaža Humarja in ob pomoči Primoža Brišnika. Zaradi Tomaževe odsotnosti jo je do konca speljal Rado Nadvešnik.

Tudi to leto je nekaj članov AO na osnovi svoje aktivnosti v preteklem letu doseglo določene kate-gorizacijske razrede, In sicer: med alpinisti Marko Prezeij mednarodni razred in Tomaž Humar državni razred, med plezalci pa Uroš Perko perspektivni razred in Maja Šuštar mladinski razred.

1995

Načelnik je ostal Klemen Mali, število članov pa se je zmanjšalo na 31, vendar je bilo registriranih samo 15. Kmalu po novem letu, 10. januarja, je odšla v Patagonijo v skupino Paine Slovenska alpinistična odprava Patagonija '95. V njej sta bila Marko Prezelj in Andrej Štremfelj (AO Kranj). Odprava je bila uspešna. V vzhodni steni severnega stolpa Paine sta splezala pr-venstvno smer Rojen pod radovedno zvezdo (VI+, A4 / VI, A2, 750 m), kar je pomenilo pravzaprav dokončanje smeri, ki so jo pred njima začeli, a ne dokončali, M. Ravhekar, E, Kozorog in I. Rejc. Po uspešnem vzponu sta šla še na ogled Francoske doline za ugotovitev alpinističnih možnosti. Vsekakor pa je bila tega leta najpomembnejša akcija v slovenskem alpinizmu odprava na Anapurno (8.080 m), zadnji osemtisočak, na katerem še nismo stali Slovenci. Odpravo je vodil Tone Škarja, Kljub ne ravno najboljšim razmeram so vrh dosegli kar štirje člani odprave: Mehičan Carlos Carsolio, Drejc in Davo Karničar, ki sta z vrha tudi smučala in pa šestega maja Tomaž Humar, Tako je Tomaž postal četrti član kamniškega alpinističnega odseka (za Kregarjem, Nad-vešnikom in Prezljem), ki se je povzpel na samostojni vrh višji od 8,000 m,

Poleti je odšla v perujske Ande kamniška odprava, v kateri so bili Cene Berčič, Cene Griljc, Damijan Kočar, Klemen Mali in Janko Plevel, poleg njih pa še nekaj planincev. Razmere niso bile ravno najbolj idealne,

vendar so se povzpeli vsi na Pisco (Mali po grapi v južni steni), Kočar In Mali pa še po Ferrarijevi smeri IV+) naAlpamayo (5.947 m), Artesonrayu (6.025 m) in Huapi (5.415 m), samo Mali pa še na Urus (5,495 m), Seveda se je veliko plezalo tudi v evropskih In domačih hribih. Tako je Marko Prezelj z raznimi soplezalci iz drugih alpinističnih odsekov preplezal prosto med drugim tudi v Šitah smer Četrt stoletja (VI—VII), v Mar-moladi Moderne čase (VII+, V-VI), v Selvi di Val Gardena smer Cansala-Traumpteiler (VII) itd., s Klemenom Malijem pa Krvavi pot (VII—/AO) v Zadnji Mojstrovki in smer Marije pomočnice (VIII-) v Koglu in druge. Tomaž Humar pa je z Daretom Božičem iz AO Mengeš v Rzeniku preplezal eno najtežjih smeri v tem ostenju: Močvirje norih želja, O težavnosti smeri govori podatek, da sta oba odlično vplezana alpinista rabila za to smer kar 6 dni. Ocenila stajo s VII- A4.Seveda so plezali tudi drugi člani AO.

Na tečaju za vodnike nepaiske planinske organizacije v Manangu, ki gaje vodil Roman Robas iz Medvod, je kot inštruktorica sodelovala Darja Jenko, kot zdravnik pa Ludvik Travnik, ki je bil pred leti tudi član AO Kamnik.

Nogometna tekma na Korošici je bila, vendar spet brez udeležbe Štajercev, Alpinistično šolo je vzel v svoje roke Rado Nadvešnik. AO je spet uredil "bivak" v Koncu.To leto je bilo za kamniški AO uspešno tudi v športnem plezanju, vendar ga odsek ni znal povsem dobro izrabiti. Športna plezalka Maja Šuštar je pokazala izredne rezultate. V aprilu je'bila zmagovalka v mednarodni tekmi na Slovašken v svoji kategoriji mlajših mladink, zmagala je na tekmi v Ljubljani, zmagala v Ravenni. poleg tega pa je dosegla še nekaj odličnih rezultatov, Vendar zanjo na odseku ni bilo takšnega posluha, kakršnega je pričakovala na osnovi svojih rezultatov, Zato je konec leta odšla iz kamniškega v AO Ljubljana Matica, Tako je od uspešnih športnih plezalcev v odseku ostal samo še Uroš Perko.

V maju je bil Tomaž Humar proglašen za najboljšega športnika občine Kamnik za leto 1994, kategorizacij-ske razrede pa so dobili: Marko Prezelj mednarodnega, Tomaž Humar državnega In Uroš Perko perspektivnega.

1996

Novo leto se je začelo s smrtno nesrečo člana AO in gorskega reševalca Janka Plevela - Pubija. Med reševanjem ponesrečenega domžalskega alpinista, konkretno pri vzponu ponoči po severnem pobočju Brane, je 17. januarja zdrsnil oziroma ga je odnesel kložasti plaz, Vendar je ta nesreča imela skorajda večji vpliv na postajo GRS, ker je Pubi spadal že med starejšo alpinistično generacijo in zato njegova smrt vseh mladih ni tako močno prizadela, kot bi jih smrt katerega od njih, iz iste generacije. Načelništvo je sicer res prevzel Tomaž Humar, vendar ga je zaradi nekajmesečne odsotnosti moral precej časa nadomeščati prejšnji načelnik, Ne glede na to je na odseku zavladal močnejši alpinistični vpliv, čeprav tudi športno plezalstvo še zdaleč ni bilo povsem izključeno.

Marko Prezelj je skupaj z Andrejem Štremfljem iz AO Kranj januarja obiskal Francijo v okviru dveh mednarodnih srečanj plezalcev v ledu, kjer sta splezala več lažjih slapov, Tam je bil v okviru srečanja plezalcev v ledu tudi Tomaž Humar in skupaj z Vanjo Furlanom iz

AO Železničar sta preplezala 9 zaledenelih slapov do V, težavnostne stopnje. Doma je bilo pozimi precej slabo vreme: veliko padavin, vmes so bila tudi topla obdobja, tako da je bilo malo vzponov v hribih, zato pa toliko več smučanja In splezanih zaledenelih slapov. Med njimi sta bili tudi dve prvenstveni smeri, in sicer Solza za Pubija (VI+), ki so ga splezali Tomaž Humar, Damjan Kočar, Klemen Mali In Luke Evans (iz ZDA), in pa Zavesa (VI), ki sta ga splezala Tomaž Humar in Damjan Kočar, oboje na Jezerskem v slapu Čedca, Od ostalih so vsekakor omembe vredni Lucifer = Mokre peči v Martuljku (Nadvešnik, Prezelj), Čaša, Sulica in Gajstni v Logarski dolini (Humar, Poličnik in Prezelj), Spodnji in Zgornji v Ledinskem vrhu (Prezelj in Andrej Štremfelj iz AO Kranj), Zeleni slapovi (Humar, Poličnik, Prezelj in Franci Vetorazzi, Parabola (Poličnik in Prezelj) in Psihoanaliza (Prezelj, VViegele) in drugi. To leto je bilo tudi leto odprav za kamniški AO. Naslednje leto je AO praznoval 60 let svojega obstoja in običajno se tak jubilej obeleži s samostojno odpravo. Zato naj bi bila udeležba na ostalih odpravah tudi priprava za odsekovo odpravo. Tako so člani kamniškega AO sodelovali kar na treh slovenskih in eni kamniški odpravi: Tone Škarja je bil organizacijski vodja smučarske odprave na Čomolungmo, Tomaž Humar je bil član odprave na Ama Dablam, Tomaž Humar in Marko Prezelj sta bila člana odprave na tri vrhove, Mali Klemen in Robert Poličnik sta šla v Ande. Smučarska odprava na Čomolungmo spomladi ni uspela izpolniti zastavljenih ciljev, ker je nastopilo izredno slabo vreme, To je zahtevalo samo na območju Everesta kar 8 mrtvih, tako da je imel Davo Karničar (AO Jezersko) po svoje prav srečo, da jo je odnesel "samo" s pomrznjeniml prsti na rokah. Zato pa je bila uspešna žepna odprava, prav tako spomladi, na 6.828 m visoki Ama Dablam. Vanja Fur-lan (AO Železničar, doma pa iz Novega mesta) in Tomaž Humar sta v čistem alpskem slogu, medtem ko ju je tretji član odprave, Zvonko PožgaJ (AO Železničar, doma iz Ljubljane), čakal in bodril iz baznega tabora, v sedmih dneh preplezala izredno strmo SZ steno Ama Dablama, ki je do takrat zavrnila vse poskuse. Ta vzpon je francoska hribovska organizacija, pravzaprav elitni alpinistični klub Groupe d'Haute montagne, proglasila jeseni za najboljše alpinistično dejanje v tem letu. Tako je "zlati cepin", kot najvišje svetovno alpinistično priznanje, spet prišel v Kamnik. Tudi odprava Treh vrhov, ki je bila v pomonsunskem času, je bila uspešna, čeprav sta se na njej poškodovala Andrej Štremfelj (AO Kranj) in Marko Prezelj -med bivakiranjem po aklimatizacijskem vzponu ju je zasul plaz. DrugI člani so dosegli vse skupne zastavljene cilje. Povzpeli so se na Api (7,132 m) in Nampo (6.755 m) po prvenstvenih smereh. Tomaž Humar je v solo vzponu kot "prvi človek, od kar svet stoji" priplezal tudi na 6.808 m visoki Bobaje, kot je sedaj njegovo uradno ime,

Tudi odprava v Južno Ameriko je bila uspešna, čeprav je Poličnika dajala bolezen. Sicer se nista povzpela na načrtovani Huantsan, ampak po Slovenski smeri na Artesonrayo (6.025 m). Poličnik je prišel na Pisco (5.754 m), Mali pa po normalni smeri na Huscaran (6.750 m).

Alpinistično šolo sta jeseni prevzela Marko Prezelj kopni de! in Rado Nadvešnik zimski del, Ker pa je šel Prezelj na odpravo, je uvodni del kopnega dela speljal Bojan Pollak.

Tega leta sta izpolnila pogoje za sprejem med alpiniste dva pripravnika. Ker je bil dom v Kamniški Bistrici pozimi spet zaprt, je bil tokratni sprejem na Kokrskem sedlu. Krst sta uspešno prestala Aleš Holc in Matej Mošnik,

Odsek se ni ukvarjal samo s plezanjem, pri čemer je bilo narejenih tudi nekaj prostih ponovitev VIII, stopnje v hribih. Po nekaj letih so bili odnosi z matičnim planinskim društvom zelo dobri in so alpinisti spet sodelovali pri popravilu vodovoda na Kokrskem sedlu in barvanju stebrov žičnice na Kamniškem sedlu. Benkovič kot vodja in Kregar kot inštruktor sta se pripravljala za tečaj za vodnike nepalske planinske organizacije, ki pa je bil mesec dni pred predvidenim začetkom odpovedan. Alenka Zlatnar je plezala v ple-zališčih na Tajskem,

V športnem plezanju je Uroš Perko dosegel odlične rezultate, ne samo na tekmah za državni pokal, ampak tudi v plezanju v naravnih plezališčih. Tako je preplezal več kot dvajset vzponov desete stopnje. Najboljši vzpon, ki gaje opravil, pa je bi! Missing Link (X+) in pa Chiquita (X+) v Mišji peči, Na tekme je začel hoditi tudi Matjaž Zavbi.

Kategorizacijski razredi, ki so jih dosegli člani AO Kamnik, so bili v alpinizmu Tomaž Humar in Marko Prezelj državni razred in v športnem plezanju Uroš Perko, prav tako državni razred. Tudi za najboljšega slovenskega alpinista za leto 1996 je bil izbran Tomaž Humar,

1997

Po veliki odsotnosti v prejšnjem letu je v tem letu Tomaž Humar naprej načelnikoval odseku, poleg tega pa se je zelo intenzivno ukvarjal tudi z alpinizmom, tako da je prevzel vlogo ne samo najboljšega kamniškega, ampak tudi vlogo enega najboljših svetovnih alpinistov.

V januarju se je skupaj z Janezom Skokom in Ines Božičevo iz Ljubljane in Petrom Šubicem iz Škofje Loke odpravil v Patagonijo Damjan Kočar, vendar jim zaradi slabega vremena ni uspelo splezati ničesar omembe vrednega, Ločeno od njih je v Argentino oziroma Patagonijo skupaj z Moniko Kambič iz AO Mengeš šel tudi Klemen Mali. Čeprav sta večino časa imela slabo vreme, sta vseeno preplezala nekaj zelo kvalitetnih smeri: Levi ozebnik (70°, V+) in Švicarsko smer s prvenstveno varianto (VII—/ A2, V—VII) v Guillaumetu in v Aguja de la S Avstrijsko smer (55°, Vl+A/I),

Tega leta je AO praznoval 60. obletnico svoje ustanovitve. Zato je sklenil organizirati lastno odpravo, Žal se je po prvem zagonu, takoj ko je bilo potrebno namero tudi finančno konkretizirati, navdušenje precej poleglo. Tako so na odpravo na 7.161 m visoki Pumori v nepalski Himalaji na območju Mount Everesta šli samo Tomaž Humar kot vodja odprave in Damjan Kočar kot član, Bernarda Cander je šla zraven do baznega tabora in nato na treking. So pa v odpravi sodelovali še Cene Berčič in Franc Osolnik, ki ju že nekaj časa ni bilo več na odseku, Za medicinskle probleme je skrbel Franc Kokalj, zdravnik iz Novega mesta.

Da bi prihranili denar, so to kamniško odpravo združili s slovensko odpravo v zahodno steno Nuptseja, v kateri so bili še Janez Jeglič iz AO Domžale, Marjan Kovač iz AO Mengeš in Carios Carsolio iz Mehike. Celotne prvenstvene smeri v južni steni Pumorija sicer

niso mogli dokončati, ker so pomagali reševati ponesrečenega Čeha na normalnem dostopu, zato pa so izpolnili vse ostale zastavljene cilje: vzpon po normalni smeri na Pumori (7,161 m Berčič, Humar, Jeglič, Kokalj in Kovač), prvenstvena smer SV v steni Lobučeja (6.119 m - Humar, Jeglič in Carsolio). Kamniška odprava se je nato vrnila domov, v baznem taboru so ostali samo Humar, Jeglič in Kovač. Prva dva sta nato 26. oktobra vstopila v zahodno steno Nuptseja in po štirih dnevih plezanja prišla na skrajni zahodni vrh Nuptseja (7.742 m) po prvenstveni smeri. Žal je tam z grebena, verjetno veter, odpihnil v prepad Janeza Jegliča. Humar je nato v skrajno težkih razmerah sam sestopil čez zahodno steno po prej pre-ple-zani steni.

Ta dejanja v Himalaji so potrdila dejstvo, da ima Kamnik spet enega najkvalitetnejših alpinistov na svetu,

V domačih in tujih hribih je bilo preplezanih tudi veliko kvalitetnih smeri, med katerimi naj omenim samo nekatere: Postcriptome (VIII-A/II) v Gendarme du Peigne (Poličnik, Prezelj), Cassin-Ratti (Vll-A/I) v Zahodni Cini (Prezelj, VViegele), prva prosta ponovitev Sončine direktne (VIII-IXA/II, lll-IV, Klemen Mali z Moniko Kambič iz AO Mengeš), prvenstvena smer Fabjan direkt v Rzeniku (VI+, Humar in Kočar) in druge.

V športnem plezanju je zopet celo leto dominiral Uroš Perko. Ta je na tekmovanjih dosegal solidne rezultate, Plezal je tudi v ZDA, kjer je v Mount Charlestonu preplezal smer Soul man (X+), med drugim pa je preplezal tudi 10 smeri IX, In 10 smeri X. stopnje, večino na pogled. Tudi Matjaž Žavbi se je vse bolj uveljavljal. Bojan Pollak je vodil tečaj za vodnike nepalske planinske organizacije v Langtangu, Nogometna tekma na Korošici je bila, ni pa bilo nikogar, ki bi izpolnil pogoje za sprejem med alpiniste.

Tega leta je postaja GRS dobila nove prostore na drugi lokaciji, kar je na začetku negativno vplivalo na povezavo z AO.

Na osnovi dosežkov v letu 1996 so za leto 1997 dosegli kategorizacijske razrede v alpinizmu: Tomaž Humar - svetovni razred, Marko Prezelj državni razred, Damjan Kočar in Klemen Mali pa mladinski razred. Leto 1997 se je zaključilo z vrnitvijo Marka Prezlja po poškodbi med vrhunske alpiniste in s poškodbo Tomaža Humarja (na Nuptseju so mu pomrznili prsti na nogah), ki je dominiral v kvaliteti. Vendar imata za seboj zelo kvalitetne alpiniste (Damijana Kočarja, Klemena Malija in Roberta Poličnika), ki še zdaleč niso rekli svoje zadnje besede. Jeseni se je začela tudi alpinistična šola pod vodstvom Roberta Poličnika, v katero se je vpisalo 12 tečajnikov, Alenka Zlatnar je vodila tečaj športnega plezanja za srednješolsko mladino, Matej Mošnik pa v okviru ŠŠD športno plezanje za osnovnošolsko mladino,

Člani kamniškega AO so imeli pomembno vlogo tudi v slovenskem alpinizmu, vodništvu in planinstvu, kar se je videlo tudi tega leta: Rado Nadvešnik je član tehnične komisije ZGVS, Bojan Pollak je načelnik odbora za šolo vodnikov NMA pri KOTG PZS, član upravnega odbora ZGVS, načelnik kategorizacijskega odbora vodnikov PZS pri KVIZ PZS in član KVIZ PZS, Marko Prezelj je član Podkomisije za vrhunski alpinizem pri KA PZS, Tone Škarja je podpredsednik PZS in načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, Matjaž VViegele je načelnik KA. Tudi ostali člani odseka so aktivni, tako da so prav lepi izgledi, da bo AO Kamnik še dolgo časa eden od pomembnih alpinističnih odsekov

na področju alpinizma v Sloveniji. In kako kaže za naprej? AO še zdaleč ne misli prenehati z delovanjem. V leto 1998 stopa odsek s 42 člani. Na osnovi dosežkov v letu 1997 je Tomaž Hu-mar dosegel mednarodni razred, Klemen Mali in Marko Prezelj pa državni razred v alpinizmu In Uroš Perko državni razred v športnem plezanju. Perko je tudi našel sponzorja, da mu vsaj za osnovno opremo ni potrebno skrbeti in mu bo tako mogoče uspelo zbrati denar za ponovni obisk Severne Amerike. Tudi Žavbl je vse boljši in počasi prevzema vodstvo nad plezalsko aktivnostjo. Mali se spet odpravlja v Patagonijo, Kočar se je prijavil v slovensko odpravo na Daulagiri, Prezelj pa načrtuje vzpon na Šišo Pangmo. Sicer v letu 1997 ni bil noben pripravnik sprejet med alpiniste, vendar je njihovo število dovolj veliko, da se bo to zgodilo prihodnje leto in še naprej, tako da ima alpinistična in plezalska dejavnost v Kamniku prihodnost.

SKETCH OF HISTORY OF THE ALPINE SECTION OF THE MOUNTAINEERING CLUB KAMNIK FROM 1980 TO 1997 BY BOJAN POLLAK

SUMMARY

In this article the activities of the members of the Al-

pine Section of the Mountaineering Club Kamnik are introduced chronologically. All-important ascents and partially other activities of the Alpine Section are men-tioned. During this tirne several members reached the vvorld comparable results.

After 1980 the Alpine Section Kamnik continuously achieved good results and was constantly one of the most successful sports teams in Kamnik. As a matter of fact it was the only one to succeed In keeping high quality of vvork ali the tirne. The activities, carried out in local mountalns, were used as a soiid base for successful achievements abroad - from the first ascent through the south face of Dhaulagiri to participation in many expeditions to Himalaya and to the first ascents in Kangchenjunga, Ama Dablam, Bobaye and Nuptse,

VIRI

Arhiv alpinističnega odseka Kamnik.

Matej Humar, Bojan Pollak in Tone Škarja: Poskus orisa zgodovine alpinističnega odseka Kamnik: 1893-1993, Zbornik Planinskega društva Kamnik, 1993.

Tone Škarja: Alpinizem na Kamniškem, Kamniški zbornik X, 1965.

OPOMBA

/1/ Napisala: za obdobje od 1988 do 1992 Matej Humar, za obdobje od 1980 do 1987 in od 1993 do 1997 Bojan Pollak.

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker