Delo, Šport: ... Pomembni vzponi
Začetek zimske alpinistične sezone je bil v Kamniških Alpah za večino pravo presenečenje. Trije izredni vzponi v prvih dneh po začetku koledarske zime pa obenem obetajo, da jih letos ne bo manjkalo, če le ne bo preslabo vreme
22. in 23. decembra sta Bojan Pollak in Cene Kramar (oba AO Kamnik) kot prva pozimi preplezala »Kamniško« v Koglu. Plezala sta 12 ur, v steni pa sta imela v glavnem kopno skalo, le izstop je bil zaledenel. Pollak, ki je lani (tudi pozimi) preplezal »Akademsko« v Vežici, je ponovil, da bi morali ti dve smeri v težavnostni skali zamenjati. 23. decembra je tržiška naveza v zelo kratkem času ponovila »Tržiško« v Koglu (V). Med 23. in 26. decembrom pa sta Milan Rebula in Boris Erjavec (AO Ljubljana-matica) kot prva pozimi in četrta sploh ponovila smer Dular - Juvan v Rzeniku. Mlada plezalca, ki sta presenetila že poleti z nekaterimi najtežjimi ponovitvami (npr. Dularjeva zajeda v Jalovcu), sta ostala v steni nekaj dalj časa kot sta računala, zato so kamniški reševalci že pričeli s poizvedovalno akcijo, tako da so ju ravno še videli, ko sta izplezala iz stene.
Kakšne so razmere v drugih stenah je težko reči, saj se silno hitro spreminjajo. Tam, kjer je bilo pred tednom dni še veliko snega, je danes kopna stena in tam, kjer bi pričakoval, da je kopno, preseneti sneg in led.
Savica odprta
Obiskovalcem Komne sporoča PD Ljubljana-matica, da bo koča pri Savici odprta od 29. t. m. in prek praznikov in da bodo imeli obiskovalci popolno oskrbo.
Tudi v Bolgariji
Tudi iz Bolgarije poročajo, da so prve dni zimske alpinistične sezone dobro izkoristili. Razen masovnih planinskih pohodov na najbolj zanimive vrhove, so alpinisti prvič ponovili tudi najtežje smeri v Zlija Zbin Červenati steni - obe VI b kategorije.
Alpinisti v Tomosu
Med zelo aktivne sekcije v PD Tomos spada tudi alpinistična. Svoje plezalno torišče imajo za sedaj predvsem v Črnem kalu - imenujejo ga Turški turnc. To je pravzaprav okoli 20 m visoka skala, ki so jo za treninge uporabljali že pred vojno, nudi pa vsakovrstno plezarijo, tudi do VI tež. Stopnje. In na njej upajo, da bodo spomladi pripravili plezalno šolo, če bodo le deležni pomoči komisije za alpinizem PZS.
Smrt na Piz Badile
Letos 2. septembra je v nenadni vremenski spremembi v zgornjem delu SV stene Piz Badile umrl nemški alpinist Karl Golikow skupaj s svojim mladim tovarišem Ottom Uhlom.
Golikow je nedvomno spadal med vodilne nemške plezalce in to že dolga leta. Počasi in sistematično je preplezal steno za steno in tako je letos - pri 37 letih - ugotovil, da mu je nekako ušla znana SV stena Piz Badile. Lotil se je je v najlepšem vremenu (in ob ugodni napovedi!), končal pa je v hudi uri.
Komaj leto dni je minilo, ko je doživel težko nesrečo v Walkerjevem stebru. Padajoče kamenje mu je do smrti pobilo tovariša Jörga Hehneja, njega pa težko poškodovalo. Toda ni obupal. S trdim treningom je počasi spet prišel k sebi, da je - zmagovalec Harlingove smeri v Eigerju - končal v steni, ki ji je bil tehnično in kondicijsko več kot dorasel.
Šesta stopnja nad Riom
Znani simbol Ria de Janeira - Pao de Azucar (Sladkorni stožec) - ta nadvse zanimiv granitni monolit, je v zadnjih letih začel privlačevati tudi plezalce. Zvrstilo se je petero poskusov preplezati 350 m visoko severno steno, toda vsi so morali zaradi pomanjkanja opreme odnehati. Letos poleti (o vzponu smo na kratko že poročali) pa se je peterica tirolskih gorskih vodnikov (inštruktorjev planinske šole iz Innsbrucka) resno lotila stene in uspela. Čeprav gre za resne in celo prvorazredne plezalce, ki so se zavedali »vrednosti« problema pa so sami priznali, da so plezali le za reklamiranje njihove planinske šole in planinstva nasploh in se za razne kritike ne menijo dosti.
Skala je pravzaprav ogromna monolitna plošča s številnimi velikanskimi previsi, vanjo pa je praktično nemogoče zabiti normalen klin. Tudi možnosti prostega plezanja je bilo malo (nekaj v zadnji vrvni dolžini), zato so ves čas peli svedrovci. Plezali so osem dni, bivakirali v votlinah in v mrežah, doživljali vse mogoče oblike tropskega vremena - od neznosne vročine, do močnega naliva. Nekoč se je pod njimi celo vnel gozd in plameni so sikali 40 in več metrov visoko (plezalci so bili tedaj k sreči že precej visoko). Pri plezanju so jih ovirali celo kaktusi.
Poplava knjig
Zadnja leta je opaziti v Evropi, zlasti pa v Nemčiji in Italiji pa tudi v Angliji, pravcato poplavo literature z alpinistično vsebino. Tako so npr. v zadnjem času v nemščini izšle knjige, v katerih pripovedujejo o svojih doživetjih številni znameniti alpinisti, med njimi Martin Schliesser, Anderl Heckmair, Karl Lukan, Reinhold Messner (dve knjigi!) in »stari« Valter Bonatti. Od teh knjig je menda deležna največ pozornosti Bonattijeva »Veliki dnevi na gori«, v kateri se stari »maestro«, ki je na vrhuncu svoje bleščeče plezalske kariere popolnoma opustil plezanje, predstavi ne le kot ekstremen alpinist, temveč tudi kot raziskovalec polarnih, vulkanskih in drugih pustih in neraziskanih področij.
Veliko nesreč
V visokih Tatrah so imeli letos do 1. oktobra 13 smrtnih primerov, 234 težkih in 418 lažjih nesreč, 803 poškodovanih in 31 poizvedovalnih akcij.
O vsaki pomembnejši nesreči prav gotovo pa o vseh alpinističnih in smrtnih, sproti poročajo v planinskih glasilih in posebna komisija jih analizira in takoj tudi opozarja (če je potrebno) na napake.