Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Društvo za raziskavanje podzemskih jam v Ljubljani

19.05.1914

dLib.si

torek, 19. maj 1914, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1657

Slovenec (1914) - Pavel Kunaver: Delovanje dolenjskega oddelka leta 1913

Nalogo, razkriti čuda dolenjskega Krasa, razrešiti uganjke ponicajočih rek in potokov po poljih in dolinah in rezultate podati znanosti, v kolikor jih ta porabiti zamore v svrho spoznavanja naše grude in ne na zadnjem mestu koristiti ogroženemu prebivalstvu kraških krajev, je naše mlado, žal tudi malo društvo nadaljevalo leta 1913.

Najrazličnejše so bile zapreke, ki so se stavile delovanju; največja je pač ta, da je društvo gmotno slabotno. Kljub svojemu vzvišenemu cilju ima le peščico članov, ki mu zamorejo s skromno članarino pomagati, da še živi. In podpore? Teh je le malo. Poleg redkih plemenitih darovalcev sta le država in deželni odbor, ki prispevata k za raziskovanja neobhodno potrebni glavnici, kajti vsako leto je potreba nabavljati novega orodja v nadomestilo starega, obrabljenega. Vsaj odvisi ravno od popolnosti orodja tolikrat varnost življenja raziskovalcev! No in znanstvenih priprav si še davno ne moremo nabaviti! K sreči nam pomaga tu deloma iste cilje zasledujoči hidrografični oddelek deželne vlade. Nič manj občutno je tudi pomanjkanje na sodelavcih, ki bi hoteli žrtvovati svoj čas, svoje znanje in — nekoliko poguma! Želeti je, da bi se izboljšalo to žalostno stanje. Že pogled v literaturo — znanstveno — nam kaže, da se imamo večinoma le tujcem zahvaliti za raziskavanja krasot domovine in da domačini spe ali pa, kar ni nič boljše, leno gledajo delo, ki ga z ljubeznijo goje — tujci! In ravno naš Kras je prava sirota v tem oziru. Širne visoke planote Velike gore nad Ribnico, Bela Krajina, velikanske tajne gozdne pušče pod krasnim Snežnikom in dalje doli ob Kulpi, hrvatski meji, hranijo še nedotaknjenih skrivnosti samotnim, mirnim raziskovalcem — a teh ni, oziroma jih je premalo, da bi mogli izvršiti veliko nalogo.

Delujoči člani društva so zasledovali preteklo leto pri društvenih sejah določeni program. Nadaljevala so se raziskavanja jam po planotah nad kopanjsko dolino, Dobrepoljem, Krko, ribniško kotlino in Loškim potokom, Dalje pa se je udeleževalo društvo tudi preiskavanj vodnih razmer s hidrografskim oddelkom deželne vlade.

Kakor je že v poročilu za leto 1912. bilo omenjeno, začelo se je delo z jamami na Plehu na Tisovški planoti nad Dobrepoljem. Zaželjenega uspeha ni bilo. Okoli Limberga nad Kopanjsko dolino je bilo treba preiskati nekaj sedaj neznanih jam, toda kaj posebnega se ni našlo; jame imajo globino od 6 do 18 m in so brez vsakega nadaljevanja, V Mali gori, planoti med Dobrepoljem, ribniško kotlino in dolino od Velikih Lašč do Žlebiča preiskalo se je 35 jam, izmed katerih nobena ni tipa jame pri Trebiču (navpična jama v zvezi z vodnim tokom), kar je seveda potrlo marsikatere nade. Vendar so jame same nudile mnogo zanimivega. Omeniti hočemo najvažnejše:

Severozahodno od Bukovca nad Finkovim je dvojnata dolina (Zwillingsdoline), katerih ena se poglobuje v 61 m globok prepad, imenovan Jančja jama. Zgoraj ima komaj 72 m dolžine in 12 m širine. Dno je 6 m široko in se podaljšuje v 7 m dolgo lepo kapelico. Krasni so posamezni deli sige.

Jama za Vrhmi (25 m) nad Poljanami je prepad, katerega dno ima dva vodnjaka; prvi je suh, drugi v zadnjem delu 2½ m nakapane vode. O kakem nadaljevanju ni sledu. Ljudstvo pa pripoveduje, da so vrgli nekdaj v to jamo mačko, ki je vsa umazana prišla doli pri Ortneku zopet na dan.

Divje je žrelo jame na Kajžarjevem Lazu, ki je vsled razvite oblike in z globino 65 m povzročila mnogo ovire. Krasen je spodaj orjaško visoki dom, ki ga od vseh strani obdajajo velikanske kapniške oblike iz sige.

Jama na Juntesovem Lazu nad Podpečjo je v celem 40 m globoka. Silno žrelo pelje v 25 m globok prepad, iz katerega drži prav ozka luknja poševno v 18 m dolgo dvorano. Predeljena je s skupino kapnikov v dva dela. Nepopisno krasne kapnije je imel drugi del. Bili so prosojni kakor alabaster in čudovito oblikovani. Žal, po prvem preiskanju so v to deloma lahko dostopno jamo udrli domačini in uničili vse, kar se je dalo doseči. Jama ima še dva 18 oziroma 20 m globoka prepada in v višji etaži rov z 9 m globokim vodnjakom.

Zanimiva je skupina treh jam nad Retjami pri Velikih Laščah. Oddaljene so druga od druge 7 m oziroma približno 150 m. Najglobokejša meri 44,5 m in je zgoraj tri četrt metra široka, spodaj ima pa 9 m dolžine. Njena najbližja soseda je komaj 5 m globoka, a v nasprotno stran 18 m dolga in zadnja ima v celem 13 m globine. V tej sta dve lokvi, kjer sta se nahajali dve lepo zasigani volčji lobanji. Zahodno od Podpeči je Podstevnična jama s 45 m.

Z lepimi nadami je šla ekspedicija na 891 m visoki Tisovec, sloveč pri domačinih radi silovite jame. Ker se nahaja vrh nad vrelom Potiskavca v Dobrepolju, so bile nade nekoliko upravičene. Res zija nekoliko pod vrhom 18 m široka dolina, katere previsne vzhodne stene izginejo v Črnem žrelu. Kakor silovit vodnjak poglobuje se prepad, z mahom v gornjih delih porasel. Po 53 m ga zaključi gruščev stožec; nadaljevanja tudi to, komaj 4-5 m dolgo dno nima.

Od te nedaleč odstranjena je Mihajla jama (47 m). Nehote jo je preiskal polhar Miha, ki je ponoči tu okoli pregledaval pasti. Zmanjkalo mu je tal in padel je v prepad. Po osmih dneh so našli nesrečneža že pol mrtvega. Še tri dni je živel po rešitvi, potem pa je šel za stalno v jamo. Mihajla jama je zaradi prostornosti in po stenah tekoče vode zelo mrzla. Ob času preiskanja je bilo 3,5 stopinj C topline.

Po dveh letih je prišel do veljave zopet ranjkega dr. Cerka načrt, preiskati Žiglovico nad Ribnico tudi ob visokem vodnem stanju. Ker je 24. in 25. julija prav pošteno lilo, izrabil se je zadnji dan, da se preišče Žiglovica, ako morda po nalivih nastopi v njej talna voda. Kakor je barometrično merjenje pokazalo, je jama 200 m nam nivojem ribniške kotline in zato s svojimi 74 m (93 m z najglobjim rovom) ne more služiti v tozadevno dokazovanje. Pač pa se je v tem ogromnem 96 m dolgem in 25 m širokem naravnem svetišču našel naraven vodomet. Za sigo se nahajajoči prostor se je po nalivih napolnil z vodo, ki je pod lastnim pritiskom brizgala v krasnem loku iz luknje, v spodnjem delu sige se nahajajoče. V najglobji rov je padala voda in je onemogočila dostop.

Divjo Veliko goro nad Ribnico je posedla družba jamarjev dvakrat v poletju leta 1913. Otežkočen je dostop na planoto zaradi strmine severozahodnega pobočja in silne samote. Edino le gozdar stanuje v 939 m visoko ležečem Jelenovem Žlebu, kamor prihajajo čez dan drvarji in pozimi na obisk tudi medvedi. Gosto porasla planota je najizrazitejšega kraškega značaja. Zaradi gori omenjenih vzrokov pač ni bilo mogoče hitro delovati in le devet jam se je tu preiskalo. Krasni sta dve ledeni jami 25 m oziroma 30 m globoki. Seveda še tu glede ledenih oblik ne da nič določiti, ker so odvisne od množine padavine, od ohlajenja jamskih sten, ki povzročijo zmrznenje pronicajoče vode in od letnega časa. Pozimi se stene ohlajajo zaradi neprestanega kroženja zraka: težji, mrzli pride v jamo in hladi stene ter se potem umakne mrzlejšemu. Medtem se prično ledene sveče in kapniki ter debeli ledenik na tleh. Poleti pronicajoča voda zopet ogreje stene in zrak in led prične giniti. V manjši jami je bilo 25. julija + 1 stop. C, v večji celo 1½ stop. C. Zato so bili vsi prekrasni ledeni okraski silno krhki in so se drobili pod najmanjšim pritiskom — ne ravno v korist glavam jamarjev. V drugi ledeni jami ima ledenik debelost 7 m.

Za starimi cilji so vodile jame: Pavletova jama pri Beli Vodi nad Loškim potokom. Toda le 47 m globoko je bilo možno priti, dasi je gotovo, da se za končno 3 m dolgo, 1 do 1½ m široko sotesko jama nadaljnje. Treba bi bilo streljati; to pa bi v takem kraju veljalo obilo denarja. Tega seveda za take reči ni, 60 m globoki Prepad in 44 m globoka jama na Štumbelnu pri Jelenovem žlebu kakor ostale kljub vsemu naporu niso dale zaželjenega uspeha. Krasno oblikovana je Široka jama (35 m) pri Glažuti, več pa je dala jama Lin. 31, tudi v bližini Glažute: krasno ohranjeno je ležalo v jami okostje tu notri poginolega roglarja, najbrže losa. Žal, da je rogovje deloma strohnelo.

Rdeča Istra trpi silno zaradi pomanjkanja vode, kar močno ovira kraje v razvitku. In vendar se morda nekaj sto metrov pod površjem nahaja poživljajočega elementa v izobilju. Badernsko gospodarsko društvo (Baderna: 16 km od Pazina, 13 km od Poreča) je prišlo na idejo, pustiti preiskati poleg vasi se nahajajočo jamo Golešnico. Po metanju grušča so baje postajali obmorski vrelci kalni in »smrdeči po smodniku«. Zaman so bile prošnje na merodajne faktorje. Končno se je imenovano društvo obrnilo na g. dež. predsednika barona Schwarza, ki je ukrenil, da je 27. septembra odšla ekspedicija v Baderno. 97 m globoki prepad žal ni prinesel prebivalcem rešitve.
Ti neuspehi glede dohoda k podzemskim tokom seveda ne smejo ustrašiti. Treba je vztrajnosti, požrtvovalnosti, novih poizkusov — vsaj je treba v jame tudi zaradi njih samih — in pa pomnožitve malega krdela jamarjev.

Pavel Kunaver
Slovenec, 19. maj 1914
 

Oznake: JAM
eXTReMe Tracker