Planinski vestnik (1944) - Boris Režek: Ob obletnici smrti gorskega vodnika Lojzeta Erjavška
Poleti 1943 me je v moreči ravnini Padske nižine po dolgih mesecih našlo pismo z novicami iz Bistrice in z gora tam okrog. Zvedel sem, da je umrl Lojze Erjavšek in da je smrt obilno žela tudi med drugimi gorjani. Med drvarji in pastirji iz Stahovice, Stranj, Godiča in Županjih njiv, med znanci, ki smo jih dolga leta srečavali na svojih potih po dolinah Bistrice in na Planini. Marsikatero uro smo posedeli ob ognjiščih njihovih domovanj. Spoznali smo njihovo trdo življenje, po njem smo jih razumeli in tudi oni so nas razumeli. Že dolgo domuje Jerinčkov rod na nekdanji Uršičevi kmetiji v vznožju Jermanice. Vsi žive v gorah. Oče je zgodaj umrl. Mati je bila oskrbnica stare Bistriške koče, kjer gospodinji zdaj njena hči Francka, poročena z oskrbnikom in vodnikom Petrom Uršičem. Zatem je bila oskrbnica koče na Jermanovih vratih, kjer zdaj že šestnajsto leto tako vzgledno gospodinji druga hči Marička. Najstarejši France je vodnik in je oskrboval Cojzovo kočo, za njim jo je prevzel mlajši Tone. Tudi Peter je neprestano v gorah, čeprav sicer živi v Bistričici. Vsi ti možje in fantje, z njimi seveda tudi Lojze, so bili neštetokrat po gorah nad Bistrico. Sleherno uro dneva in noči in sleherno letno dobo na svojem delu, pri drvarjenju, spravljanju lesa iz strmin in gonjenju gamsov na velih lovih. Obšli so vse robove, vsako ped te gorske zemlje, vse neznane pokrajine v zakotjih sten med vrhovi. Prehodili so sleherno že zabrisanih in preraslih steza nekdanjih ovčarjev, že osemdeset in več let opuščenih ovčarij pod Mokrico, na Kalcah, na Podih, v Žmavčarjih, v Repovem kotu in po Beli.
Po smrti lovca Jerneja Slatnarja, legendarnega Bosa, po katerem je vzdel Juš Kozak ime in podobo svojemu junaku v »Belem mecesnu«, ki je nad osemdesetleten umrl 1933., so Erjavški, z domačim imenom Jerinčkovi poleg lovca Franceta in rečenega oskrbnika in vodnika Petra Uršiča v teh gorah edine žive priče za trpko dobo, ko so propadle stare kmetske pravice in je jela oblast zaradi lova preprečevati pašo po planinah.
Ob gorskih nesrečah so bili Erjavški vedno prvi. Vselej so brez oklevanja popustili sekiro in vzeli vrv in cepin. Po cele dni so bili na potu, ko so iskali ponesrečence in jih iz najtežavnejših strmin spravljali v dolino. Ne le enega, ali nekajkrat tekom let: France se spominja nekako tridesetih nesreč, ob katerih je bil z brati na reševanju. Lojze je v »Vestniku« (l.1937, str. 189) popisal, kako so iskali ponesrečena Janšo in Mikšiča in ju naposled našli v Malem Hudem grabnu pod Podi. Pa Vavpetiča in Lovšo in še neštete druge. Leta 1932. smo skupaj izkopali iz plaza pod Planjavo nepozabnega tovariša Sandija Wissiaka.
Lojze je bil najmlajši tega rodu. Rojen 1909, je bil z nami istih let. Spominjam se ga še kot dečka in mladeniča, kakor sem bil sam, ko sem jel zahajati v gore in sva se srečavala na poti, na jasi ob izviru Bistrice in ko je pasel po Beli in po Brestnikih. Z mesta nad Belo sva gledala švigajoče postrvi v curkih derečine. Pripovedoval mi je o skritih stezah v Črni vrh, o poljanah avrikljev na Frati, na skriti planini nad Belo, kjer so prisojne strmali v ronkih slemena ob Rzeniku vse pokrite s tem vonjivim cvetjem. Šla sva tja in v Brlog, Medvedjo jamo na Mokrici, kjer sva sto let za kustosom Freyerjem in desetletja za župnikom Simonom Robičem s Šenturške Gore, izkopala kosti jamskega medveda in del čeljusti z zobmi. Najbolj v dno nad Brestnike segajoča strmina ima najbrž po Robiču ime »Farjev plaz«. Pravijo, da je nek duhoven tam iskal zlato rudo, pa je znameniti žužkoslovec najbrž le obračal kamenje za hrošči in mehkužci. V Beli mi je pokazal še danes povsem ohranjeno zavetje, kjer je taboril skrivač in poslednji rokovnjač Bertuc (Vertuzz), potem »Bertucovo mizo«, ploščato skalno klado malo pred Bistrico, kjer je na potu v Konec južinal. Njegovim poznim posnemalcem pa se je pripetilo, da nikakor niso več mogli najti dveh zelenk žganja, ki so jih imeli s seboj — tako jim je rokovnjač zagodel.
Zvedel sem še dosti zgodb iz izročila bistriških rodov, ko sva deževne dni posedala pod lopo v Bistrici ali pod previsno skalo ob poti na Sedlo, v drvarski bajti v Žagani peči in obšla sva kraje, kjer so se dogajale te zgodbe o nasilnih smrtih. Pokazal mi je rokovnjaške grobove in stara kopišča Furlanov pod Kompotelo. Na starem kurišču v Rokovnjaških jamah sva še največkrat posedala ob ognju. Pečina je pod sigo že vsa očrnela od dima, ob njo so prislanjali puške in skrinje, polne plena iz gradov in cerkva ... Prisluhoval sem tem odmevom davnih dogajanj, ki se že izgubljajo in blede.
Ob Lojzovem pripovedovanju sem se vnel za iskanje sledov nekdanjega življenja v Bistrici in v gorah njenega obrobja. Poslušal sem starega Bosa, nekdanjega ovčarja in divjega lovca, ki se je udinjal lovskim gospodom in jim služil nad šestdeset let. Po njem so prihajala izročila iz davnin v nove rodove. Grebel sem za pravo vsebino vsega, kar se je tekom dob spremenilo v legendo. Nad Predosljem, malo pred odcepom steze na Prirodni most, so vseokrog premetane skale in izkopane jame. Stari Bos je verjel, da je tam zakopana »Firštova (knežja) miza« iz zlata in slonovine. Kopali so, pa je niso našli. V svojem popisu Bistrice pa pripoveduje Valvasor »o kamnitni mizi, za katero so se med lovi oddihovali velikaši in je stala tam nekje« ... Danes tudi slutim, po kom so imena Jermanova vrata, Jermanov turn in Jermanica; vem, da je stari Uršič rad vrgel v brk lovcem in gozdarjem, če so ga kaj prijemali: »Mi smo rokovnjači in se nikogar ne bojimo!« Vodnik Frischaufove dobe Miha Uršič je bil njegov sin. Razbiral sem iz razsutih drobcev in iz njih gradil podobo nekdanjega življenja v Bistrici. Lojze mi je pripovedoval vse, kar je vedel stari Bos, ko ga že ni več bilo. Seveda so mi pripovedovali tudi drugi, posebno oba sedanja Uršiča. Toda največ in najrajši sem se pogovarjal z Lojzom. Pozimi je prihajal čez Dol na Veliko Planino. Smučal je izvrstno. V mnogournem hodu je pregazil zamete in smehljaje se prisedel k nam v katerem najetih stanov. Velika je bila njegova spretnost tudi v pečevju, na travnatih vesinah in v ledu. Spoznal sem njegov urejeni čut razvedovanja na poti s Petkovih njiv pod Korošico čez Lepo glavo v Beli, kjer ni nobene prave steze, samo rušje, stene in zagate žlebov. V gosti megli, ko nisva videla niti seženj pred se, je našel edini prehod v stenah čez Lepo glavo. Postal je vodnik.
Na odpravi v Dauphinejo je z dr. Antonom Mrakom pristopil na La Grande Ruine (PV 1938, str. 92). Prav posebno spreten je bil na ledenih strminah. Sam se je pozimi prvi povzpel čez zahodno in jugozahodno obrobje Štruce in od tam šel še na Skuto. Mnogokrat je bil v snegu in ledu na Grintovcu, na Grebenu, pa na Kočni in na Brani — skoraj vedno sam. Poleti 1936 sva izvedla novo smer čez Glavo v Planjavo. S klini čez previse. Prav tako, kakor sam s cepinom in derezami, je bil zanesljiv v navezi in vešče je ravnal z vrvjo. Spoznal sem značilni, srepi, bojaželjni blesk v njegovih očeh, kadar je plezal. Tako plezajo rojeni plezalci, ki zlepa ne klonejo pred nobeno nevarnostjo. Zmogel bi tudi najtežavnejše vzpone! Toda med domačini ni pobude in vse preveč jih ovirajo predsodki njihove okolice o takem nenujnem izpostavljanju. Vendar bi bil Lojze rad ponovil nekaj težavnih smeri v Grintovcih.
Na nočni poti na Okrešelj, poleti 1937, nama je v viharju ugasnila svetilka. Gosta, neprodirna tema naju je obdala na stezi pod Brano. Prav pretipala sva se do snežišča v vznožju stene. V hlišču dežja sva med modrikasto prešinjajočimi bliski jedva našla v Okrešelj. Naslednje jutro je sneg pobeljal gore in morala sva se vrniti. »Nič ne de,« je rekel, »pa drugič. Mene veseli tako hoditi, čeprav grmi in na vse preteke lije. V takem se svet tudi vse drugače vidi. In v megli — ko se poteguje čez goro, kadar se spet vzdiguje, me kar sili kam po gričah.«
Poznal je gore. Spazil je vsako rano na njihovem licu, ko se je odkrhnil sklad s stene. Človeka je spoznal po sledi, po kovanju na čevljih, in je precej vedel povedati, kdo je bil in kam je najbrž šel. Sprva je drvaril in spravljal les po drčah in plavil po Bistrici. Tako je delo gorjanov, kjer sama skopa zemlja ne daje kruha. Težko je to življenje v najtršem delu. Drvarji se ob nedeljah vračajo v dolino, v vas; na uteho po krčmah, on pa je prihajal med nas in če ga ni bilo, smo ga vsi pogrešili.
Malo pred vojno je šel v gozdarsko šolo. Za leto dni je moral zdoma od gora. Silno se mu je tožilo po njih.
Dobil je službo gozdarja na Kopiščih. Oženil se je, zgradil si je ognjišče, pa mu ni bilo usojeno živeti. Omahnil je in za njim je ostala vrzel — v družini bratov in sester, matere in žene in med nami. Zdaj spi pri Sv. Benediktu v Stranjah.
Na Poljanskem robu vstajajo jutranje zarje in v njih plamtijo zasneženi grebeni Grintovcev. Izpod domačih gora plivkajoče šumlja Bistrica, večno mu bo šumela svojo pesem.
Boris Režek
Planinski vestnik, 1-6/1944