Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razor (1.)

21.04.1914

dLib.si

torek, 21. april 1914, ob 20:22, Boris Štupar, ogledov: 1077

Slovenec (1914) - J. V. Slavin: Slika iz davnih dni

Ni še bilo vstalo jutro. Tema je še vladala po širnem gozdu. A vendar se je zdelo, da blede zvezde vedno bolj. Samo danica se je lesketala v vedno živi luči. Na zapadu se je skril ravno mesec, ki je svetil vso noč na pokojno zemljo. Za trenutek se je zmračilo še bolj po širnem gozdu. A naenkrat se je prikazalo tam na vzhodu nekaj rožnega, ki je navdahnilo vse nebo na tisti strani. Potemnele so zvezde in so ginile druga za drugo.
Mir se je širil širom okrog. Le tupatam se je stresla drobna veja, kot bi hotela stresti raz sebe hladno roso, ki se je nabrala čez noč na njenih zelenih listih. Čez ves gozd pa je vel oživljajoči hlad mlade vesne, ki je stopila pred nekaj dnevi na zemljo. A naenkrat so pretrgali sveto tišino neki glasovi, ki so prihajali iz ozke kotanje kraj sivih pečin. Čulo se je, kakor bi se trgalo kamenje pod težkimi stopinjami in bi se kotalilo navzdol. In kmalu se je prikazala vrhu kotanje v poltemi človeška postava. Za hip je obstala, potem pa se je sklonila in izpregovorila polglasno: «Pojdi, Božena! Podam ti roko.« »Takoj pridem, Radegost,« je odvrnil iz kotanje ženski glas. Mož je pokleknil na mokra tla. Iztegnil je roko v kotanjo in je počasi in previdno izvlekel iz nje žensko, ki se je zavijala v debel kožuh. Očividno jo je stresal mraz. Kajti, ko je stopila na varno zemljo, se je zarila še tesneje v svoj kožuh. Mož pa je vstal in zaklical doli v kotanjo: »Ali čuješ, Borut? Podaj mi orodje! Mudi se, mudi.«
»Dan se že dela ...« Iz globoke jame se je začul čist, mlad glas: »Takoj, oče. Samo na to skalico naj še stopim, da vam lažje podajam.« Glas v kotanji je utihnil in nad vrhom se je prikazal drog, za katerega je prijel mož nad kotanjo in ga je položil kraj sebe v travo. V tem se je bilo zdanilo že precej. V bledi svetlobi se je razločilo skoro že vse. In tudi moža je bilo videti že precej dobro v pol določnih obrisih. Bila je to orjaška postava z mogočnim hrbtom. Lice in prsi mu je zakrivala valovita, gosta brada. Oblečen je bil v debelo suknjo iz jagnjetovine. Preko rame mu je visel močan, velik lok, a za pasom se mu je zibal tul, napolnjen z ostrimi puščicami. Stal je ta orjak kraj kotanje in je prijemal orodje, ki mu ga je podajal nekdo iz jame. Polagal ga je kraj sebe na trato. Videl si tu rovnico poleg nerodnega krampa, preprosto kuhinjsko orodje iz žgane prsti in iz. pločevine. Videl si ogromno sekiro in dolgo bodalo z lesenim ročajem. Videl si pa tudi bele, sirove prtove iz domače preje. Vsa trata je bila skoro že polna, ko je zaklical glas iz kotanje: »Ničesar ni več tukaj. Gotov sem.« Orjak se je sklonil nad jamo in je rekel: »Pridi hitro vun! Mudi se!« Čulo se je ropotanje kamnov, ki so se kotalili navzdol. Čule so se nagle stopinje — in kar naenkrat je stal kraj orjaka mladec. Dolgi lasje so se mu usipali po hrbtu, a na čelu so bili kratko pristriženi. Vprašujoče je gledal mladec na moža. A ta je pokazal z roko na močno vrv, ki je ležala kraj grmovja. »Pomagaj mi, da zveževa orodje,« je izpregovoril orjak. Pokleknil je na travo in spravljal orodje skupaj. Mladec mu je pomagal z urnimi rokami. Tudi žena je vrgla raz sebe težki kožuh. Prijela je vrv, pa je zavijala sveženj, ki ga je tiščal orjak v svoje breme. Nihče ni izpregovoril besede med delom. Ko je bilo povito vse orodje, je dvignil orjak najtežji sveženj. Tudi žena in deček sta naložila na hrbet svoje breme. »Pojdimo!« je velel mož kratko. Stopil je naprej in se je rinil med grmovjem navzgor po hribu. Za njim sta pa stopala žena in deček.
Tedaj pa se je zdanilo že popolnoma. Danica je izginila sredi rožnega svila, ki se je širil tam na vzhodnem nebu. Drevje je pokrivala rosa, ki je kapala z zelenih listov. Hladen jutranji vetrec je vel po gozdu; z vrha gore je pihal, popotnikom naravnost v lice. »Ali te zebe, mali?« je vprašal naenkrat mladec sočutno, ker je videl, da se strese tupatam njegova mati. »Mrzel je veter mladega jutra, mati, mrzel; a božji ogenj svetega solnca ga prežene takoj.« »Malo me zebe,« je odgovorila mati; a bo že boljše. Veš, Borut, predno pridemo vrh gore, nam bo tekel že znoj s čela.«
»A kaj je za goro, mati« vprašal mladec. »A je tudi tam svet tako krasen kot v zelenem Gorotanu? A je še lepši tam, mati?« »Stare naše junaške pesmi v Gorotanu pripovedujejo, da za goro kraljujejo sveti bogovi,« je odvrnila mati. »Na vrhovih nebotičnih gora so si sezidali domove. Nihče ne pride tja gori. Kajti med vrhom in podnožjem vlada večen mraz in led, da onemore človeku stopinja. A na solnčnem vrhu cveto krasni gaji, in sredi gajev se dvigajo domovi sinjih bogov. Najvišji nad vsemi pa je dvorec mogočnega boga Triglava. Streha, zlata in srebrna, se dotika solnca in blešči daleč v zelene dežele.
Zamišljen je poslušal Borut materino pripovedovanje. Trdno je stopal za njo navzgor po strmi gori in niti enkrat je ni prekinil, ko je pripovedovala o visokih domovih sinjih bogov. Oj, že sam je večkrat strmel iz zelenega Gorotana tja v daljave, kjer se je blestelo blizu modrega neba nekaj belega. Tam za zelenim gajem, blizu rodnega selišča je sedel, pa je strmel tja gori, kjer se je dvigalo tisto belo. Že takrat se mu je dozdevalo, da morajo biti to gore. A zdaj mu je potrdila mati to misel, pa mu je povedala, da domujejo tam gori sinji slovenski bogovi. Srce se mu je širilo ob misli, da bo kmalu zrl z lastnimi očmi na ponosne vrhove, da bo stanoval morebiti vse življenje v dolini pod njimi. »Ali pridemo kmalu na vrh?« je vprašal, ko je utihnila mati. Ali vidimo kmalu zeleno dolino pod nebotičnimi gorami?«
»Kmalu, sinko,« je odgovorila mati. »Predno stopi solnce za tri pedi na jasno nebo, pa bomo že na vrhu. Nato sta umolknila oba. Trdno in enakomerno sta stopala za orjakom, ki je hitel pred njima. Vetrec, ki je pihal z vrha gore, je postajal močnejši in hladnejši. Že so se stresale veje košatih smrek in bukev, da je padala rosa curkom na tla. Nebo na vzhodu je rdelo vedno bolj. Bilo je že popolnoma rdeče. Kar naenkrat je šinilo tam nekaj srebrnih žarkov — in solnce se je prismejalo izza gore. Zasvetili so se rosni biseri, in hladni vetrec je ponehal kar naenkrat. Borut je postal, kot bi hotel občudovati vso krasoto, ki je vstala hipoma okrog njega. Še enkrat je hotel pogledati na rodno žemljico, ki je ležala, zavita v gosto meglo, tam globoko pod njim. Še enkrat ji je hotel pomigati z roko v slovo; a oče se je obrnil tedaj nazaj. Videl je, da sin zaostaja. Zato pa mu je zaklical osorno: »Kaj stojiš? Stopi urno naprej! Mudi se.« Borut se je okrenil pa je stopal naglo za starši. Nihče ni izpregovoril več besedice. Molče so speli navkreber. Gozd se je redčil vedno bolj. Le tuintam je stala še ogromna bukev in je razprostirala svoje široke veje; le tuintam je še stala stoletna smreka. Pritlikavo rušje je rastlo kroginkrog, in le s težavo so se rinili popotniki naprej. Niti žive zveri niso srečali na samotnem polu. Le tupatam je zašumelo glasno, in zdelo se je, da je hitela mimo plaha srna in se je skrila med rušje. Vedno bliže so prihajali zelenemu vrhu. Le še dva grma sta jim zastavljala pot, le še tri trate je bilo tret» prehoditi.

(Dalje.)

Slovenec, 21. april 1914
 

eXTReMe Tracker