Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razor (2.)

22.04.1914

dLib.si

sreda, 22. april 1914, ob 20:19, Boris Štupar, ogledov: 1092

Slovenec (1914) - J. V. Slavin: Slika iz davnih dni (Dalje.)

Borutu je utripalo srce. Ni čutil več težkega bremena na hrbtu in tudi znoja ni čutil več na spehanem čelu. Spustil se je v dir preko mokrih trat, mimo gostega rušja. Še dva koraka — in skoro bi bil zdrsnil nazaj. A prijel se je naglo za rušje in se je porinil naprej. Težko sopeč je obstal potem in je pogledal na svet pred sabo. Tedaj pa se mu je izvil iz prsi glasen vzklik. Oj, kar je videl pred sabo, to je bilo tako veličastno in krasno, da so mu ostrmele mlade oči. Ali je mogoče, da zre vse to zdaj v tihem jutru? Ali pa morda samo sanja?

Kamorkoli mu pogledajo oči, povsod sc dvigajo bele gore in se dotikajo s svojimi ostrimi vrhovi modrega neba. Solnčni žarki se leskečejo ob njih v pisanih bojah, in sneg se iskri ob pobočjih, kot bi bil posejan z neštetimi biseri, črni prepadi zijajo pod gladkimi stenami, iz njih se pa vijejo srebrni pasovi in se svetlikajo v solnčnih pramenih — gorske vodice, ki hite v dolino. — Pod belimi gorami pa se smeje zelena zagorska dolinica. Gosto je zaraščena s temnim drevjem; le tupatam se zasveti zelena trata. Sredi dolinice se vije širok, bel prod; po njem pa teče modra voda. Prav natanko se vidi njeno svetlikanje in prav natanko se čuje njeno tiho, pritajeno žuborenje. Mir vlada vsepovsod nad čudovitim, kakor bajka krasnim svetom. Borut je spustil težki sveženj na tla. Roke je sklenil na prsih in oči so mu strmele nepremično tja v planinski svet. Obhajala ga je skrivna groza; kajti trdno je bil prepričan, da gleda v večne domove sinjih bogov. Komu so pač sezidali bogovi te visoke gore, če ne samim sebi?

Oj, slabi človek se ne more povzpeti tako visoko. Saj bi zmrznil med tistim snegom ali bi se pa prekotalil v črne prepade, ki zijajo pod belimi stenami. To so domovi, beli domovi sinjih bogov. V večno nebo gledajo, kjer uživajo srečo duše umrlih, hrabrih Slovencev. Solnce hodi ob njih in jih obžarja z zlatimi prameni. Tako je mislil Borut. Pri teh mislih mu je pa utripalo srce glasno. Radostno so mu zrle oči v planinski svet in zdelo se mu je, da gleda naravnost v raj. Oj, ta krasota, ta divna krasota! Bilo je vse ravno tako, kot v prelepi bajki, ki mu jo je pravila v davnih letih babica.

V tem sta dospela na vrh tudi Radegost in njegova žena. Začudena sta obstala in sta gledala nemo v čudovito okolico, ki se je razgrinjala pred njima. Radegostu se je razjasnilo mračno lice in oči so se mu zasmejale za trenutek. Da, to je njegov dom, njegov novi dom. Izgnali so ga od rodnega ognjišča, iz domovine so ga pognali. Pa je šel molče, s trpečim srcem, polnim gorke bolesti, in glej, zdaj se smeje pred njim novi dom, krasan in diven, kot bivališče večnih bogov. In Radegost je snel z glave kosmato čepico. Desnico je iztegnil, kot bi blagoslavljal svoj novi dom. A ni mogel izpregovoriti besedice. V duši mu je valovilo tisoč čuvstev veselje, žalost, kes in obup. Spomini so bili, ki so ga vlekli nazaj v domovino, med rodne brate, med hrabre Slovence tam v zeleni gorotanski ravnini. A kaj hoče zdaj med njimi? On, ki so ga izgnali sramotno iz rodne hiše? On, brezdomovinec, brezčastnež? Radegostu se je povesila roka in čepica je zdrknila na tla. Bolest mu je legla na dušo, in oči, ki so se smejale še pred hipom, so se mu pomračile. Obrnil se je in se je ozrl nazaj na gorotanske ravnine. A glej — dočim je bila planinska dolinica polna solnčnih žarkov, je pokrivalo širni Gorotan morje sivih megla. Videl se ni niti grič, niti zelena gora tam v dalji. A Radegostovo oko je predrlo to meglo in je zagledalo prostrano hišo z lepim vrtom. Kroginkrog pa so ležale njive in krasne setve so zorele tam. Da, to je bilo ponosno domovanje starešine Radegosta. Sreča ga je spremljala, kamor je stopil, in bogastvo je bilo njegov zemski delež. Spoštovan od rojakov, hrabrih Slovenov, ljubljen od žene Božene in od edinega sina, Boruta — tako mu je teklo radostno življenje, in solnce se mu je smejalo vsepovsodi. Kdo je mogel prešteti črede njegovih drobnic in vitorogih goved? Kdo se je mogel meriti z njim in našteti vse predalce skrinj, kjer je bilo spravljeno platno, ubeljeno pod skrbnimi rokami njegove pridne žene Božene? Srečen in premožen je bil starešina Radegost. Pa glej — kjer sreča, tam i nesreča.

Pred dnevi je bilo, ko je prišel na njegovo domovanje tuj in spehan človek. »Bog in mir s tabo, Radegost!« je pozdravil tujec. Slovena največja čednost je gostoljubje. Radegost je pogledal na tujčevo prašno obleko in v njegov mirni, jasni obraz, pa je spoznal, da ni zlega v tujčevem srcu. Podal mu je roko pa je pregovoril: Radegost mi je ime in nikdar še nisem storil sramote svojemu imenu, Izmučen in utrujen se je vsedel tujec za mizo. Gospodarica Božena je prinesla kruha in soli. A ni zajel tujec takoj. Križ je naredil črez dišeči rženi kruh in se je pokrižal trikrat. Radegost ga je gledal, in tedaj mu je šinila v glavo misel: »To je eden izmed Nemcev, ki hočejo pregnati iz naše dežele naše bogove in nas. In ti si mu podal gostoljubno roko!« Odrezal je tujec kos kruha in je pričel hlastno jesti. Radegost pa je stopil tik pred njega, pa ga je vprašal: »Ti si Nemec, naš zakleti sovražnik?« Tujec je odmigal z glavo in se je nasmehnil. »Nisem Nemec,« je odvrnil. Po mojih žilah se pretaka čista slovenska kri. Dom mi stoji tam ob zeleni Soči.« Radegost se je oddahnil. A vendar je nadaljeval z mračnim glasom: »Sloven si, a vendar hočeš pregnati naše bogove s sovražnimi znamenji, ki jih poznajo le Nemci.« Tujec se je nasmehnil spet in je odvrnil z milim glasom: »Motiš se, dragi Radegost. Ne preganjam vaših bogov s sovražnimi znamenji. Kajti, Radegost, povem ti, da vaših bogov ni nikjer, ne na zemlji, ne v nebesih. Samo en Bog živi in ta Bog je povsod. Za nas je prelil svojo sveto kri, za nas grešnike, da dosežemo večno življenje. In znamenje, ki sem ga naredil nad kruhom, je znamenje naše rešitve, našega večnega življenja . . .« »Molči, neverni tujec!« je zaklical starešina Radegost razburjen. »Sveto je nam Slovenom gostoljubje. Zato molči in ne zlorabljaj tega, kar nam je sveto.«

Tujec je utihnil in je pogledal skozi malo okence v nebo, kjer se je ravno zasvetila zvezda-večernica. Temno je postalo v izbi, in Božena je ravno mislila ukresati trske na levi. Takrat pa se je čulo nenadoma tam zunaj neko šumenje, kakor bi prihajal iz daljave vihar, In tisti šum je postajal vedno glasnejši in nazadnje se je razločilo natanko človeško kričanje. Prihajala jc truma orjaških Slovenov, ki so dirjali semintja. Prav razločno se je slišalo glasove, ki so klicali razjarjeno in divje: Primite izdajico! Klevetnika sinjih bogov.

Josip Vandot
Slovenec, 22. april 1914
 

eXTReMe Tracker