Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pravljični Lofoti - 3

Maruša Jelenc: Naslednji dan, torej šesti, smo imeli rest day. Padal je dež, pihal je veter, mi pa smo se napakirali v avte in se odpeljali po Lofotih.

Med potjo so nas razveseljevale in presenečale čudovita mavrice, ki so se razpenjale na nebu in omilile sivino.

Naš prvi postanek je bila vasica Reine, znana kot najbolj slikovita vasica na Lofotih. In res smo tu, kot sicer le redkokje, videli hiške tudi v kaki drugi barvi kot rdeči z belimi okni. V lično urejeni kavarni smo si privoščili kavo ali karkoli že kdo ima za alternativo, nato pa se odpeljali še naprej v mesto Å i Lofoten ali na kratko Å.
Mesto, kjer se slavna cesta E10 po Lofotih konča. In res, ceste naenkrat zmanjka, naprej je samo še rumena trava. Na obhodu po kraju se je iznenada pripodil močan naliv in v hipu smo bili premočeni do kože. Tako se je naše raziskovanje hitro zaključilo, po poti domov smo se po »Å« ustavili še v »Bø« in se odločili, da bo. Še hiter ovinek v slikoviti Nusfjord in nazaj v Svolvaer. Zvečer smo odšli še v Klatrekafeen, prikupen bar v klajmbersko-turnem stilu. Nekako smo zadnji brezskrbni večer morali narediti malo poseben.

Kot bi trenil, smo se prebudili v zadnje jutro letošnje odprave na Lofote. Zunaj je sicer padal dež, kar pa nas ni odvrnilo od ture. Vedeli smo, da je to naša zadnja priložnost za nepozaben smuk. In smo šli. Geitgaljetind - South Gully (južna grapa) je bil preveč mikaven spust, da bi se mu odrekli. Vzpon po že znani poti na sedlo v oblaku megle in snežink je bil pravo nasprotje prvemu dnevu, pa tudi sneg je v spodnjih višincih krepko pobralo.

Zaradi mraza in vetra se nismo kaj dosti ustavljali, zato smo bili dokaj hitro pod sedlom Geitgaljetina. Rok je preveril stanje v koloarju in odločil, da so razmere več kot primerne za spust. V zgornjem delu je na trdi podlagi pod svežim snegom še zdrsavalo. Akrobacijam F-16 sta se tokrat pridružila še Gašper z boardom in Jože, ki je še v zraku ohranil svoj veliki nasmešek. Od spodnjega dela grape pa ... hudo hudo dobro smučanje. Res pravi presežek od užitka! Kaj bolj sofisticiranega se tu ne da napisati kot to, da smo zopet žarečih oči in prešernega nasmeha vriskali na vsakem ovinku in se od Lofotskih flank poslovili s smuko, kakršno smo si lahko samo na tihem želeli za zaključno »češnjo na torti«.

Popoldan so se Jože, Rok, Petra, Blaž in Pribo odpravili še v vikinški muzej. Sledila je še prava Vikinška večerja z Vikinško torto (beri – tisto, kar se je še našlo v hladilniku), pakiranje in čakanje na zgodnji jutranji odhod.

Zadnji dan nas je čakala še dolga, naporna pot do doma, vožnja do Kirune, (kjer se je Jože s težkim srcem poslovil od svoje Dacie),od tam pa z letalom preko Kopenhagna v München in nato domov.
Z odločitvijo za Lofote nisem dolgo oklevala. Želja je bila velika, priložnost pa enkratna. If you don't go, you don't have a story. In sem šla.

Pred odhodom sem si seveda želela pršiča, pa sonca, aurore in še marsikaj. Vendar pa je doživetje Lofotov enostavno preseglo vsa možna tukajzemeljska pričakovanja in želje.
Imeli smo neznansko srečo z vremenom in razmerami. Podarjena nam je bila priložnost videti auroro borealis. Podarjeni so nam bili prečudoviti dnevi popolne brezskrbnosti, čistega veselja in pravega uživanja. Očarali so nas bili osupljivi razgledi. Imeli smo priložnost podpisati večino flank, ki smo jih presmučali. In nenazadnje, bili smo super ekipa, enkratna družba, ki na koncu kakršnokoli situacijo že spremeni v lep, topel spomin.
Lofoti so zame drugi najlepši kraj na svetu in enostavno doživetje, ki se zgodi le enkrat v življenju.

Maruša Jelenc 


Pravljični Lofoti, reportaža Maruše Jelenc, je bila v skrajšani verziji objavljena 23. aprila 2014 na AO Radovljica

Maruša Jelenc: Pravljični Lofoti: 1  |  2  |  3








 
 

 

2 komentarjev na članku "Pravljični Lofoti - 3"

Rudi Rajar,

Enkratno doživetje, tudi napisano z oprijemljivim navdušenjem. Ne vem kolikokrat sem podobno užival na turnih smukih, ampak razumem pa, da je res nekaj posebnega, če primučaš čisto do morja. Ste pa imeli vražjo srečo z vremenom, mi smo leta 1972 plezali in čeprav je super občutek, da te noč ne more ujeti (bili smo poleti, večni dan), pa smo v 14 dneh imeli samo 3 dni lepega vremena. Mene so kljub temu Lofoti očarali.


Lojze Budkovič,

Maruši zahvala in pohvala za našo čudovito zgodbo z Lofotov. Imeli smo vse tisto, kar smo si na tihem želeli. Novozapadli pršič in sneg do obale, nekaj prelepih dnevov, polarni sij in dobra družba ostajajo v večnem spominu. "Krivca" za to čudovito zgodbo sta Petra in Rok.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti