Maruša Jelenc: Naslednji, torej četrti dan, smo štartali nekoliko prej, saj je bilo napovedano nekoliko manj idilično vreme.
Na koncu se je dobro izšlo, ves dan nas je spremljala visoka oblačnost nad vrhovi in poskrbela za ponovno cel dan čudovitih panoramskih razgledov, ko so se med oblaki prebijali sončni žarki in ustvarjali pravo igro oblakov in svetlobe. Zaradi padca imunskega sistema smo ostali brez Pribota in njegovih izvirnih duhovitih vložkov med turo, prvič pa smo tudi hodili samo po eni špuri, v vrsti. Kako povsem običajno.
Iz kraja Sobakken smo začeli po tekaški progi, nato pa zavili navzgor. Naš prvi vrh je bil Varden (700 m). Že na sedlu je pihal res močan veter v sunkih, da smo komaj pripravili smuči. Na vrh smo šli peš, skoraj po vseh štirih, da nas sunki vetra ne bi odkotalili v dolino. Smučanju pa nekoliko težjem snegu z nakazano skorjo je sledilo ponovno natikanje psov in vzpon na neimenovani vrh levo od Vardna. Še enkrat ponovi vajo, le da je bil spust v drugo že v mejah idealnega. Dol krajša pavza, nato pa še tretji vzpon ta dan na Ørntinden (492 m). Za zadnji spust ta dan nas je čakal zopet, saj človek skoraj ne bi verjel, puhec in še enkrat puhec, ki je kotičke naših ust že četrti dan vihal močno navzgor.
Za peti dan so vse napovedi, ki smo jih prejšnji večer več kot podrobno presecirali na vseh možnih vremenskih portalih, kazale začetek poslabšanja. »Luknja« brez padavin naj bi bila dopoldan. Dežne kaplje, ki so začele padati že prejšnji večer, so zjutraj prešle v drobne snežinke. Po zajtrku ob šestih zjutraj smo se v nekoliko okrnjeni izvedbi, brez Pribota, ki se je še vedno spopadal z virusi in F-16, ki je ta dan regeneriral motorje, odpravili iz kraja Kvitforsen na vrh Torskmannen (755 m). Začuda nas je vreme presenetilo in ves čas vzpona je sonce kukalo na nas skozi luknjo v pokrovu oblakov. Lojz se ni mogel upreti vrhu in je kot strela švignil tja in nazaj, medtem ko smo se ostali tik pod vrhom pripravili na spust. V nekaj minutah se je vreme povsem obrnilo, pripodila se je megla in snežinke in hitro smo jo popihali dol. Sneg je bil nekoliko težji, smo pa turo izkoristili za učenje Lojz-style smučanja, old school dvojni zapik, ki v takem snegu še kako prav pride. Ali kot bi rekel Lojz: »Previdnost je mati modrosti«. Zaradi zgodnjega štarta smo bili že okoli desete ure dopoldan pri avtu. Slabo vreme zunaj je v nas prebudilo lenobo in po kosilu (chef Pribo nas je presenetil s pico) smo nekako obsedeli v hiši. Nakar se je vreme očitno odločilo, da jo bo veselo zagodlo vsem vremenarjem, ki se vtikajo vanj, in se je, kljub napovedanemu slabšanju, naenkrat okoli 13. ure povsem zjasnilo. Sonček zunaj mi ni dal miru in začelo me je vleči ven, na zrak in v hribe. Tud Lojz ni ostal ravnodušen ob tej razjasnitvi , je rekel, da je »lenobo treba premagat«. Dvema članoma odprave, ki ob lepem vremenu ne zdržita notri, se je pridružil še Rok in naju po Lojzovem navdihu odpeljal na zares prečudovito popoldansko turo.
Smuči smo nataknili kar pred hišo, jo mahnili čez zaledenelo jezero, nato pa desno od smučišča po grabnu Hans Meyer-Fjellet na neimenovani vrh nad Svolvaerom. Sneg je bil popoldanskemu soncu primerno gnilo južen, zato pa nič manj ugoden za smučanje. Edinstvena, sivo-rumeno-modra svetloba na vrhu in neskončni razgledi nad Svolvaerom ter okolico so nas že peti dan zapovrstjo ponovno očarali kot prvič in temu primerno smo po odsmučani ojuženi flanki, preizkušanju lokalnega smučišča in poganjanju čez zaledenelo jezero v hišo ponovno prišli – z usti do ušes in še čez. Res enkratno, in ponovno lahko pišem ničkoliko presežnikov, pa ne bom uspela opisati teh občutkov in doživetij. Seveda pa tudi ostali člani odprave niso sedeli križem rok, Pribo je vztrajal v svojem boju z mikroorganizmi, Blaž in Petra sta že od jutra odkrivala lokalne zanimivosti, popoldan pa se je v raziskovanje Svolvaerja podala še naveza Gašper - Jože. Gašperju je svež zrak očitno vzbudil kuharske strasti in zvečer se je izpod njegovih rok mamljivo dišeča pojavila »Huda čokoladna torta«. O tem, da jo je ostalo malo manj kot nič, verjetno ni treba pisati. Zvečer smo šli še na ogled Ice magic – razstave ledenih skulptur.
Jutri dalje ...>