Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ob stoletnici pisateljevega rojstva

   Železar

 

 26.04.1984

Jlib.si

četrtek, 26. april 1984, ob 20:48, Boris Štupar, ogledov: 1116

Železar (1984): Pesem je zarodek strašne resnice (poetična razlaga pesmi)

Šel sem v kuhinjo in našel na kredenci vezan rokopis moje Gorske romance, obsegajoče dvesto erotičnih planinskih pesmi, ki sem jih v najlepših urah napisal v zadnjih desetih letih. Sam bog ve, kdo je rokopis položil sem na kredenco. Bil mi je drag in hotel sem ga rešiti, pa naj se zgodi karkoli. Vojak je bil kakor senca za mano. A urno sem snel lepo vezen prt z mize in ga bliskovito vrgel na rokopis. Nevidno sem ga zamotal v prt in ga odnesel na hodnik. Tam pa sem ga vrgel v kovček. In srečno sem ga rešil ...

Josip Vandot (iz njegovega dnevnika)
 

Od črne lope do grobnice je le drobcen, nebogljen slovenski korakec; ujet, zapreden v svojo strašno bubo majhnosti, kjer sviloprejka bolnega hrepenenja prede niti smrti — za mrtvaški prt ...? Za belo noč je duša — za črn dan telo. Bog nas zaman išče na valovni dolžini svoje vesoljne ljubezni. Bela noč in črn dan se ne ljubita z molitvijo na ustih: ki je hvalnica življenju. Bela noč in črn dan se utrneta v žalostno pesem neizpolnjenega hrepenenja, ki ostane spomin na minevanje ... Iz groba se vračamo, da bi uresničili privide ljubezni in lepote. Nikjer odrešitve, nobenega vstajenja! V prividu ali cvetočem snu potešitev? Na vrhu sveta je Bog — popolna lepota: ločnica med živimi in mrtvimi? Tja nosi pesnik ogenj iz svojega ognjišča: za praznik življenja, ki mu prisluhnejo bogovi in mrtvi. Ampak nekega dne ni več vrnitve. Ogenj ugasne na njegovem ognjišču. V njem se zlomi lok hrepenenja. Visoko v skalovju puščica ne podere več divje koze, da bi ujel ritem krvi in bi prisluhnil sokovom zemlje. Zato se napoti še više ... Vzpenja se k popolnemu miru in čisti modrini — dokler ne omahne in pade: da mrtvo telo pokrije senco — njegovo umrlo dušo. In enačba bivanja in pesmi je rešena. Pesem je zarodek strašne resnice v maternici vsakega ljudstva. Gorje tistemu, ki ga odpravi ...

V belih nočeh

Tam gori v črni, skalni lopi
živel, trpel je samotar
ki molil ni molitev svetih,
še Bog ni bil prav nič mu mar.

Objemal, ljubil srne plahe
in dovje koze je gostil
in sanjal je v višave sinje
in žejen sončne žarke pil.

V prebeli noči k njemu prišla
devica je kot sen cvetoč,
s seboj prinesla je ljubezen,
gostila z njo,ga vso je noč.

A za seboj je hrepenenje
pustila, ko jo vzel je dan,
sto let v nočeh jo zdaj je čakal,
čakal, hrepenel zaman.

Kot veja na borovcu trhla
prhnel, sprhnel je sredi skal,
a kakor prah vihar pomladni
po gori ga je razsejal.

O, ljuba, ali slišiš pesem,
ko v gorah diha bela noč
in v srcu žge te hrepenenje,
spomin grenak in kes pekoč?

2
Zaspal je v poldan Prisanek
in v soncu spi in sniva,
le v slapu vila ne molči,
le vila ne počiva.

Razpela črne je lase,
razkrila grudi bele,
da v soncu živem se bleste
vse tople, vzhrepenele.

Po slapa stopa mavricah,
se ziblje in prepeva,
v dolini komaj slišen jek
od rož sladko odmeva,

odmeva bolno v duši ti,
ki sama je v pomladi,
za hrepenenjem v dan hiti,
hiti ti v zadnji nadi.

A nado tvojo tam v gorah
že rože so zakrile,
kot so zakrile pesem vso
prelepe gorske vile.

3
Ti nisi roža, ti si blesk,
ki včasih na skalovju sanja,
ko čez vrhe meglica se
kot ovčka topla, krotka sklanja.

In v sanjah gorsko vse nebo
neslišno v mir pomladni diha,
globoko doli v cvetja slast
dolina tone tiha, tiha —

in tone misel vsaka v maj,
ki se po tratah gorskih smeje
in v vonju tisočerih rož
ljubezen z vetrom krotkim veje,

ljubezen, ki ti v srcu zdaj
dehti kot sanja tam na polji,
ki iščem jo, sem jo iskal,
a našel je ne bom nikoli ...

4
Pastirček v gori je zapel,
zapel na bledi skali,
gorko v dolino vzhrepenel
je k pastirici mali.

In veter vre čez vrh gore,
s pastirčkom pesem poje,
v dolini pastirica pa
prešteva solze svoje.

Stotisoč jih zaman, zaman
na licu je naštela:
pastirčka gorskega nikdar
ljubiti ne bo smela.

Oblaki sivi v črno noč
zakrivajo vse gore
in vetrovi gorski v njih molče
do prve, rožne zore.

V dolino v jutru se spuste
v cvetoči ti pomladi,
da tebi, ljuba, zapojo
o pastirici mladi,...

5
Še nikdar mimo tebe šla
ni bela žalik-žena
in poljubila te v oči
še zvezda ni nobena.

Kot tam na oknu živi cvet
si gledala v življenje,
ki mimo tebe ga je v snu
vodilo hrepenenje,

hrepenenje, ki v gorah
v nočeh pomladnih sanja,
dokler še zadnji, topli cvet
se v vetru, v rosi sklanja.

A v slani prvi zvene cvet
in zvene hrepenenje,
brez vzdiha in brez vročih solz
z njim vene ti življenje.

Zaman oziraš se v nebo,
v gore in zvezde jasne,
kar v duši tlelo je gorko,
umira zdaj in gasne.

Glej, žalik-žen zdaj ni nič več
na gorski senožeti .
in zvezda božja vrh neba
Bogu v oči le sveti...

6
Jaz vem, da bom moral umreti
in leči tam daleč v zemljo,
a tebi odpiralo bode
ljubezni se sveto nebo.

Včasih me v grobu objela
misel bo tvoja gorko,
iz misli pa neizrečenih
iz groba mi rože vzcveto,

vzcveto mi v to radost nebeško,
ki tvoje žari jo srce,
ti s svojo pomladjo zasadi
ravšja grmiček med nje.

Saj ljubil v življenju samotnem
tiho sem rožo le to,
v ljubezni je s tabo cvetela
pod Vitranca sveto goro.

Njen vonj je vonj tvojih las,
njen cvet — tvojih usten nasmeh,
ki pel mi je pesmi brezkončne
v tihih gorskih nočeh.


Žarelo bo ravšje na grobu
iti v ravšju dehtela boš ti,
jaz vaju bom ljubil iz groba
sredi večne, molčeče noči....

V sramoto zdaj žarite, gore bele,
v sramoto našo gledate z višav,
ko božji se večer v ljubezni vroči
ovija okrog vaših snežnih glav.

Kot črvi bledi rijemo po blatu,
kot sužnji nemo stiskamo pesti,
verige pesem nam pojo ponočno
in kletev glad in žejo nam gasi.

Ve sijete, gorite v zarjah rožnih,
dehtite v ravšja vonju v beli mrak,
kot straža zadnja domovine mrtve
tam daleč čuvate njen zadnji prag.

Jaz sem umrl in v grobnico sem legel
izdan, ponižan, bičan, opljuvan
in Kajn in Juda grob sta zastražila,
da v zarjo več ne vstanem tretji dan.

(V grobnici, 25. avgusta 1942) :
(Pesmi je izbral in poetično razložil Benjamin GRACER)

Železar, 26. april 1984
 

eXTReMe Tracker