Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Naša dejavnost v letu 1979

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

petek, 10. oktober 1980, ob 00:09, Boris Štupar, ogledov: 1870

AR 8/1980 - France Malešič: V letu 1979 je delovalo 35 alpinističnih odsekov in 8 alpinističnih sekcij.

Spomladi je bila ustanovljena AS pri PD ČGP Delo, jeseni sta bili ustanovljena AS Borovnica in Obalni AO, Soški AO pa se je reorganiziral in je sedaj pri PD Tolmin. AS Ilirska Bistrica je povsem nedejavna, a je to vsaj sporočila, AS Viharnik in AS Vrhnika pa se sploh nista oglasili.

Zbiranje podatkov je bilo dolgotrajno. Sicer so vsi načelniki prejeli vsakokrat tudi obrazec Poročilo o delu AO, vendar smo po prvem pozivu prejeli komaj tretjino poročil, po tretjem pozivu pa je bilo še vedno šest zamudnikov. Nekdo od načelnikov je takrat poslal poročilo s pripisom »Ali ste sedaj zadovoljni?« Zadnje poročilo smo prejeli poleti. Iz poročil je razvidno, da predstavlja izpolnjevanje obrazcev pravo muko, čeprav znamo vsi slovensko, pisati pa tudi. Nekateri si nikakor niso upali izpolniti vseh rubrik, drugi so si pomagali s tem, da so pisali kar na prazen list in spotoma spustili precej važnih podatkov. Komisija bo zato pripravila kratek seminar za obrazcologijo, saj zaradi povedanega v tabeli žal ni bilo mogoče objaviti nekaterih zanimivih stvari.

V prvem stolpcu tabele na strani 23 so navedeni vsi člani odseka - aktivni in neaktivni alpinisti, pripravniki in tudi tečajniki, ki imajo alpinistično šolo. Vse številke so včasih zelo napihnjene. Odseki v njih upoštevajo vse svoje simpatizerje od blizu in daleč, vendar je to zelo neresno vsaj pri tečajnikih, ki so prišli le enkrat na odsek. Nekaj podrobnosti: največ vseh članov imajo AO Ljubljana-Matica 79, Akademski AO 75, AO Kozjak-Maribor in AO Kranj po 66. Vseh tako nabranih članov je 1131, od teh je 505 alpinistov, 418 pripravnikov, vštetih je tudi 208 tečajnikov, ki so zdržali do konca alpinistične šole. Vpisani so bili 403, zato se lahko zamislimo nad tako velikim osipom. Manj nevarna in beleča bi bila selekcija ob vpisu, zato zahtevajmo od kandidatov primerno planinsko znanje.

V drugem stolpcu so navedeni vsi aktivni člani, oziroma tisti, ki so lani opravili vsaj 5 vzponov. Tu so številke precej nižje (častna izjema je AO Martuljek, kjer so aktivni res vsi). Največ aktivnih članov je v AO Kranj - 51, Akademski AO jih ima 40, AO Kozjak-Maribor in AO Ljubljana-Matica pa po 38. Vseh aktivnih je 676, od tega 308 alpinistov in 368 pripravnikov.

Kot zanimivost je v tretjem stolpcu navedeno število članov, ki so jih odseki predlagali za registracijo v letu 1980. Pogoj za registracijo je bilo vsaj 5 opravljenih vzponov in obvezno plačilo solidarnostnega prispevka v sklad za pomoč pri reševanju v tujini, kar so alpinisti soglasno sklenili po treh nesrečah v tujini (7 mrtvih in veliko stroškov). Številke so pri 16 odsekih nižje od prejšnjih, kar pomeni, da nas je bilo aktivnih sicer več, solidarnih pa manj. Zanimivo je, da se solidarnostno niso zavarovali tudi trije načelniki AS (manjka tudi 1 cela AS) in 2 načelnika AO ter 1 kandidat za kategorizacijo. Seveda vsi, ki se niso zavarovali, odpadejo pri kategorizaciji in odpravah. Tudi ta nevšečni sklep smo sprejeli alpinisti sami. Kljub omenjenim, ki so se vzdržali solidarnosti, pa je skupna številka zavarovanih večja od števila aktivnih: 710. V drugih odsekih so namreč v sklad vplačali tudi tisti, ki jim to ni bilo obvezno. Največ jih je bilo v AO Ljubljana-Matica - 50, 38 v AO Jesenice in 36 v AO Rašica.

Sledi četrti stolpec s podatki o alpinističnih inštruktorjih. V 24 AO je 74 alpinističnih inštruktorjev. Ker pa je vseh izprašanih 80, je razveseljivo, če je res samo 6 neaktivnih.
24 AO in 1 AS imajo torej alpinistične inštruktorje, 3 brez njih imajo gorskega vodnika, 9 AO in 7 AS pa še vedno nima inštruktorjev, čeprav so izpiti redni že tri leta in so inštruktorji obvezni po alpinističnem pravilniku.

Peti stolpec nam pove, da je v 14 AO 35 gorskih vodnikov, kar je razveseljivo, manj pa to, da so jih prijavili kot aktivne tisti odseki, iz katerih že več let ni bilo pri PZS uradno registriranega nobenega gorskega vodnika. Letos je na primer registriranih samo 28 gorskih vodnikov, pa še ti so iz povsem drugih odsekov. Zadeva se torej neha, ko ti pripnejo značko ...

V šestem stolpcu je navedeno število članov odsekov, ki so vključeni v gorsko reševalno službo. V GRS je 205 alpinistov iz 26 AO in dveh AS. 9 AO in 6 AS še nima nobenega reševalca, čeprav bi bilo koristno, da bi imeli povsod vsaj po enega, saj se s tem precej dvigne nivo znanja vsega odseka, pa še reševalec bi lahko preventivno deloval v prvi bojni črti.

V sedmem stolpcu so navedeni vsi poletni in zimski vzponi. Največ jih ima AO Celje - 697, Akademski AO 680, AO Ljubljana-Matica 585, vseh pa je skupno 10108. Pri tem se je spet pokazalo, da se nekateri boje okenc v obrazcih, saj kar 22 AO ni navedlo nobenega vzpona v zimskih razmerah, 11 pa jih je brez zimskih vzponov. Zato žal nismo mogli navesti točnejših podatkov in smo vse poletne, zimske in v zimskih razmerah zmetali v isti koš. Lahko samo navedemo, da pri številu poletnih vzponov prav tako vodijo omenjeni odseki, pri vzponih v koledarski zimi pa jih ima največ AO Kamnik - 87, AO Tržič 48, AO Celje 40. Pa še ena poslastica - 20 AO ni opravilo niti enega poletnega vzpona I. težavnostne stopnje. Ali so nam torej tako lahke smeri sploh še potrebne? Spustimo rajši neresno oceno I in težimo k VIII. Že zaradi stalnih očitkov tečajnikov, da jih neusmiljeno zatiramo.

Osmi stolpec vsebuje število pristopov v zimskih razmerah in pozimi na vrhove nad 2000 metrov. Vseh skupaj je bilo 954 največ so jih opravili AO Celje 78, AO Ljubijana-Matica 77 in Akademski AO 68, dva AO pa se s tem ne ukvarjata.

Deveti stolpec omenja pristope nad 3500 metrov. Meja 3000 metrov bi bila malo prenizka, saj v tujih gorah ne pomeni posebne višine, če pa je posamezna nižja tura težja, je tako že smer in ne več samo pristop. Vseh pristopov je bilo 408 največ so jih opravili AO Rašica in Tržič po 26, AO Idrija, AO Ljubljana-Matica in AO Martuljek po 24. 5 AO pa se je tem pristopom odpovedalo in se tako najbolje vključilo v stabilizacijo.

Deseti stolpec našteva turne smuke, ki jih je skupno 645. AO Ljubljana-Matica jih ima 81, Akademski AO 63, AO Rašica 50. 7 AO še ni povsem prepričano, da spada tudi turno smučanje v alpinizem.

V enajstem stolpcu je skupno število tur - sešteti so vsi vzponi, pristopi in turni smuki. Vseh tur je bilo v lanskem letu 12.115, kar je zelo lepo število. Največ so jih opravili Akademski AO 833, AO Celje 802 in AO Ljubljana-Matica 767.

Dvanajsti stolpec vsebuje poprečno število tur na vse člane odseka (Številko iz enajstega stolpca smo delili s številko iz prvega). Najboljše poprečje ima AO Celje - 21,7 vzpona na vsakogar, AO Jezersko 19,1, AO Železničar pa 18,8. Res odličnega poprečja AS Delo žal nismo mogli upoštevati, saj podatki niso zanesljivi. V splošnem delu poročila so na primer našteli tudi vzpone iz prejšnjih let.

V trinajstem stolpcu je poprečje vseh tur na posameznega aktivnega člana odseka (število iz enajstega stolpca smo delili s številko iz drugega stolpca). Najboljše poprečje imata Šaleški AO in AO Tržič - 38,3 vzpona na posameznega aktivnega člana, AO Jezersko 30,5 in AO Celje 27,7. Odlični popreček AS Delo iz že omenjenih razlogov žal ne more biti upoštevan.
Če vzamemo podatke o številu alpinistov in številu tur, je 1131 vseh članov slovenskih alpinističnih odsekov lani opravilo 12.115 tur oziroma vsakdo poprečno 10,7 ture, kar je še enkrat več od minimuma, ki ga zahteva naš pravilnik. Če pa upoštevamo le 676 aktivnih članov AO, je poprečje 17,9 ture na posameznega aktivnega alpinista.

Predzadnji stolpec vsebuje podatke o tem, v katerih odsekih so imeli alpinistično šolo. 27 AO in 3 AS so imeli v lanskem letu tudi svojo alpinistično šolo, en odsek od teh pa se je pridružil sosednjemu. 8 AO in 4 AS ni izvedlo alpinistične šole, čeprav bi bili to dolžni po alpinističnem pravilniku. Pojavljajo se celo predlogi, naj se ta zoprna obveznost izpusti. Alpinistična sekcija, ki se je ustanovila jeseni, do konca leta še ni imela šole, za kar odgovarja pokroviteljski AO in GV.

Zadnji stolpec govori o udeležbi članov posameznih odsekov v odpravah. V odpravah so bili alpinisti iz 17 alpinističnih odsekov. Pri tem je šlo štirikrat za odsekovo odpravo, enkrat pa je bil alpinist povabljen v odpravo sosednjega odseka. Člani 9 AO so sodelovali v eni odpravi, ki jo je organizirala PZS, člani 4 AO so sodelovali v dveh odpravah PZS, člani 1 AO pa kar v treh odpravah PZS. Zanimivo je tudi, da je od šestih alpinistov, ki so bili letos pri kategorizaciji uvrščeni v najvišji mednarodni razred, kar pet alpinistov ta uspeh doseglo z uspešnim sodelovanjem v odpravi PZS. Ob vsakokratnem govorjenju »bomo šli ..., bomo organizirali ... itd.«, ti podatki kažejo, da se čisto lepo zanašamo na dobro staro Planinsko zvezo Slovenije, čeprav je v Alpinističnih razgledih številka 7 na strani 10 predlog, naj bi ugotovili, zakaj ima »planinska organizacija zavirajoč odnos do alpinizma«.

Zelo zanimiva je tudi primerjava zadnjih dveh stolpcev. Štirje odseki so bili tako zavzeti s sodelovanjem na odpravah PZS, da niso utegnili imeti alpinistične šole. Res je, da je težko istočasno imeti avtošolo in avto-moto dirke, a vendarle ...

In zdaj šalo na stran!

Lani se je smrtno ponesrečilo 10 alpinistov iz 7 AO. Trije so bili pripravniki. Od sedmih alpinistov so bili trije vrhunski, eden je bil alpinistični inštruktor in načelnik AO. V samo 3 nesrečah se jih je v tujini ponesrečilo sedem. Odseki so nam poslali podatke za 1., 2., 4., 5. in 6. nesrečo.

1. 20-letni študent Ivan Florjančič, mlajši pripravnik AO TAM Maribor, je 14. januarja 1979 odšel v gore. V začasnem stanovanju je pustil sporočilo o smeri poti: Grintovec - Češka koča. Ta dan je bilo vreme sicer sončno, v gorah je bil s tršo podlago nesprijet pršič. Divje je gospodarila vejavica in vsaj stometrske snežne zastave so bile vidne že od daleč iz doline. Pogrešan je bil po dveh dneh, četrti dan je bila obveščena GRS. 19. in 20. 1. sta bili brezuspešni iskalni akciji s helikopterjem, sondiranjem in lavinskimi psi. 14. aprila je bil najden zasut v spodnjem delu plazu pod Kokrskim sedlom, vsaj 500 metrov nižje od mesta, kjer sta ga videla dva planinca.

2. 24. junija 1979 se je v Hudičevem stebru v Prisojniku ponesrečil član AO Jesenice Marko Domevšček. S soplezalcem sta bila že dve leti alpinista, imela sta precej dobrih vzponov, soplezalec je poznal tudi smer. V zgornjem delu je Domevšček zabil klin 15 metrov nad stojiščem, padel pa je tik pred iztekom vrvi. Ker se je klin izpulil, je bil padec dolg. Reševalci so ugotovili, da je bila skala mokra in spolzka, do stojišča pa mu je manjkalo verjetno zelo malo.

3. 25-letni Tomaž Mihelič, pripravnik AO Ljubljana-Matica, se je sam podal proti Stenarju. Počival in malical je ravno v vpadnici opasti ali snežnega podora. Pogrešan je bil od 24. junija, najden pa po več iskalnih akcijah zasut z gmoto snega.

4. Janez Ileršič, alpinist AO Postojna, je v Franciji opravil več vzponov, zaradi slabega vremena pa je moral po bivaku obrniti iz Cordierovega ozebnika v Aiguille Vertu. Ponovno je poskusil s Tino Jakofčič, starejšo pripravnico AO Ljubljana-Matica, čeprav ni imela dovoljenja za težje vzpone. Že prej sta preplezala Gervasuttijev ozebnik s prečenjem Mont Blanca. 29. julija sta preplezala Cerdierov ozebnik in sestopala po Whymperjevem ozebniku na južni strani. V spodnji tretjini jima je zdrsnilo v slabem snegu. Na nevarnost poznega sestopanja po ozebniku in na nesrečo v letu 1968 (zdrs štirih alpinistov, hude poškodbe, smrt Marjana Perčiča) sta bila baje opozorjena.

5. Vrhunska alpinista Mišo Čulk iz Šaleškega AO in Ivan Lesjak iz AO Celje sta bila najprej v Švici in Franciji, zaradi slabega vremena pa sta odšla v Dolomite, česar doma nista predvidevala. Po naključju je bil 31. avgusta pod steno Tofane di Rozes najden ponesrečeni Čulk, naslednji dan pa v smeri Valentino-Apollonio (VI) še Lesjak. Rekonstrukcija je pokazala, da je prišlo do nesreče že vsaj pred dvema dnevoma. Pri padcu prvega je varujočega potegnilo do visoko zabitega varovalnega klina in je udaril v streho nad njim. Kljub čeladi je bil verjetno takoj mrtev. Padli je bil verjetno poškodovan. Vzel je eno od vrvi in se spuščal. 40 metrov nad tlemi je zaradi poškodb ali šoka omahnil. Vrv za spuščanje ni imela končnega vozla.

6. Trije alpinisti iz AO Mežica, Milan Kolar, načelnik, alpinistični inštruktor in vrhunski alpinist, alpinist Marko Golob in pripravnik Janez Sešel so se konec novembra podali v področje Mont Blanca in se do 7. 11. niso vrnili. Na AO ali doma ni bilo mogoče ugotoviti njihovega predvidenega cilja. Zato so morali francoski reševalci preiskati izredno široko področje - vse plezalne smeri ih bivake na francoski in italijanski strani. Ker so pogrešane nazadnje videli na žičnici Aiguille du Midi, so jih po vmesnem sneženju končno našli pri Gros Rognonu. Skupaj s predstavniki PD Mežica so ugotovili, da so najverjetneje v lepem vremenu med 2. in 4. 11. lahko opravili predvideni vzpon (kateri?). 5. 11. je nastalo neurje, zato so si ob vrnitvi uredili zavetje, bližnjega bivaka na Gros Rognonu pa niso našli. Ob padcu temperature za 30 in več stopinj so nato podlegli.

Priporočila:
Ne pozabimo vseh bistvenih pravil varovanja. Presodimo okoliščine in upoštevajmo, kaj bi se lahko zgodilo ob morebitnem padcu. Zavedajmo se, da nam tudi tik pred varovališčem ne sme popustiti pozornost.

Začetnikom izredno zraste polet, še preden si naberejo dovolj izkušenj, zato prepoved delovanja na lastno pest ni kar tako in jo je treba primerno razložiti in upoštevati. Še posebno to velja za vse, ki so iz kakršnegakoli razloga manj povezani z odsekom.

Pripravniki naj tujino obiskujejo le, če so bili pozimi dovolj aktivni. Zanje morajo odgovarjati izkušeni alpinisti, zanje so priporočljivi predvsem pristopi, vse predvidene vzpone in pristope mora odobriti načelnik in poskrbeti za primerno vodstvo.

Vsi alpinisti morajo doma in na odseku obvezno sporočiti smer poti in nameravani vzpon. Še posebno velja to za vse, ki so namenjeni v tujino. Prav tako naj se javijo v izhodišču, kjer lahko poizvedo tudi za vremenske in druge podatke. Vsi aktivni alpinisti se morajo na začetku leta ob registraciji obvezno zavarovati za primer reševanja v tujini, ob vsakokratnem odhodu pa morajo tudi na PZS sporočiti točne podatke. Za vse težje vzpone je potrebno predvideti morebitni umik in si pomagati s spremno ekipo, ki naj pravočasno sproži reševalno akcijo. Kljub temu se ne zanašajmo na reševalce.

France Malešič

eXTReMe Tracker