Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Matterhorn (IV. del)

AR 8/1980 - Bine Mlač: Vzhodna stena je bila druga, ki so jo preplezali tudi pozimi.

Aprila 1959 sta jo preplezala Poljaka Stanisaw Biel in Jan Mostowsky. Čeprav je njun vzpon izredno pomemben, moramo le omeniti, da sta naredila prav malo za Matterhorn v plezalskem pogledu, saj je Bonattijev vzpon po Furggenu veliko težji. Vzhodno steno pa sta vendarle preplezala. Ogromno sneženo pobočje se zaključi v vršno piramidasto konico, po kateri poteka izredno nelogična in vijugasta, obenem pa še izredno nevarna smer.

22. julija je Dieter Marchardt sam preplezal severno steno. Njegov vzpon je imel izreden vpliv na plezalski svet. Prvi solovzpon po enem izmed »zadnjih treh velikih problemov Alp« je bil končno tu. Padel je novi tabu in rodila se je nova tekma za dosežke. Spet je bil Matterhorn prizorišče fantastičnega dosežka, katerega lahko primerjamo z Buhlovim solovzponom po Cassinovi smeri v Piz Badile ali z Maestrijevim solovzponom po Soldájevi smeri v Marmolati in morda še z nekaterimi.

Po končanem dvoboju med Whymperjem in Carrelom za Matterhorn ni bilo nobenega dvoboja več, ali bolje rečeno nobenega tako močnega kot v Eigerju ali v Grandes Jorassesih. Tako je bilo vse do zime 1961-1962, ko se pojavi zimski apetit za severno steno Matterhorna.

V boj se je spustila celo »sedma sila« in televizija, ki sta ustvarili pravo bojno vzdušje; tu so bili lahko samo zmagovalci in poraženci. Poleg tega pa ekstremni ledeni mraz v severni steni nikakor ni podprl sodelovanja med navezami. Noben poskus ni zmanjšal veličine podjetja, vendar so si začeli plezalci postavljati vprašanja o resnični vrednosti alpinizma. Seznam poskusov je izredno dolg. Marca 1961 sta Bonatti in Giuseppe Catellino preplezala 450 metrov po ledu. Cattellino je bil popolnoma izčrpan, zato sta se vrnila. Nekaj dni kasneje so zaradi prevelikih duševnih naporov odnehali Romano Merendi, Vasco Taldo in še dva plezalca, čeprav so prišli višje kakor Bonatti. Spet je Bonatti pokazal novo dimenzijo ekstremnega alpinizma, čeprav je tekmoval s Hiebelerjevo družbo, ki se je prav v tistem času mudila v severni steni Eigerja.

Ob koncu tega leta se je bitka za zimski vzpon v severni steni spet razvnela in dosegla višek. V decembru 1961 sta švicarska plezalca Hilti von Allmen in Paul Etter dosegla višino 3700 metrov. V začetku januarja 1962 so Pierre Mazeaud, Erich Krempke, Toni Hiebeler in Toni Kinshofer prišli do višine 4300 metrov, nato pa so med nevihto sestopili po grebenu Hörnli.

20. januarja so trije plezalci naskočili steno. Novinarji in turisti v Zermattu so se resno zbali za njihova življenja. To so bili Adolf in Franz Huber ter Hubert Sedlmayer. Njihova oprema je bila daleč najslabša. S seboj niso imeli niti puhaste opreme niti radijskega sprejemnika. Kljub vsemu so prišli 350 metrov pod vrh, vendar so morali pred nevihto zbežati v Solvejko. Šele 25. januarja so jo lahko zapustili; sestop je bil izčrpajoč, bili so tudi precej premrzli.

Proti koncu januarja sta Etter in von Allmen opremila spodnji del smeri z vrvmi. 2. februarja je bila koča Hörnli prizorišče najbolj nenavadnega besednega boja med plezalci o tem, kdo ima prednost pri vzponu.

Prva sta bila dva Švicarja, ki sta že enkrat poskusila in sta pripravila teren, potem sta bila dva Avstrijca, Erich Krempke in Leo Schlömmer ter končno Nemci Peter Siegert, Rainer Kauschke in Werner Bittner. Jasno je bilo, da je edino pravilna odločitev sodelovanje, »defenzivna zveza«, kot je to imenoval von Allmen. Hiebeler je želel vse to razčistiti. Je imel prav?

3. februarja so se vsi odpravili. Etter in von Almen sta dosegla vrh naslednji dan, drugi so prišli na vrh šele 8. februarja. Kmalu je postal zimski vzpon po severni steni klasika, podobno kot v preteklem času sam pristop na vrh. Smer so pozimi ponavljali plezalci z vseh koncev sveta.

»Diretisimi« v severni steni ne priznavajo, da je zadnji veliki takratni problem, saj je bolj napredna, kot pa je bila plezalska fantazija. Tako je mislil le Bonatti, največji plezalec svojega časa. Želel je pozimi preplezati severno steno, obenem pa je želel dostojno proslaviti stoletnico prvega vzpona na Matterhorn. Imel je že vse domenjeno za izlet v severno Ameriko vendar je čutil, da mora opraviti vzpon prav to zimo. Poleg tega se je želel posloviti od alpinizma - zato je moral preplezati resnično nekaj velikega, izrednega. Edina slaba stran je v tem, ker je poskušal preplezati prvenstveno smer pozimi. To, kar je naredil, je vendarle tako neverjetno, da se človek sprašuje, ali naj poje jabolko v enem grižljaju ali kot mačka v treh.

Alessandro Gogna, ki je prvi sam ponovil Walkerjev steber, si na primer še vedno ni na jasnem, kaj občuti ob tem vzponu - morda bi bilo tisočkrat boljše preplezati severno steno Grandes Jorasses pozimi ali pa morda Grand Pilier d'Angle. Bonatti je že presoliral Dru in s tem vzponom dokazal svojo neverjetno izjemnost. Morda ima le prav - je mačka, ki je pojedla jabolko v enem grižljaju!

Za svoja soplezalca si je najprej izbral Alberta Tassottija in Gigija Paneija.
10. februarja so vstopili po smeri, ki sta jo že pred njimi poskusila preplezati Imboden in Mooser. Po štirih dneh so se morali obrniti zaradi izredno slabega vremena. Bonatti je ostal sam v Zermattu in nenadoma mu je šinila v glavo fantastična zamisel - smer bo presoliral! V svoji knjigi nam razodene, da je na ta njegov načrt vplival tudi nori novinarski pohlep, saj želijo novinarji pisati same senzacionalne novice. Poleg tega pa se je zbal, da mu ne bi kdo odnesel vzpona izpred nosu. Najvažnejša posebnost tega načrta pa je prav gotovo kombinacija ustvarjalnega duha in tehnične spretnosti samega Bonattija, ki je prav zaradi tega daleč pred drugimi plezalci.

Preskus moči se je začel 19. februarja; boj med izredno močnim možem in strašno goro v najhujših mogočih razmerah. Bonatti je kasneje opisal, da se je odtihotapil pod goro z nekaj tovariši tako, da so šli navidez smučat. Bilo mu je izredno težko izreči »nasvidenje«, ko so se prijatelji obrnili. Toda takoj, ko je začel plezati, je pozabil na vse, na prijatelje, utrujenost in lakoto. Popolnoma se je predal plezanju. 23. februarja je stopil na vrh in slavil zmago. S svojo posebno varovalno tehniko z nahrbtnikom je smer v bistvu preplezal trikrat.

Omeniti moramo tudi vzpon, ki ni povsem uspel: 25. julija 1963 je Nadja Fajdiga z Antejem Mahkoto dosegla višino Rame po Schmidovi smeri, nato pa sta se morala umakniti na greben Hörnli. Tako je bila sto let po Whymperju Yvette Vaucher prva, ki je v celoti ponovila smer bratov Schmidov v severni steni. Plezala je 13. - 14. julija 1965 s svojim možem Michelom in Othmarjem Kronigom, bivakirali pa so tik pod vrhom.

Vsi prvi vzponi na Matterhorn niso bili dramatični ali pa pozornost vzbujajoči. Kot se dogaja po vseh popularnih stenah, se je tudi tu, da so nekateri plezalci v bistvu izpopolnjevali mozaik smeri. Omeniti moramo vzpon na Pico Muzio, ki so ga 3. in 4. septembra 1953 opravili Italo Muzio, Louis Carrel in L. Macquignaz. Dopolnitev smeri v zahodni steni sta opravila Giovanni Ottin in Renatto Daguin 13. avgusta 1962. V spodnjem delu sta šla po Carrelovi smeri, nato pa sta nadaljevala naravnost na vrh po trikotni steni.

Zimski vzpon po grebenu d'Amicis sta 9. februarja opravila Giovanni Ottin in Luciano Ratto.

Smer v jugovzhodni steni Picca Muzija sta prva plezalca Giuseppe Lanfranconi in Annibale Zucchi - izredno slabo opisala. 800 metrov dolgo smer sta imenovala Diretisima pajkov in jo ocenila s VI+. Zaradi nepopolnih podatkov lahko samo domnevamo, da je vstopni greben izredno nevaren.

Iz osebne izkaznice zahodne stene Matterhorna

Zahodna stena Zermattskega leva je bolj skrita plezalčevim očem, če se zagnanec slučajno ne nahaja na grebenih med Levjo glavo (Testa del Leone) in Dent d'Herensom, ali ne pije čaja v Schenbielu (2,5 švicarskega franka) ali pa kakšne valdostanske »bele« (3850 lir) v Carrelovi koči na Lionskem grebenu. Zgodovina te stene je v alpinističnih analih bolj mršava. Ambros Supersaxo pravi: »Vse, kar je šlo človeškega po tej steni navzgor, je šlo po Penhallovem ozebniku, še več »nečloveškega« je šlo po njem dol«. V steni so torej štiri smeri, če odštejemo oba grebena: omenjeni Penhallov ozebnik, Carrelova, direktni popravek Carrelove (Daguin - Ottin) in Pessienova »vijačnica«. Carrelova in Ottinova sta samo utrgana prvenstvena kaktusa brez ponovitev, s tem, da ima slednja še prvi zimski vzpon. Penhallov ozebnik, ki mu domačini pravijo Imsengova smer, je nevaren, toda zelo prometen. Tu so hodili navzgor pionirji, Eugen Guido Lammer je padel 200 metrov in ostal živ (»Letel sem pri zavesti in lahko vam rečem, da je to lepa smrt. Bolj te boli, če se zbodeš«.), Binerju je kamniti plaz odsekal vrv na treh koncih med njim in klientom, sedem pa jih ni imelo sreče in počivajo na Zermattskem pokopališču itd. Tudi nekaj zimskega iztržka je že bile v Imsengovi smeri. Če ne gre drugače, je mgoče več podatkov dobiti na vodniškem uradu v Cerviniji (nasproti mesnice!). Še nekaj besed »vijačnici«. Ta smer bi lahko koristila za manevriranje morebitnim izdelovalcem »divje« diretisime na Pic Tyndall (1000 m ah in oh), kar bi bila rešitev problema in ne vmesna smer. Letos si je zahodno steno Matterhorna ogledovala tudi naša uspešna bratovska naveza z biblijskima imenoma, sicer pa v njej še ni bilo jugoslovanskih plezalcev ali tistih, ki so registrirani kot alpinisti, za druge pa ni podatkov.

Pregled smeri v zahodni steni (glej zgornjo fotografijo; številke smeri se nanašajo na švicarski vodnik):
1334 - Zmuttov greben - Alexander Burgener, Albert Frederick Mummery,
Johann Petrus, Augustin Gentinetta, 3. 9. 1879,
1349 - Wiliam Penhall, Ferdinand Imseng, Ludwig Zurbrücken 3. 9. 1879, 1348 - Renato Daguin, Giovanni Ottin, 13. 8. 1962,
1346 - Amilcare Crétier, Leonardo Pession, 24.-25. 7. 1931,
1347 - Luigi Carrel (Carrellino), Carlo Taddei, 20.-22. 7. 1947,
1325 - Cole del Leone (Levje sedlo, 3580 metrov) - Alexander Burgener, Albert Frederick Mummery, 6. 7. 1880 ,
neoznačeni desni greben Matterhorna je Lionski oziroma Levji greben - J. J. in Pierre Maquignaz 13. 9. 1867,
1313 - sedlo Tournanche (3484 m) - Frederick William Jacomb, John Alfred Hudson, Peter Perren, Ignaz Lauber, 25. 8. 1864.

Bine Mlač


Ali že veste ...

... kako si pridobiš plezalni vodnik? Stopiš v najbližjo knjižnico in si ga izposodiš. Nato objokan sporočiš, da si ga izgubil in plačaš simbolično odškodnino. To pravzaprav ni kraja, ampak dobro delo, saj vse knjižnice tarnajo, da imajo premalo prostora in preveč knjig. Če pa si si knjigo pred leti izposodil pri prijatelju, za vsak primer na prvi strani sam sebi napiši posvetilo, da boš lažje dokazal, da je res tvoja.

... da je pred več kot desetimi leti pokojni češki alpinist Arnošt Černik ponujal dober recept: »Izučil se je za ključavničarja, torej ima vse pogoje za kariero v alpinizmu.« Sedaj se je izkazalo, da je verjetno tudi to kričeč primer »socialne diskriminacije v alpinizmu« (AR 7, stran 10), zato ga čim prej pozabimo, da se ne bi slučajno domislili, kaj nam je pravzaprav hotel povedati.

... da je naš uspešni alpinist Janez Skok takoj potem, ko je uspešno prestal operacijo, uspešno vodil in vlekel čez Ljubljansko smer v Triglavu popolnega začetnika, ki ni prej še nikdar plezal? Vzpon je uspel. Obema čestitamo, enako tudi načelniku Akademskega AO-ja in pričakujemo poglobljeno študijo o posebno »močnih« prijemih v vzgoji astroalpinistov.

... da so naše alpinistke tako korajžne, da si takoj upajo priznati rojstno letnico, precej alpinistov pa je sramežljivo zamolčalo leto in mesec sprejema med alpiniste? Žal pride kategorizacija v poštev le za alpiniste po izpitu in njene prave vrednosti pač ne gre presojati po tem, ali je primerno berilo za mlade tečajnike in pripravnike.

... da so nekateri naši alpinisti v svojih poročilih, prijavah in prošnjah napisali, da so namenjeni v »Kurte«,«Verte«, »Ajger«, na »Mont-blank« itd. Ker nimamo denarja za opismenjevanje, vas bomo na naslednjih straneh morili s planinskim pravopisom.

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti