Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Iskanje bistva današnjega alpinizma

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

petek, 10. oktober 1980, ob 00:03, Boris Štupar, ogledov: 1621

AR 8/1980 - Silvia Metzeltin: V alpinističnih revijah so se v sedemdesetih letih začeli pojavljati različni zanimivi članki o načinih in smereh, po katerih naj bi dojemali in razvijali alpinizem.

V običajnem načinu razumevanja alpinizma so se pokazali znaki nestrpnosti in prepira, ki so bili izraženi tudi v lepobesedni in zastareli obliki. Nekateri so se pritoževali zaradi uporabe različnih tehničnih sredstev, od klinov, uporabljenih v steni, do kisika, potrebnega v velikih višinah. Menili so, da razvoj alpinizma nujno sovpada z zmanjšanjem ali odstranitvijo tehničnih sredstev. Drugi, ki bi jih lahko imenovali razmišljajoče ali »mislece«, pa se pritožujejo zaradi vprašljivega ravnanja tistih alpinistov, ki se gredo super zvezde ali heroje - posledica takega ravnanja pa je lahko nevarno in zastrašujoče tekmovanje.

Nihče si ne želi neprijetnosti, ki bi jih lahko v gorah povzročila prevelika množičnost. Najdejo se celo takšni, ki v težnji za »spokorniškim« alpinizmom posameznika zastopajo idejo, naj bi zavrgli obstoječe alpinistične vzore, in se zavzemajo za uničenje zavetišč ter prezirajo alpinistična združenja in plezalne vodnike. Namesto tistih, ki razmišljajo predvsem o družbeni plati, imamo spet druge skrajneže, ki verjamejo, da bi morale biti prav vse planinske dejavnosti dosledno organizirane in postavljene v odgovarjajoč okvir. Najrazličnejšo razvrstitev po stopnjah in diplomah naj bi omogočala mreža šol za planinstvo, alpinizem, smučanje in popotništvo.

Ker so današnji alpinisti v splošnem nekakšen zapleten rezultat različnih načinov pojmovanja alpinizma in njegovega razvoja, je bilo opravljenih več poskusov, v katerih so si plezalci prizadevali, da bi bolje spoznali sebe in svoje lastno bistvo s tem, da so ponovno opredelili svojo dejavnost in pobude zanjo.

Celotna slika današnjega alpinizma je precej razčlenjena, polna razdvojenosti in protislovij, seveda pa je v njej tudi veliko novatorskih pobud.

V razpravi bi radi posvetili posebno pozornost prav tem novatorskim stališčem, ki so značilna za alpinizem v sedemdesetih letih. Zato bomo izpustili razne pojave, ki so ponavadi združeni z običajnim razvojem osebnosti alpinistov, zaradi česar so vedno bili in bodo med seboj zelo različni. Izpustiti bi morali tudi stvari, ki so vezane na prehod iz ene generacije v drugo; od prejšnjega stoletja je vsaka generacija obtoževala naslednjo, da je preveč akrobatska, da ne spoštuje »pravega« alpinizma - to je pravzaprav nagnjenost k pretirani kritiki, ne da bi dojeli neizogibno razvojno povezanost v vseh dejavnostih te vrste.

V tem pogledu neprestanega prekoračevanja športnih meja ne bi smeli vedno imeti za popolno novost vsake nove generacije, pač pa bolj kot naravni razvoj tega športa, ki prerašča časovne okvire. Ne smemo dovoliti, da bi se razprava osredotočila na bistvo športnega razvoja. To bi bil lahko predmet posebne razprave, ki bi nas privedla do zapletenih in težavnih zaključkov o tem, koliko so ocene in sodbe nepristranske. Mislim, da je bolje, če danes to v razpravi izpustimo.

Današnji alpinizem lahko precej poenostavljeno razdelimo v dve osnovni težnji, ki jih ne brez šaljivosti opredeljujemo kot »športnikovo« in »filozofovo«.

1. V težnji, ki je predvsem »športna«, lahko oblikujemo dve povsem različni stališči:
a) Iskanje uspeha celo z ogorčenim tekmovanjem in prekoračenjem okvirov športnih pravil. Najbolj skrajno je vsekakor prosto plezanje in posledica tega plezanja so tudi razprave o sedmi stopnji, pa tudi visokogorske odprave z zelo malo ljudmi in brez uporabe kisika. To stališče pa vendar predstavlja, kot sem že omenila, normalen razvoj športne strani alpinizma. Menim, da to samo po sebi ni kakšna značilna novost v alpinizmu v sedemdesetih letih in mislim, da o tem ne bi govorili.
b) Manekenski poklicni vrhunski alpinisti, ki postajajo reklama za razne športne predmete ali pa manekenske super zvezde. Prej so lahko postali le vodniki ali smučarski učitelji, sedaj pa se lahko posvetijo izključno goram. Poklicni manekenski alpinisti so povsem nov pojav in predstavljajo poseben problem, ker njihov alpinizem pogojuje potreba po razglašenosti v javnosti in nenehno tekmovanje. Javnost težko loči med samodejnimi nagibi alpinistov in potrebo po uveljavljanju profesionalcev. Predstavniki poklicnega alpinizma tega športa ne morejo več gojiti kot obliko lastnega izražanja oziroma za lastno veselje. 0 tem bi v naši razpravi morali spregovoriti, ne samo zaradi novosti pojava, ampak tudi zaradi močnega vpliva celo na običajni alpinizem.

2. Razlike najdemo lahko tudi v alpinizmu, ki je usmerjen bolj v »filozofsko« obliko:
a) Najprej lahko govorimo o lahkomiselni »filozofiji«, ki je v glavnem le modno stališče; lahko služi za boljšo prodajo predstave (na primer v knjigi) ali pa za opravičevanje neuspehov (kot nekakšna basen o lisici in kislem grozdju - lisica si je zaželela grozdja, ker pa ni mogla do njega, je rekla: »Sicer pa je kislo in ga tako ne maram.«). Skozi te vrstice se pojavljajo različne oblike uradno prezrtih herojev, ki iščejo nekakšno »novo alpinistično etiko«, vrstice pa so včasih celo polne mržnje. Primer za to je plezanje brez klinov, ki je v alpinizmu prva predstava mržnje in ne le besedne nestrpnosti glede idej in tehnike (Whymperjeva in Carrelova tekma na Matterhornu na primer ni imela ideološke pretveze).
Treba je omeniti, da je veliko število dobrih alpinistov ustvarilo alpinizmu kot športu nekakšen privilegiran prostor, zanj pa je značilno, da je vanj težko prodreti, še težje pa je v njem uspeti. Tudi o tem ne bi govorila, ker je to največkrat stvar posebne narave alpinistov samih in njihovih pobud.
b) Lahko bi govorili tudi o »alpinizmu druge možnosti« (takoimenovani alternativni alpinizem); značilnosti so zelo različne in si včasih celo nasprotujejo. Zanimiva članka o tej temi sta bila objavljena v francoski alpinistični reviji Passage.
V glavnem označujejo raznolike težnje tako imenovanega kalifornijskega alpinizma, ki ga opisujejo v različnih inačicah. Včasih so razlogi zelo tradicionalni in podkrepljeni z verskimi pobudami (gore nas približajo bogu), včasih pa so vzeti ali izposojeni iz psihologijo ali psihoanalize.
Neredko pa močno vpliva tudi vzhodnjaška filozofija in je plezanje pri posameznikih del skladnega razvoja osebnosti ali celo predstavlja sprostitev kot zahodnjaško prilagojeno tehniko joge. Marsikdo bo to ugotovil pri alpinistih, ki so plezalski samotarji, ki plezajo sami in se celo ne vključujejo v procese učenja. O tem sta pisala B. Amy in G. Mario kot o zenu v alpinizmu (zen - japonska oblika budizma, katere jedro je premišljevanje).
Namesto svobode in neprilagajanja mnenju večine se pojavljajo težnje, ki so značilne za zahodnjaške filozofije, ki so navadno nestrpne do večine pravil in ukrepov glede izkoriščanja planinskega okolja. Včasih pa se oblikujejo negativna stališča do alpinizma kot dejavnosti nepotešene brezdelne mladine. Nekateri ljudje s pravim alarmantnim in neodgovornim zadovoljstvom primerjajo alpinizem s prividi zasvojencev z drogami.

Ko vidimo, s čim se bomo ukvarjali v razpravi, čutimo pomanjkanje vse humanosti in lepših človeških odnosov, ki jih je ustvarjal alpinizem
ves ta čas. Mislim, da bi lahko vse navedene teme obravnavali tako, da bi obenem iskali novo smer, drugačno in bolj enotno od sedanjih pogledov. Uspeti nam mora, da bi dosegli vsaj neko razumevanje in uvedli nove poglede v primeri z običajnimi dosedanjimi.

S predstavitvijo osnovnih postavk smo nakazali smer razprave. Ponovimo še enkrat osnovna vprašanja oziroma izhodišča:
1. Kakšen vpliv ima profesionalizacija alpinizma na njegov nadaljnji razvoj? Kako se kaže v prostovoljni dejavnosti naših alpinističnih združenj?
2. Ali gre za resnično obnovo ideje brez pomoči »filozofskega« alpinizma, gre res za »drugo možnost«? Kakšen razvoj je možen v prihodnosti? Se lahko različne težnje, ki jih imamo, še bolj razčlenijo?
3. Ali alpinisti sploh želijo zavrniti delitev na »filozofsko« in »športno« smer? Če bi jo res odklonili, kakšne so posledice? Ali lahko vpliva na strukture (na primer alpinistična združenja), ki bi z odklonitvijo nosile preveč posledic in bi oškodovale tiste, ki se istovetijo z njimi (na primer alpinistične šole)? Ali ne bi dobili občutka, da so izgubili svoje prednosti in so se odtujili, saj posameznik ne bi mogel najti samostojne poti, da bi se uresničil - v alpinizmu ne bi našel, kar je iskal.

(Uvodno gradivo Silvije Metzeltin, CAAI, za okroglo mizo o temi »Today's Alpinist: In Search of an Identity«, ki je bila jeseni leta 1979 v Trentu, je prevedla Andrina Jager.)

eXTReMe Tracker