Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Emilio Comici (1901 - 1940)

AR 8/1980 - Nada in Bine Mlač: Veliki pionirji alpinizma (VIII. del)

Ob štiridesetletnici smrti velikega tržaškega alpinista Emilija Comicija je vrstni red pionirjev alpinizma izjemoma spremenjen, če želimo izvedeti kaj več o Comiciju, vzemimo knjigo Severina Gasare »L'Arte di Arrampicare di Emilio Comici«. Avtor je pravzaprav napisal le malo, zato pa je objavil 342 fotografij, na katerih je Comici v vseh mogočih položajih. Zelo zanimiv je tudi članek Jožeta Cesarja in Zorka Jelinčiča »Emilio Comici in tržaški slovenski plezalci« v Planinskem vestniku 1955, številka 4, stran 165.

Emilio Comici se je rodil 21. februarja 1901 v Trstu. Po naravi je bil šibak, kar ga je spočetka oviralo pri plezanju, zato je pogosto vadil celo v uradu. S prsti je dvigal težke matične knjige, dokler je zmogel, večkrat pa je celo plezal po pregrajah z uradnimi okenci za stranke. »Vse od mladosti je bil športno aktiven; tekel je, igral tenis, plaval in drsal«, piše Casara, »njegova odlična telesna pripravljenost je bila zagotovilo, da je bil v vsem, česar se je lotil, prvi«. To dokazujejo tudi fotografije, saj prikazujejo lepo razvitega človeka širokih ramen in ozkega pasu. Prav zaradi tega, da je vedno poudarjal svoje telo, se je oblačil v oprijete puloverje ali suknjiče, ali pa se smeji s fotografij gol do pasu, ves zdrav in obsijan s soncem.

Comici je bil najprej zaposlen v pristaniškem skladišču, svoj prosti čas od sobotnega večera pa vse do ponedeljkovega jutra je preživljal v jamah. S slovenskim jamarjem Prelcem je tako prelezel vse do takrat znane kraške jame po Brkinih, Čičariji in tržaškem Krasu. Dosegel je tudi svetovni rekord - 500 metrov in to v jami Bus de la Lune. »Ko se je vrnil iz jame 200 km stran od Trsta, se je povzpel še na bližnjo Cimon del Cavallo ... in tako se je odločil, da bo svoj prosti čas odslej preživljal na svežem gorskem zraku in ne več v mraku jam.« Casara ni točno povedal, zakaj se je Comici tako nenadoma odločil za gore. Dejstvo pa je, da je 15 let, od leta 1925 pa vse do svoje smrti leta 1940 neprestano plezal. Preplezal je okrog 600 izredno pomembnih smeri, od tega 200 prvenstvenih!

Comici je vsak teden preživel v Dolomitih ali pa v Julijskih Alpah, začel pa je v Glinščici (Val Rosandra) v bližini Trsta in tako uveljavil prvi italijanski plezalni vrtec (Glinščico so poznali že 15 let prej). Na področju alpinizma je bil v Trstu pionir, v prvi družbi tržaških plezalcev pa so bili leta 1927 še Jože Cesar in Fabiani, oba odlična plezalca, ter Franjo Marušič, izredno obetavni plezalec, ki je bil leta 1930 po zloglasnem fašističnem procesu ustreljen v Bazovici. Kasneje so se jim pridružili tudi drugi - Majcen, Defar, Medved, vsa plezalska družina Blažina itd. To je bila doba največje planinske dejavnosti mladih tržaških plezalcev; vzponi so kar deževali, med njimi tudi prvenstveni v Zahodnih Julijcih, Karnskih Alpah in Dolomitih. Vključili so se v CAI kot samostojni klub GARS (Planinska skupina plezalcev in smučarjev). Comici je dobro igral klavir in je postal celo klubski pevovodja z rednimi vajami furlanskih, italijanskih in slovenskih pesmi. Klubska himna je bila na primer slovenska narodna Kje so moje rožice? Vzdušje v klubu je bilo Slovencem naklonjeno, naveze so plezale mešano, ne glede na narodnost. Okrog leta 1930 so organizirali plezalne tečaje. Ko pa so zaradi uspehov njihovo plezalno šolo po petih letih spremenili v uradno italijansko narodno plezalno šolo celotnega CAI, so se je Slovenci začeli izogibati.

Comici je bil Slovencem zelo naklonjen. Kljub vsemu izbruhu fašističnega sovraštva do Slovencev po bazoviškem procesu je razumel njihov boj za življenjske pravice. Ostal je najboljši prijatelj obsojenemu Cesarju in bil z njim v tesnih stikih vse do svoje smrti. Sodobniki sicer menijo, da ni znal slovensko, vendar je znano, da sta z Jožo Čopom skupaj ogledovala osrednji steber v triglavski severni steni, ob čemer mu je svetoval: »Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš al ga ne greš!«

Poleti 1929 je Comici preplezal številne težke prvenstvene smeri v Dolomitih. Od 26. do 27. avgusta je preplezal svoj zgodovinski vzpon v severozahodni steni Sorelle di Mezzo, zaradi katerega je postal moderni italijanski tehnični plezalec, saj je lahko opazoval, kaj so počeli s tehniko Nemci in Avstrijci po Alpah. »Posebno mlajša generacija plezalcev jo je pograbila, saj jo je imela za sredstvo pridobivanja znanja. Z dotokom novih idej je prišel tudi dvom, kaj naj počne alpinist. Nekateri so tehniko v celoti odbili in so dosledno hodili po Preussovih stopinjah, drugi pa so jo sprejeli in jo do popolnosti tudi izkoristili, saj so se začeli obračati k odbijajočim stenam. To zadnje je absurd in Comici že spada med te, ki so ta tok sprejeli.« Tako je Casara obsojal Comicija, ki je iskreno sprejel tehniko in jo razvijal še naprej. Veliko plezalcev se je naučilo uporabljati Comicijevo tehnično plezanje - uporabo dvojne vrvi, stremen in vseh važnejših postopkov pri premagovanju tehničnih raztežajev. V Italiji je kmalu postal vodilni tehnični plezalec.

Ni lepo, kar je Casara napisal o Comiciju v svoji knjigi, vendar je s tem zastavil dve resni vprašanji. Preussova smer ni bila »absurdna« celo za plezalce, ki so tekali in iskali naokrog nove smeri. Bi morda Comici preplezal manj kvalitetnih smeri, če bi plezal samo s svojim talentom? Lahko bi kar najbolj zmanjšal uporabo klinov v teh svojih smereh. Obstaja pa tudi srednja pot med Preussom in med samo tehnično plezarijo. Saj je prav to dokazal Emil Solleder in mnogi drugi plezalci pred njim. Prav take smeri pa plezajo današnji plezalci, ker v to tudi verujejo.

Comici pa je hodil svojo pot in je pri tem delal tudi poskuse. Ni imel tekmeca, ki bi lahko pravilno ocenil njegove dosežke. Vzpon po severni steni Velike Cine obsega toliko tehnike, da je bila za vodilne plezalce in za še neprebujene alpiniste Otoka in drugih narodov prevelika kost. Vse od prvega poskusa v tej steni, ko je poskušal že Emil Solleder in kasneje še Raffaele Carlesso, ni nihče prišel više kot nekaj metrov. Leta 1932 je Comici poskusil prvič in to z Renatom Zanuttijem. Comici, ki je premagal Civetto, je bil edini, ki je bil res usposobljen za to steno. Naveza je prečila levo od osrednjega dela stene (ocena VI), vendar se je morala umakniti. Na najvišji točki sta pustila robček kot nekakšen signal. V nemških časopisih so bili polni stolpci o tem poskusu. Italijansko časopisje pa se je spraševalo, kdo bo prvi preplezal to steno - Nemci ali Italijani.

Leta 1933 je prišla pod steno naveza Giuseppe Dimai, fotograf Ghedina in Ignazio Dibona (sin Angela Dibone). Priplezali so do Comicijeve najvišje točke, vendar so tudi oni morali obrniti. Dvajset dni kasneje so se spet vrnili Dibona, Dimai in Angelo Verzi; tokrat so prišli 30 metrov višje in se spet obrnili. 13. avgusta so prišli pod steno Comici, Giuseppe in Angelo Dimai, vendar sta Dibona in Verzi odnehala. Prvih 250 metrov stene je previsnih, saj visi nekaj metrom stran od vznožja; v tem delu so zabili 75 klinov (en klin na tri metre!). Navpičnost stene in dejstvo, da skala ni preveč solidna, sta pripomogla, da niso zabili še več klinov. Ponavljavci so zabili še enkrat toliko klinov kot prva naveza. Za tri Italijane je prava mera vzpona tičala ne v težavah, temveč v tem, da so prebrodili duševne ovire, ko so telovadili po tej previsni steni. Zgornji del smeri poteka po kaminih in žlebovih, ki so jih z lahkoto preplezali naslednji dan. Vzpon so opravili v petnajstih urah.

Ko je preplezal to smer, je Comici želel izpeljati svojo željo, da bi preplezal smer od vznožja do vrha po najhitrejši možni varianti: »Želim si, da bi z vrha zlil vodo in bi po tem »slapu« potegnil smer.« Zapisal je tudi to: »Plezalec, ki je zmožen zaslutiti najbolj logično in najelegantnejšo smer do vrha in pri tem ne gleda lahkega sveta, ki je v bližini, mora imeti živce iz jekla. Čutil bo spopad v samem sebi in zavedal se bo napora, ki ga potrebuje za premagovanje prepadov, nad katerimi bo stal, in zraka, ki bo okrog njega... Tak plezalec ustvarja svojo umetnino, ki je včasih lahko prečudovita - to je izdelek duha in čuta za lepoto, izdelek, ki bo večno vklesan v skalo; ostal bo toliko časa, dokler bodo živele gore.«

Zaradi njegovega pogleda na to, kakšen mora biti alpinist, so Comicija imenovali »gorski umetnik«. Bil je tudi sporni »mož gora«, saj je omajal stare gornike. Ko je Julius Kugy slišal o vzponu v Veliki Cini je izjavil: »Sedaj sem se dokončno prepričal, da severna stena Velike Cine ne bo nikoli preplezana!«

Veliko plezalcev želi znižati Comicijevo vlogo in pokazali so le malo pravega navdušenja za njegove velike tehnične smeri, ki jih je preplezal. Kako naj te smeri zgodovinsko zagovarjamo. Leta so tekla in smeri so postale lažje, po vsakem vzponu je bilo vedno več klinov v njih. Morda ima ta napredek kovine prav malo opraviti s skalnim plezanjem. Plezalec ne zaupa svoje teže skali, če dolgo visi na klinu ali stoji v stremenih. Če zabijamo klin ponovno na staro mesto, se skala kmalu skrha in špranja se razširi, zato je vprašljivo, če tak klin sploh še drži. Zahvaliti se moramo pobudi, pogumu in umetnosti, ki jih je Comici povezal v svojih tehničnih smereh, istočasno pa moramo opozoriti na to, da smeri še niso bile časovno testirane. Z definicijo, da je vsako klasično umetniško delo nesmrtno, bi se Comici gotovo strinjal. Samo prave klasične smeri bodo pomenile zgodovinsko vrednost in to le te, ki so večinoma prosto preplezljive.

Zamisel o smeri, ki bi bila potegnjena naravnost od vznožja do vrha, je prevladovala zadnjih dvajset let. Anderl Heckmair se s to zamislijo strinja, saj vedno poudarja, da Comicijeve izjave ne smemo vzeti dobesedno:
»V celoti svoje zamisli ni uresničil, ko je rekel, da mora smer potekati neposredno na vrh, saj bi tak vzpon potreboval svedrovce! Toda, če smer opremimo s svedrovci, to ni več čisto skalno plezanje.«

Tako so Comicijevo romantično zamisel v celoti izpolnili. Smer so potegnili neposredno do vrha, pokazalo pa se je, da ni idealna, saj je prerešetana s klini. V zadnjih dvajsetih letih so takih »diretisim in superdiretisim« preplezali nič koliko.

Zapisali smo o velikem narodnostnem zanosu, ki je prevladoval v Comicijevem času. Izvor moramo iskati v tem, da je fašizem spodbujal domoljubna čustva z določenimi nameni. Videli pa smo, da Comici ni kazal narodnostne nestrpnosti, ampak je plezal in prijateljeval tudi s tržaškimi Slovenci. Poleg tega je tu še en razlog za takratno vzdušje. Veliki vrhovi in stene so pred prvo svetovno vojno pripadali Avstriji in šele po njej Italiji. Comici je rad rekel: »Ne smemo si privoščiti, da bi nas nemško govoreči plezalci prehiteli, saj znamo čuvati te svoje čudovite stene, ki so v preteklosti obkrožale te plezalce.« V tem ni nobenega dokaza, da bi ga ta izjava spodbudila, da je plezal prvenstvene smeri sama zaradi tekmovanja s svojimi prijatelji in italijanskimi sovrstniki, pa čeprav je podobno kot veliko umetnikov pričakoval, da mu bodo smeri prinesla nesmrtnost, saj so bili njegovi dosežki izredno hitro objavljeni v krajevnih časopisih. Močno narodnostno tekmovanje je gotovo vplivalo na njegov izbor smeri in na to, kako jih je preplezal.

Nekako podobno se dogaja tudi današnjim modernim plezalcem, ki ne morejo svobodno izbirati smeri zaradi zunanjih pritiskov, bodisi da gre za komercializem ali kaj drugega. Plezalčeva razsodnost je potisnjena vstran, tako da kaj rad pozablja na tradicionalna pravila igre plezanja. Četrtina Comicijevih smeri ne spada v ta nov zanos in ohranja pravi duh smeri, ki ga je demonstriral v Civetti leta 1931. Comicijeva sposobnost v prostem plezanju, njegova globoka ljubezen do gora in njegov nedosegljiv rekord preplezanih smeri v Dolomitih, ne potrebujejo nobenega komentarja. Edini dvom, ki se ponavlja, je v vprašanju, koliko so posamezne smeri važne, če jih gledamo z današnjimi očmi. Morda pa le ni bil tako daljnoviden, kot je kazalo v začetku. Druge smeri, ki jih je preplezal, le niso bile tak dosežek kot smeri v Civetti in Veliki Cini. Leta 1933 je preplezal Rumeni raz (Spigolo Giallo) v Mali Cini. 350 metrov visoko smer je ocenil s V+, plezal pa jo je z Mary Varale in R. Zanuttijem. Leta 1936 je postal poklicni gorski vodnik. Takrat je preplezal prvenstveno v severni steni Dito di Dio v skupini Sorapis, njegova soplezalca sta bila Pierro Mazzorana in Sandro del Torso. Smer je lepa in je ocenjena s VI, visoka pa je 650 metrov in je večinoma prosto preplezljiva. Leta 1940 je plezal s Casarom v severni steni Il Salame, kar je bila spet nova šestica, obenem pa tudi zadnja važnejša smer, ki jo je preplezal, saj je umrl 19. oktobra 1940; ubil se je na treningu.

Popoldne tega dne so Comici, dekle in njegova dva prijatelja odšli na večerni trening v Selva di Gardena. S seboj so imeli le eno vrv, ki sta jo vzela prijatelja. Comici je sedel z deklico ob vznožju pečin ter igral na kitaro. Odločil se je, da bi le preplezala lažjo smer, zato je med seboj povezal tri vrvne zanke in tako sta s to »vrvjo« preplezala štirideset metrov. Prišla sta do vznožja navpične stene, v katero je Comici tudi vstopil in preplezal približno 6 metrov. Ugotovil je, da je smer pretežka za dekle, saj varovanje le ni bilo tako zanesljivo prav zaradi te »vrvi«. Rekel ji je, naj se odveže in je nato vrgel vrv preko stebrička in se začel spuščati. Ena od vrvnih zank se je pretrgala in Comici je padel do vznožja pečine; bil je na mestu mrtev.

Italijanski plezalci so bili šokirani zaradi njegove smrti - ne iz navade, temveč ker je bil zadnjih deset let prava dolomitska osebnost. Opravil je mnogo solo vzponov. Imel je precej opravka tudi s poklicno nevoščljivostjo. Brata Dimai sta ga na primer po skupnem prvem vzponu v Veliki Cini očrnila, češ, da je nekje omagal in moral počivati v steni. To ga je tako razjezilo, da je sam ponovil smer, kar je bila tudi prva ponovitev. Plezal je tri ure in pol:
»V silnem razkoraku sem pogledal med nogami navzdol za vrvjo, ki je prosto nihala v zraku in videl naravnost na grušč pod steno. Ta trenutek sem občutil tako ugodje, kakor še nikoli v življenju. Kakšna radost! Radost nad življenjem, zadoščenje, samozavest, da se počutim tako močnega. Začel sem prepevati tisto melodijo, ki mi je šla skozi srce že od zgodnjega jutra. In ko je od silnega napora grlo obnemelo, je zvenela ta pesem dalje v mojem srcu. Nenadoma mi je spodrsnila noga. To sem pričakoval in sem razkorak tvegal le zato, ker sem imel za roko dober oprimek. Ta trenutek sem se počutil tako varnega, da sem se prezirljivo zakrohotal. Komu, bi težko rekel. Toda kdor se bori, mora imeti nasprotnika. Ta nasprotnik je zavratnost gore, zanke, ki jih nastavlja. Bil sem srečnejši kakor kdajkoli. Ali je to neka vrsta navadne norosti ali posebni gorniški mazohizem? Ne vem. Bil sem kot pijan, vendar sem se tega zavedal. Čutil sem v sebi moč, da obvladam previse, in moralno gotovost, da vzdržim v tej strašni izpostavljenosti. Priznam, da je tako samotno plezanje najnevarnejše dejanje. Zato ga ne zagovarjam. Toda za tisto, kar človek pri tem občuti, je vredno poskusiti. Toda preko svojih moči nisem šel. Živimo za svoje občutke. Vsak ima svoje, brez njih bi bilo življenje prazno, brez smisla. Da pa živiš popolno, je treba tvegati. Kdor hoče izčrpati življenje, mora tvegati.«

Nada in Bine Mlač


Še nekaj zanimivosti

Comici je prav gotovo vplival tudi na industrijskega moža Domenica Rudatisa. Gibal se je večinoma v skupini Civette, izdajal je knjige s številnimi fotografijami, v njih je obravnaval smeri šeste stopnje, ki so jih tam preplezali »pionirji« njegovega časa. Tudi sam je preplezal nekaj težkih prvenstvenih smeri - Torre Trieste z Giovannijem Andrichem in Attiliom Tissijem leta 1931, Campanile di Brabante z Andrichem, Carlom Franchettijem, belgijskim kraljem Leopoldom in Tissijem leta 1933 itd.

Angelo Dibona je v petdesetih letih alpinistične dejavnosti zabil vsega enajst klinov za napredovanje (nekateri pa na primer v eni sami smeri zavrtajo po 11 svedrovcev). Belgijski kralj Albert I. mu je v vodniško knjižico napisal: Angelo Dibona je najmočnejši plezalec na svetu. Imel je tudi navado, da je vsakokrat nosil v nahrbtniku zajetno kepico tobaka.

150 centimetrov visoki Georg Winkler je napredoval preko previsov tako, da je metal nekakšno sidro. Zadeva postaja na zahodu spet popularna. Nato gre sicer prosto po Joži Čopu: »Kakor kane ...«

Paul Preuss je imel zelo razvit čut za odgovornost. Tu pa tam je popeljal kakšno družbo na ta ali oni dolomitski vrh. Dvakrat se je med tem tako »za trenutek« poslovil od družbe, stopil na rob stene in izginil navzdol. Čez dve uri in pol je bil spet pri družbi. Smer pa še danes nosi oceno V-.

Verjetno prvi popolnoma nag samohodec je Emmanuel Sihel, ki je sam ponovil Rittlerjev raz v Bauernpredigtstuhlu. Vzpon ni popolnoma čist, ker je imel na nogah plezalne čevlje. Lahko pa bi že govorili o prvi »prostaški« ponovitvi.

O Hiasu Rebitschu bomo še pisali, zato samo nekaj malega iz njegovega soliranja, za katerega mu je pozavidal tudi Hermann Buhl. V enem dnevu je v avgustu 1937 preplezal jugovzhodno steno Fleischbanka, nato vzhodno steno Cristaturma, Dülferjevo poč v isti steni in nato še jugovzhodni raz Cristaturma. Plezal je najprej gor, potem pa dol (8 x!). Njegov komentar: »Imel sem malo resnejše načrte, pa me je zobobol odvrnil od njih.«

Louis Carrel, legenda valdostanskih gorskih vodnikov in avtor tristotih prvenstvenih vzponov ima v Hiebelerjevem »Leksikonu Alp« odmerjeni pičli dve vrstici (62 črk na strani 110). Njegovih 8 smeri v stenah Matterhorna ima približno 27 ponovitev, če nezanesljive podatke o njih zaokrožimo navzgor. Dve smeri še nista ponovljeni. V poprečju je vsaka stara 44 let. Stari Carrel, ki bo imel leta 1981 osem križev v nahrbtniku, še danes v eni minuti strese za cel rafal dovtipov in neslanih šal. Nekaterim pač permanentno merijo skromnost v CGS-sistemu (centimeter-gram-sekunda).

Bine Mlač
 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
AR BIO novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti