Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Novice po svetu

AR 7/1980 - Janez Bizjak: Nicolas Jaeger je ostal na Lotseju*.

Novica z zamudo! Ko smo sestavljali zadnjo številko Alpinističnih, tisto pred dopusti, se je med našimi alpinisti še govorilo, da se pod Lotsejem Jaeger pripravlja, da bi v alpskem stilu preplezal 3000 metrov visoko južno steno. Letos so Everest oblegali trije samohodci. Prvi solo vzpon je uspel Japoncu Kati po severnem grebenu, le nekaj tednov pred Messnerjem. Žal o prvem še nismo izvedeli podrobnosti. Messner se je povzpel na Everest približno konec avgusta v petdnevnem vzponu kot drugi samohodec in prvi brez kisika, njegov vzpon s tibetanske strani je četrti. Jaegerjev načrt je bil od vseh najbolj drzen: najprej v alpskem stilu čez Lotsejevo steno (naveza treh), nato prečenje vrhov in sestop po severozahodni strani na ledenik Kumbu (bazni tabor). Od tod solo vzpon po jugoslovanskem zahodnem grebenu na vrh Sagarmate; brez kisikovih jeklenk, brez nosačev, brez taborov. Direktni poskus po južni steni Lotseja Jaegerju ni uspel. Sam je potem odšel po jugovzhodnem grebenu na Lotse Šar (8398 m), tam sta ga prijatelja iz doline nazadnje videla na višini nekaj nad 8000 m (28. aprila). Nicolas Jaeger je spadal med najboljše francoske alpiniste. Njegovi prvenstveni vzponi (letni, zimski, tudi solo) v Centralnih Alpah imajo najvišjo težavnost; v skali in ledu. Veliko solo vzponov je opravil v Andih, bili so taki, da je prijateljem zastajal dih. Po poklicu je bil zdravnik, kot človek pa asket in znanstvenik. Spadal je med redke alpiniste, ki svoja ekstremna dejanja raziskujejo tudi po psihološki plati. Dva meseca (!) je bivakiral na Huascaranu na višini 6700 m in z zdravniško natančnostjo študiral psihične in fiziološke sestavine, ki vplivajo na človeka v samoti in ne veliki višini. Plod asketskega garanja na Huascaranu je knjiga »Opazovanja v samoti«. Na isto temo je potem doma opravil doktorsko disertacijo z naslovom Človek na zelo veliki višini.

Kitajska odpira svojo stran Himalaje tujim alpinistom. Preko Alpinismusa je prišlo sporočilo planinske organizacije iz Sinkianga, da so za odprave odprte gore Zahodne Kitajske. Med njimi je nekaj zanimivih sedemtisočakov (Kungur Tag s 7719 m še ni osvojen!), od osemtisočakov pa severna stran Everesta (Kato, Messner!) in slovita Šiša Pangma**, na katero so se letos povzpeli Nemci kot drugi pristopniki.

Po neverjetnem podvigu s prvenstvenim zimskim vzponom so Poljaki na Everestu pobrali še eno lovoriko. Potegnili so smer čez južni steber; prav tam kjer je leta 1978 poskušal Messner.

Štiričlanska odprava (dva Poljaka, Anglež in Francoz), katere načrte smo opisali v prejšnji številki AR, je v alpskem stilu preplezala vzhodno steno Daulagirija.

Daulagiri je letos doživel še množični obisk Švicarjev. Kar 14 (!) od 17 udeležencev odprave je prišlo na vrh. To je bila planinsko-turistična odprava (trekking) firme Eiselin Sport. Podjetni Max Eiselin (Švicarje je leta 1960 prvič pripeljal na Daulagiri) za leto 1982 že reklamira Šiša Pangmo, kamor bo popeljal naslednji planinsko-turistični izlet iz svojega programa osemtisočakov.

Alpinismus 8/80 je objavil fotografijo najvišjega smetišča na svetu. To je Južno sedlo pod Everestom (7986 m). Fotografijo so Poljaki posneli med prvenstvenim zimskim vzponom. V nasprotju z našimi razmerami je pod Everestom izoroma v Himalaji zasneženo spomladi in jeseni, pozimi pa je s skal spihan sneg in so kopne ali zaledenele. V baznem taboru je bilo nemogoče dobiti primerno mesto za šotor. Ko je skopnel sneg, je bilo povsod eno samo smetišče. Na Južnem sedlu so v polmeru 100 metrov našteli okoli 200 kisikovih jeklenk, 150 butanskih bombic, stare šotore z opremo, raznovrstno hrano in zavrženo osebno opremo.

* Če domačini res izgovarjajo Lhotse s h, potem pišimo in izgovarjajmo tako tudi mi, če pa to ne velja, ne smemo misliti, da je pisanje Lhotse bolj imenitno; pišimo fonetično, kot smo se na primer opogumili pri Katmanduju, Sagarmati, Kangbačenu, Anapurni itd.

** Kako bomo pisali imena kitajskih - tibetanskih gora? Ali naj tudi zanje velja nova pisava kitajskih imen - pinjin, po katerem bi morali pisati na primer Beijing namesto Peking in Ren Min Ri Bao namesto Žen Min Ži Bao, k jasnejšemu izgovoru pa prispeva bolj malo!

Janez Bizjak


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti