Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Novo Zelandijo

AR 7/1980 - Tomaž Jamnik: Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS je že pred leti uvrstila v svoje srednjeročne načrte odpravo v Novozelandske Alpe.

Njeni cilji naj bi bili vzponi v Jugoslovanom še nepoznanem gorovju, navezovanje stikov s tamkajšnjo planinsko organizacijo in zbiranje podatkov o možnostih alpinističnega delovanja na Antarktiki.

Jeseni 1979 je bil sprejet dokončen sklep o izvedbi odprave in izbrana ekipa: Tomaž Jamnik kot vodja ter Janez Benkovič, Luka Karničar, Janko Plevel in Lado Vidmar kot člani. Ekipi se je kot samoplačnik pridružil še Dušan Kukovec.

Odprava naj bi krenila na pob v začetku januarja, vendar je zaradi zapletov s sredstvi in vizami poletela z brniškega letališča šele 31. 1. 1980. Celoten transport ekipe in opreme je bil opravljen s letali. Zaradi omejene teže prtljage (20 kg) so člani odprave vzeli a seboj samo najnujnejšo opremo za ledno plezanje. Še pred odhodom je bilo namreč odločeno, da bo odprava delovala na področju najvišje novozelandske gore Mt. Cook (3764 m). Razlog za to je bil predvsem enostavnejši dostop in pa višina gora, ki je obetala ledno plezanje. Na tem področju je namreč kar 21 vrhov višjih od 3000 metrov, med njimi se raztezajo ledeniki, ki so dolgi tudi preko 25 kilometrov in se spu-ščajo do nadmorske višine 600 metrov. Nad 2100 metri se obdržita sneg in led vse leto. Celotno področje Mt. Cooka je narodni park in obsega 69.958 hektarov. Na tem področju je nekaj koč in zavetišč, vsa so opremljena z radijskimi kratkovalovnimi postajami, ki omogočajo zvezo z upravo parka ob morebitni nesreči, poleg tega pa preko njih uprava vsak dan oddaja vremensko napoved, ki pa se žal uresniči le v približno 60 %. Vreme je na celotnem področju silno muhasto in ga je zelo težko napovedovati. Vremenske spremembe si sledijo dokaj hitro, saj se že v dveh urah sončen dan lahko spremeni v snežno ali deževno nevihto. V naselju Mt. Cook, kjer je uprava narodnega parka in hotel s trgovino, pade letno približno 4 metre dežja, na grebenih nad naseljem, ki predstavljajo glavno razvodnico med vzhodom in zahodom, pa že 7,5 metrov. V omenjeni greben je vključen tudi Mt. Cook. Hitre vremenske spremembe nastopajo predvsem zaradi vlažnih zahodnih vetrov s Tasmanovega morja.

Časovni potek odprave
2. 2. 1980 je celotna odprava prispela v Christchurch - glavno mesto južnega otoka. Naslednje dni smo zbirali informacije, nakupovali manjkajočo opremo in hrano.

5. 2. smo po sedemurni vožnji prispeli v naselje Mt. Cook, ki leži na višini 700 metrov pod istoimensko goro. Čeprav smo imeli med opremo dva šotora, smo za svoje izhodišče izbrali kočo Inwin Hut, ki je last Novozelandskega alpinističnega kluba, saj so nam ponudili enake ugodnosti kot svojim članom. Koča nudi dokajšnje udobje, saj smo imeli na volje opremljeno kuhinjo in tuše s toplo vodo. Za bivanje v njej smo plačali 1,5 dolarja za posameznika dnevno.

Glede na podatke, ki smo jih dobili v upravi narodnega parka, smo se odločili, da se najprej poskusimo povzpeti na Mt. Cook z vzhodne strani iz doline ledenika Tasman. Ledenik Tasman se razteza v dolžino 28 kilometrov in se spusti v dolino vse do 900 metrov. Za končno točko vzpona smo si izbrali Grand Plateau - ledeno ploščad na višini 2000 do 2500 metrov, na kateri stoji najvišje zavetišče - Plateau Hut (2240 m). Že med dostopom do zavetišča nam je nagajalo slabo vreme.

8. 2. so Benkovič, Karničar, Plevel in Vidmar preplezali vzhodno steno Mt. Cooka in dosegli vrh. Stena je visoka preko 1000 metrov z naklonino med 50 in 60°. Plezanje v njej ovirajo seraki. Stena je ledena, zaradi nizkih temperatur so imeli dokaj ugodne razmere. Pri sestopanju je na višini 3300 metrov Karničar pri preskoku robne zevi tako nesrečno doskočil, da si je zlomil levo nogo v gležnju. Vidmar je sam nadaljeval sestop in iz Plateau Hut poklical pomoč. Trije so nadaljevali sestop, ker niso vedeli, kdaj in kakšna bo pomoč. Pozno popoldne jih je 700 metrov pod krajem nesreče na ledeniku Linda pobral helikopter in jih odpeljal v Mt. Cook, Karničarja pa nato naravnost v bolnišnico v Christchurch.

Istega dne sta se Jamnik in Kukovec povzpela na Mt. Johnson (2682 m), lep razgledni vrh, ki leži na drugi strani ledenika Tasman nasproti Mt. Cooka, Zaradi nezgode smo se 10. 2. ločili. Jamnik in Kukovec sta odpotovala v Christchurch, Benkovič, Plevel in Vidmar pa so nadaljevali z vzponi na sosednje vrhove Mt. Cooka.

13. 2. so se vsi trije povzpeli po grebenu Syme na Mt. Tasman (3498 m) in nato prečili Silberhorn (3307 m) in Mt. Graham (3200 m) ter po njegovem jugovzhodnem grebenu in južni steni sestopili na ledenik Linda in Grand Plateau, (glej spodnjo fotografijo na zadnji strani, št. 5 – 4). Vzpon so opravili v enem dnevu, čeprav običajno zahteva en bivak. Največje težave predstavlja vstop na greben Syme zaradi širokih ledeniških razpok in objektivnih nevarnosti. Plezanje poteka ves čas v ledu in snegu.

15. 2. sta Plevel in Vidmar preplezala steno Mt. Dixon (3010 m). Stena je v najstrmejšem delu visoka 500 metrov ter doseže nagib preko 60°. Po podatkih v vpisni knjigi narodnega parka sta opravila prvo ponovitev. Smer je bila preplezana lansko leto.

Istega dne se je Benkovič sam povzpel po ledeniku Linda na Mt. Cook in prav tako po njem tudi sestopil.

17. 2. smo se spet vsi sešli v naselju Mt. Cook. Medtem so bile opravljene vse formalnosti glede plačila stroškov Karničarjevega zdravljenja v bolnišnici, ki jo je zapustil 14. 2. Pri tem sta nam neizmerno uslugo napravila zakonca Vrhovnik, ki že 25 let živita v Christchurchu, saj sta Karničarja povabila k sebi za vse preostale dni našega bivanja v Novi Zelandiji. Boljše nege in primernejšega kraja za Karničarjevo okrevanje verjetno ne bi bilo mogoče najti v vsej Novi Zelandiji. Pripomniti je treba, da je reševanje ponesrečencev brezplačno, država pa prav tako nosi stroške zdravljenja tujcev, ki se slučajno poškodujejo na novozelandskih tleh.

19. 2. so Jamnik, Kukovec in Plevel preplezali vzhodni greben Mt. Cooka (glej zgornjo fotografijo na zadnji strani, smer št. 2), opravili prečenje srednjega in glavnega vrha ter sestopili po ledeniku Linda. Tura predstavlja klasično grebensko plezanje, zahteva pa kar 21 ur plezanja, saj je potrebno premagati 1500 metrov višinske razlike s strminami do 50°.

20. 2. sta Benkovič in Vidmar preplezala najtežjo steno v Mt. Cooku - steno Carolina (glej zgornjo fotografijo na zadnji strani, smer št. 1). Višina te ledne stene, ki jo zapirajo ledeni odlomi in seraki, znaša preko 2000 metrov. Največjo nevarnost v njej predstavljajo stalni plazovi, tako da jo po stopnji objektivne nevarnosti primerjajo s steno Eigerja. Za sam vzpon sta potrebovala 13 ur, morala pa sta bivakirati pri vstopu. Poprečna naklonina stene znaša od 50 do 60°. Vreme se je po tem zadnjem vzponu močno skazilo, tako da smo bili šele 23. 2. spet v dolini. Ker se ni ustalilo, smo sklenili, da se preselimo pod Mt. Aspiring (3025 m). 25. 2. smo prispeli v Wanako, ki je izhodišče za področje Mt. Aspiring.

28. 2. smo bili pod Mt. Aspiring. Da bi dosegli vrh, bi potrebovali še tri dni lepega vremena. Ker slabo vreme ni popustilo, smo se odločili, da prenehamo z vzponi in se vrnemo. Prezasedenost letal iz Sydneya v Evropo in morda stavke na avstralskih letališčih so bile vzrok, da smo vzleteli šele 12. 3., kot smo pri odhodu iz Ljubljane tudi načrtovali.

Oprema, hrana in transport
Opremo je prispeval vsak posameznih in je bila enaka, kot jo uporabljamo v Centralnih Alpah. Običajni ledni klini so bili uporabni v zelo strmih odstavkih, največkrat si je bilo pri varovanju potrebno pomagati s cepinom in cepinom-kladivom. Novozelandci uporabljajo posebne kline, dolge kakih 60 cm iz aluminijastih kotnikov. Zaščitno opremo in opremo za bivakiranje smo ves čas nosili s seboj, ker so vse smeri takšne, da lahko zahtevajo tudi bivakiranje.

Tudi rezervno hrano je potrebno nositi s seboj v zadostnih količinah. Hrano smo kupovali v trgovinah v dolini; po zavetiščih in kočah hrane ni, saj so vse postojanke neoskrbovane. V Novi Zelandiji je za težje vzpone možno kupiti dehidrirano hrano, ki je enostavna za pripravo in lahka za prenos ter sorazmerno poceni. En obrok stane od 1,5 do 2,5 dolarja. Na splošno je izbira hrane zadostna.

S seboj smo imeli dva šotora Zelenica - Induplati, s katerima smo bili zadovoljni. Uporabljali smo ju za bivanje po kampih v Novi Zelandiji, razen pod Mt. Cookom in med vzponi, kampi so lepo urejeni z opremljenimi kuhinjami in obveznimi sanitarijami s prhami. Cena za en dan kampiranja je 1,5 dolarja za posameznika. Poudariti je treba, da so tako kampi kot koče izredno čisti.

Transport je mogoč z avtobusi in ponekod tudi z letali. Avtobusi so udobni, vendar si je potrebno vsaj en dan pred odhodom preskrbeti vozovnico z rezervacijo. Avtobusi vozijo enkrat dnevno, tako da je včasih potrebno čakati na sedež tudi po dva dni.

Zaključek
Kljub muhastemu vremenu, ki je sicer novozelandska značilnost, vendar z njim pred odhodom vendarle nismo tako resno računali, smo doma pripravljeni načrt skoraj v celoti uresničili. Karničarjeva nezgoda ni demoralizirala drugih članov odprave. Razumljivo je, da je bila neprijetna tako za Karničarja, saj so se mu s tem podrli vsi načrti, kot tudi za ostalo ekipo, ker se je tako razdrla ena od obeh navez. Treba je poudariti, da so tako Karničar kot ostali trije storili vse, da bi se vrzel v ekipi pri opravljanju vzponov čim manj občutila. Opravljeni vzponi so našli odmev v novozelandskem časopisju, največ pa nam je pomenilo dejstvo, da so nam v začetku sicer previdni in nezaupljivi rangerji v upravi narodnega parka na koncu sami predlagali samo najtežje smeri.

Že pred odhodom pod Mt. Cook smo navezali stike s predstavniki novozelandskega Alpine Cluba v Christchurchu in sicer z zakoncema Clark, za katera smo izvedeli s posredovanjem tov. Vide Strašek iz Ljubljane. Po povratku v Christchurch smo se s člani kluba domenili za skupno turo, ki jo je prekrižalo slabo vreme, izvedli pa smo predavanje o naših gorah in o naši odpravi na Mt. Everest. Ponudili so nam vso pomoč pri organiziranju ponovnih obiskov njihovih gora ali zbiranju podatkov o njih. Zelo so se zanimali za našo planinsko organizacijo, način organiziranosti, način financiranja in podobno.

Imel sem priložnost obiskati Antarctic Division-Department of Scientific and Industrial Research, ki ima svoj sedež v Christchurchu. Sprejel me je direktor g. Robert V. Thomson 0. B. C. in mi dal nekaj dragocenih podatkov v zvezi z možnostjo organiziranja alpinistične odprave na Antarktiko. V sklopu Antarctic Division je namreč novozelandska baza na Antarktiki, ki je z letalskimi zvezami povezana s Christchurchom. Ob soglasju A. D. bi bilo možno te zveze uporabiti za transport odprave. G. Thomson mi je pojasnil, da čistim alpinističnim odpravam niso pripravljeni nuditi te ugodnosti, popolnoma drugače pa je, če je odprava znanstvena. To pomeni, da bi bilo potrebno organizirati mešano odpravo, katere poglavitni cilj bi bile znanstvene raziskave. Program raziskav bi bilo potrebno poslati skupno z zahtevo po uslugah preko naše ambasade na Antarctic Division. G. Thomson mi je zatrdil, da lahko pričakujemo pritrdilen odgovor. Hkrati se je ponudil, da nam pismeno da še vse potrebne informacije. Jasno je, da se nam na Antarctic Division ni potrebno obračati, če ne želimo njihovih uslug.

Tomaž Jamnik


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
AR novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti