AR 7/1980 - Janez Bizjak: (poskus portretiranja nedotakljive osebnosti)
Televizijska oddaja je bila vsebinsko prazna in po feljtonsko razvlečena od hvalnic samemu sebi do pubertetniško neurejenega razmetavanja učenih filozofskih stavkov. Da bi še bolj poudaril svojo nenavadnost in nevsakdanjost, je Messner navrgel nekaj ponižujočih besed o svojih starših, kot bi se sramoval svojega kmečkega porekla iz južnotirolskega Villnössa, kot bi mu bilo zdaj, ko se giblje v elitnih mondenih krogih, nerodno priznati tisto, kar je včasih zmeraj poudarjal: da je kmet, da si vedno želi nazaj v svoje kmečko okolje.
Gledalcem je predstavil svojo novo tajnico, zraven pa je kot kak orientalski paša razložil, kako je svojo prejšnjo ženo (in soplezalko) preprosto odslovil, ker ni več ustrezala njegovemu življenjskemu stilu. Posebno ponosno je povedal, kako ima v potnem listu napisano, da je po poklicu alpinist, rad pa vidi, če kdo za njegov poklic napiše, da je pustolovec in pisatelj.
0 svoji filozofiji in o Everestu 1978 je pred gledalci ponovil misli, ki jih je nekaj mesecev prej objavil v Šport Illustrierte. Nerodno paberkovanje o ideologijah in revolucijah ni imelo ne repa ne glave. Ko je analiziral svoje poglede na anarhizem, je z nekaj obrabljenimi frazami iz srednješolskega učbenika imenoval sebe za tipičnega anarhista. Takole pravi: »Ko sem se sam vzpenjal na Nanga Parbat, sem bil perfekten anarhist, ker mi tam na 8600 metrih nobeden ni mogel postavljati norm, zakonov. Bil sem sam, sam sem si diktiral tempo in meje, nihče me ni priganjal ali šel na živce. Bil sem resnično anarhist.« K tej kratki razlagi anarhizma najbrž ni treba dodatnih besed. Če višino z 8600 spustimo na 2000 do 4000 metrov, potem smo vsi, ki smo se kdaj sami sebe brez družbe zalotili na samotnih poteh, perfektni anarhisti.
Jedro pogovora so bili odmevi in njegove reakcije na Everest 78, na slovito odpravo avstrijskega Alpenverreina, opisale so jo kar štiri knjige. Messnerjev Everest smo dobili v slovenskem prevodu (glej članek Po dvajsetih letih prva odklonilna kritika planinske knjige, Alpinistični razgledi št. 1, str. 5). Kasneje je izšla še skrajšana žepna izdaja. Svojo knjigo je o istem vzponu napisal tudi Peter Habeler, enako je storil tudi vodja odprave Wolfgang Nairz. Kadar o eni odpravi pripovedujejo različne knjige, je po svoje vsaj zanimivo. Kadar pa alpinisti, ki jih na gori trpljenje in napori povezujejo v življenje in nehanje, potem doma govorijo o isti kalvariji v različnih jezikih, postaneta gora in vzpon drugotnega pomena, polemike in obtožbe pa tiste kosti, ki knjigam zagotavljajo prodajo. Wolfgang Nairz je svojo knjigo zastavil zelo široko, pošteno in objektivno. Messner ni bil vesel Nairzovega Everesta. Medsebojni očitki nas pravzaprav ne zanimajo. Ko pa je prišla na knjižni trg še Habelerjeva knjiga, je Reinhold pobesnel. Brez vzroka! Le njegova samovšečnost in egocentričnost nista prenesli konkurenčne knjige, ker nikjer ne priznava, da je on edini in najboljši. Messner bi še zmeraj ostal idol, če bi svojo izredno gorniško dejavnost dokazoval in potrjeval samo z drznimi in vodno bolj osupljivimi podvigi. Toda njegova zvezda je začela ugašati, ko je svojo slavo začel graditi z razvrednotenjem dela svojih prijateljev in v zanikanju poštenega deleža svojih dolgoletnih soplezalcev. Ni čudno, da se je skregal skoraj z vsemi in se je po Everestu razšel tudi s Petrom Habelerjem. V zadnjih dvajsetih letih sta postala skoraj idealna naveza, skupaj sta zmogla vse tri »zadnje probleme Alp«, v alpskem stilu sta skupaj priplezala na Gašerbrum (Hidden Peak), plezala po Aljaski in po Andih. Nič zato! Messner je Habelerja črtal iz seznama svojih prijateljev, ko jo Peter objavil svojo verzijo o Everestu. Med knjigama ni bistvenih razlik, le da Messner opisuje vzpon brez pomoči kisika največkrat v prvi osebi, Habeler pa pošteno v dvojini. Bolj neposreden, bolj človeški in pristen, nič senzacionalen in nič samovšečen ali samohvalen je Habelerjev Everest. Messner veliko piše o zmagi, Habeler pripoveduje drugače: »Nad Everestom nisva zmagala, kot so pisali in naju hvalili po vrnitvi. Everest naju je samo pustil živeti. Če bi že govoril o zmagi, potem lahko govorim le o zmagi nad samim seboj, o zmagi nad lastnim telesom, predvsem pa o zmagi nad strahom. Popolnoma izčrpan si tik pod vrhom nisem zaželel vrha, ampak sem iskal moč, da bi ostal živ!« Izpoved, vredna velikega alpinista. Peter je še pripisal, da je bil tudi Reinhold na koncu svojih moči; govori celo o frustraciji in blodnjah: »Pri sestopu je Messner dobil hudo snežno slepoto. V petem taboru je od bolečin jokal, bledlo se mu je, v prividih me je rotil, naj ga ne pustim samega, da moram ostati pri njem kot otrok, ki ga je strah osamljenosti in brezmočnosti.«
Messner trdi, da Habeler ni sam napisal knjige, da mu jo je po pripovedovanju sestavil nek neznan novinar, da je za nekaj tisoč mark prodal založbi dolgoletnega tovariša, veliko podatkov v knjigi da je napačnih in zlonamernih. Najbolj zameri Habelerju, da mu o knjigi ni nič povedal prej, med vzponom. Na poti proti vrhu (!) da ni nič omenjal, kako misli izdati knjigo, zato tak način ni pošten itd. Po drugi strani pa je v Messnerjevi knjigi preveč samohvale nad prvim vzponom brez kisika, kot bi hote pozabljal, da so na osemtisočake hodili brez kisika že zdavnaj prej: denimo Buhl na Nanga Parbat, ali pa znana fotografija, ki kaže Malloryja in Irvina, kako se v suknjičih, klobukih, navadnih čevljih in s okornima dolgima cepinoma leta 1927 vzpenjata na istem Everestu čez višino 8500 metrov.
Prav je, da se odlični alpinisti zavedajo svojega mesta. Prav je tudi, če svojo slavo nekajkrat poudarijo pred največkrat zavistno srenjo, med katero je veliko imen, ki se imajo za dobra, pa počivajo na starih lovorikah in jih v poznih letih izdatno zalivajo z alkoholom. Osebno so mi bolj všeč tisti veliki alpinisti Messnerjevega razreda (Kurt Diemberger npr.), ki ob zavidljivih uspehih ostajajo človeško skromni, vendar ne ponižni, ne prodajajo ceneno svojega nasmeha in podpisa za razne prospekte in kataloge ter s svojim obrazom ne strašijo na vseh mogočih embalažah planinske opreme.
Janez Bizjak