Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Matterhorn (III. del)


Za G-L priredil: Genadij Štupar

nedelja, 20. julij 1980, ob 00:06, Boris Štupar, ogledov: 2220

AR 7/1980 - Bine Mlač: Medtem pa sta Italijana skoraj istočasno premišljevala o smeri po južni steni.

Južna stena je nevarnejša, je pa razbrazdana in je v njej veliko globokih žlebov; tu se je lažje izmikati kamnitim plazovom kot pa v severni steni. Amilcare Cretier je 9. 8. 1931 sam poskušal preplezati steno. Tolažil se je s tem, da se je v bistvu šel le razgledovat, zato se je na višini 4000 metrov obrnil. 15. oktobra pa so prišli pod steno Enzo Benedetti, Luigi Carrel (Carrellino) in Maurizio Bich. Preplezali so čudovito direktno in logično smer. Vključno z zimsko ponovitvijo ima ta smer samo dve ponovitvi, kar spet dokazuje, kako severna stena zatemnjuje svoje sosede. Toda ta veličastna smer zasluži prevrednotenje, pa čeprav jo je treba plezati v mrzlem vremenu, saj se le tako da izogniti kamnitim plazovom. Pri prvem vzponu so plezalci uporabili samo 5 klinov, čeprav težave v skalah pod vršno piramido dosegajo IV težavnostno stopnjo - in da ne pozabimo - plezali so v okovanih čevljih!

Enoličnost vzhodne stene pomeni obenem tudi izredno nevarnost. Ta stena je bila zadnja, ki je »padla«. Prvih 750 metrov ne pretežkih snežnih vesin se je treba lotiti ponoči, ker je padajoče kamenje včasih prav pošastno. Nad tem se dviga 350-metrska vršna piramida, tu pa so navpične, krušljive skale. Carrellino, ki je bil na najboljši poti, da postane najboljši matterhornski vodnik, kar jih je kdaj bilo, je vodil uspešni vzpon od l8. do 19. 9. 1932. Z njim sta bila milanska klienta Enzo Benedetti in Giuseppe Mazzoratti ter še trije vodniki Maurizio Bich, Luciano Carrel in Antonio Gaspard. Vršne skale so nudile težave IV do V težavnostne stopnje. Smer je bila ena najtežjih v steni (glej drugo stran, smer št. 1337 na fotografiji vzhodne stene Matterhorna).

Še nekateri prvi vzponi
Leta 1905 so Ettore Canzio, Giuseppe in Giovan Batista Gugliermina ter Giuseppe Lampugnani želeli preplezati čudovito smer v gori. Odločili so se za greben, ki se spušča s Pic Tyndalla proti jugu vse do ledeniške groblje, žal pa so morali odnehati že na prvi rami. 11. avgusta 1906 sta isto smer poskušala preplezati Ugo de Amicis in Arrigo Frusta. Danes imenujejo ta greben Cresta de Amicis. Plezalca sta priplezala do druge rame tik pod vrhom Pic Tyndalla, tu pa sta prečila »Kravato« in prišla do Italijanskega grebena. Nekaj dni ka-sneje sta spet poskusila; preplezala sta Lionski greben, prečila Kravato in se po grebenu le prebila do vrha Pic Tyndalla, od tod pa sta šla še na vrh Matterhorna. Celoten greben ni bil preplezan vse do leta 1933. To je bil tudi poslednji vzpon Amilcara Cretiera, Basillia Olliettija in Antonia Gasparda. Prišli so na vrh Pic Tyndalla, med sestopom po Italijanskem grebenu pa so se smrtno ponesrečili.

Smer je varnejša od normalnega vzpona na italijanski strani, saj v spodnjem delu poteka po smeri, ki se izogne ozebnikom. Avtor jo priporoča vsaki boljši navezi, ki želi varno priti na goro. Smer le ni tolikokrat ponovljena. Resne težave so šele v vršnem delu, tu pa je možno prečiti vzdolž Kravate.

Kmalu po prelomu stoletja, je imela gora tudi že prvi zimski vzpon in tudi prvega samohodca. Sledila je nova stopnja. Na vrsti je bil prvi solo zimski vzpon, ki ga je briljantno izvedel Giusto Gervasutti v treh dneh okrog božiča leta 1938. Bilo je lepo darilo ob 71. obletnici prvega vzpona po Italijanskem grebenu. Kaj pa sedaj?

Zakaj pa ne na primer zimski nočni vzpon. Ta pripada Achillu Compagnoniju in Modestu Patroliniju, plezala sta 15. in 16. decembra 1949. Mar naj bi temu sledil še solo zimski nočni vzpon, kot ga je na primer opravil Cesare Maestri po severnem grebenu Crozzon di Brenta?

Poleg ostalih čudnih stvari moramo dodati še obkrožitev vršne piramide (Deffeyes, Carrel in Macquignaz, septembra 1942), nato prvi ženski vzpon po Cresta de Amicis (Eliora Garrotti, L. Carrel, G. Bich, avgusta 1942) ter še logično smer, ki poteka po grebenu v južni steni vzporedno z grebenom de Amicis in se zaključi v Enjambéeju (L. Carrel in Deffeyes, 1942). Skala v smeri je izredno slaba in do danes še ni bilo ponovitve.

29. 10. 1942 je Luigi Carrel znova presenetil z novo smerjo. Plezal je z Giacomom Chiarom in njegovim klientom A. Perrinom. Preplezali so direktno smer na Furggenski greben. Uporabili so 43 klinov, da so premagali previse. Spet se je moral Carrel izkazati, saj je pokazal neverjetno znanje novega tehničnega plezanja. Rečeno je bilo, da je med plezanjem, ko so okrog njih frčali kamni in padali v bližino njegovih prestrašenih soplezalcev, zaklical: »Zakaj ste v skrbeh? Ali mislite, da bodo kamni zadeli prav nas, ko pa imajo okrog nas toliko prostora!«

Kmalu potem je Furggen doživel prvi ženski vzpon: Piacenzovo smer je preplezala Loulou Boulaz s Pierrom Bonantom v avgustu 1944. Direktno smer pa je preplezala Anna Pelissier s C. in A. Pelissierom leta 1947.

Smer Imseng-Penhall v zahodni steni še zdaleč ni bila direktna za moderne plezalne standarde, zato so lovci na direktne vzpone tu kaj kmalu našli svoje lovišče. Od 24. do 25. julija 1931 sta poskusila Amilcare Cretier in Leonardo Pession. Šla sta po Penhallovem ozebniku, nato pa sta morala zaradi grozljive nevihte opraviti problematično prečnico vse do Italijanskega grebena (približno na višini 4100 metrov). Leta 1947 sta poskusila Luigi Carrel in Carlo Taddei. Spet sta šla po Penhallovem ozebniku nato pa še po Cretierovi smeri, od tod pa sta plezala naravnost navzgor. Uporabila sta le nekaj klinov. Po 19 urah bivanja v tej izredno nevarni steni sta se komaj izognila vsem kamnitim plazovom in izsilila izhod na Enjambée, problem direktne smeri pa s tem še ni bil rešen. Treba je izredno dobro premisliti, preden bi se odločili za ponavljanje smeri, zato jo upoštevajmo samo kot zgodovinski uspeh.

Zahodna stena je bila prva, ki so jo preplezali tudi pozimi. Od 16. do 18. aprila 1949 sta Raymond Monney in Jean Fuchs v celoti ponovila Imsengovo smer. Čeprav april ni zimski mesec, se moramo le zamisliti nad tem, kako izgledajo tieffenmattenske vesine v tem času! Zimski vzpon po Zmuttovem grebenu sta leto pred tem opravila Henri Masson in Edmund Petrig.

Edini greben, ki je najdaljši in je spet najdlje čakal na zimsko ponovitev, je Furggen. Bilo je veliko poskusov. 22. februarja 1932 so se trije znani plezalci, Giusto Gervasutti, Guido Derege in Gabriele Boccalatte, povzpeli do Mummeryjeve prečnice, od tod so prečili do Solvejke, kjer so prespali, nato pa so se povzpeli na vrh po Hörnlijevem grebenu. Boccalatte se je vrnil pod greben leta 1938, prišel je s Hörnli grebena in Solvejke. Z vzponom ni uspel, saj so ga odgnali premočni vetrovi. Leta 1948 sta se grebena lotila Monney in Euchs. Z grebena Hörnli sta prečila v višini Mummeryjeve prečnice na Furggenovo ramo, nato pa sta šla po Carrelovi direktni smeri na vrh. To je bila logična poteza, saj je bilo v Piacenzovi smeri preveč snega. Greben pa je v bistvu še vedno čakal na prvi zimski vzpon, ki ga je izvedel mladi Walter Bonatti. Od 20. do 21. marca 1953 sta Bonatti in Robert Bignami v celoti preplezala Furggenov greben in bolj po naključju naredila novo superdirektno izstopno varianto, ki je prava Bonattijeva domislica. Z Bonattijevim prispevkom je bil krog vseh možnih smeri zaključen: Piacenzovo raziskovanje in oddaljitev, Carrelovo direktno soočanje s problemom ter Bonattijeva superdirektna smer. Bonatti je naredil še en velik korak naprej, spet pozimi. Čeprav je nekje nelogičen, je treba Bonattiju vendarle priznati njegove čudovito delo v severni steni. Tako imenovani »človek, ki se vedno vrača« je svoj vzpon opravil sam pozimi leta 1965 ob stoletnici prvega vzpona na Matterhorn, star 35 let in v slovo od aktivnega alpinizma.

Smer bratov Schmidt v severni steni Matterhorna spada skupaj z Walkerjevim stebrom v Grandes Jorasses in Heckmairovo v Eigerju v triperesno deteljico klasičnih smeri z imenom »trije zadnji problemi Alp«. Prvi Jugoslovan s to deteljico je letos postal Borut Bergant. V sedemdesetih letih so plezalci predlagali novo »trilogijo« z imenom »tri sanjske smeri«: Matterhorn z Zmuttovim nosom, Grandes Joraeses s smerjo Bonatti-Vaucher in Eiger, še naprej s klasično, pač zaradi svoje dolžine (4 km) in številnih nevarnosti. Predlog se zaenkrat ni prijel.

Iz osebne izkaznice vzhodne stene Matterhorna
(glej fotografijo na desni strani)

Če pogledamo z grebena Hörnli proti vzhodni steni, vidimo grušč, grušč in spet grušč. Tako je imel navado reči svojim klientom gorski vodnik Alfred Zurbriggen. Dobrih 2800-krat jih je vodil na vrh Matterhorna. Vseeno je dobro vedeti, da je zgornja petina (350-metrska vršna kupola) navpična in s še kar solidno kamenino. Vodniki govorijo o kamnitih plazovih, kar pa ne drži v celoti, saj v mrzli noči ni slišati niti kamenčka. S tem pa ni rečeno, da bi morale naveze vstopati takoj po kosilu.

Oznake na fotografiji vzhodne stene na drugi strani AR 7:

HH - hotel Belvedere in koča Hörnli
FL - Furggenski ledenik
KS - Koča Solvay
HR - Rama
FR- Furggenova rama
1329 - Furggenov greben, ki je spodaj lahek, zgoraj težak (IV, IV+).
Ima dve jugoslovanski ponovitvi. Variante so izredno težke in imajo majhno število ponovitev.
1337 - Originalna smer ima dve ponovitvi; od teh je ena opravljena
skoraj pozimi (aprila 1959). Po najnovejših virih je opravljenih še pet oziroma sedem »drugih« ponovitev te smeri. Te gredo v zgornjem delu po karakteristični strmi gredi, ki je vidna tudi po kratkotrajnem sneženju kot bela črta, ki gre od leve desno navzgor proti grebenu Hörnli. Pod vršno kupolo vodi s Hörnlijeve rame proti Furggenovi rami Carrelova krožna polica, po kateri je 1942 obkrožil glavo Matterhorna. Obkroženje še ni ponovljeno. Čaka tudi na nas. Lučaj pod krožno polico je mesto, od koder so spodnjih 750 metrov razrite vzhodne stene že nekajkrat presmučali. Tuje revije so dolžino nategnile (bolje raztegnile) na 1000 metrov, verjetno zaradi švicarskih frankov (Panorama, Der Spiegel).
1327 - Greben Hörnli je popularen, onesnažen in zasmrajen. Med drugim ima že za majhno planinsko brigado jugoslovanskih ponovitev.

Bine Mlač

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker