Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Paklenica v začetku junija 1980


Za G-L priredil: Genadij Štupar

nedelja, 20. julij 1980, ob 00:04, Boris Štupar, ogledov: 1449

AR 7/1980 - Bogomir Humar: Paklenica je že dolgo, posebno pa zadnja leta, ...

... prvi predsezonski in tudi posezonski poligon našega alpinizma in zagotovo bo to tudi v prihodnje, zlasti če bodo dobre razmere v naših gorah še vnaprej kasnile.

Letos sem bil v Paklenici prvič. Iz nje sem odhajal zadovoljen z možnostmi plezanja, toda z grenkim priokusom spoznanja naše nekulturnosti do prostora, v katerem živimo.

Človek ima o narodnem parku neko predstavo, ki mu jo izoblikuje lastni, pozitivni odnos do naravnih lepot, če pa tega slučajno ni sposoben, mu jo lahko v tem skrajnem primeru (da je to redko, sem v Paklenici podvomil) ustvarijo napisani zakoni o varovanih območjih. Narodni park zasluži posebno pozornost zaradi zgoščenosti naravnih lepot na ožjem prostoru, toda primerna naravnanost do teh problemov nas mora voditi povsod. Človekov odnos do okolja izpričuje njegovo kulturno stopnjo, hkrati pa kaže spoštovanje do njega samega, saj se moramo zavedati, da je tudi okolje del naše dediščine, ki nas dokazuje. Tema te vrste je razglašena, sto in stokrat obravnavana, toda kakor kaže, še zmeraj preslišana.

Kup odpadkov te pozdravi že pri vhodu v dolino - pod tablo z napisom Nacionalni park Paklenica (podobno si doživljal pred leti na vseh dostopih v triglavskega, kjer se sedaj smeti bolj ali manj uspešno skrivajo v nastavljenih košarah). V mislih preklinjaš turiste, ki brez občutkov svinjajo po tuji zemlji, toda ko višje prestopiš potok in prideš do »brlogov« pod Aniča Kukom, spoznaš, da kolneš lastne ljudi in da te je odkrito rečeno precej sram zaradi njih.

Prebudi se ti domišljija in v glavi ti zabrenčijo naučeni spomini na jamskega človeka, ki je zagotovo prešerno razmetaval ostanke svojih pojedin okrog bivališča, toda njemu bi odpustil, saj svet še ni bil zapolnjen s svinjarijo vseh vrst, kakor je danes, odpadki so bili samo organske narave in so se hitro zlili z okolico in navsezadnje tudi ni imel smisla za turizem.

Današnji pakleniški pračlovek - alpinist (?!) je, kakor kaže, do okolice veliko bolj širokopotezen in brezobziren od svojega prednika. Današnjim in tudi prihodnjim rodovom daje obilico podatkov o svoji pripadnosti in navadah, ki pa so čisto nepotrebni. Tako se lahko seznaniš z njegovim jedilnim listom, kjer prevladuje vsebina pločevink in tetrapakov, ugotoviš, da mu je pivo Union posebno pri srcu, po steklenicah sodeč se tudi drugih pijač ne brani, razni Teleksi te poučijo, če si imel doma pokvarjeno televizijo, o dogodkih pred 1. majem. Balvane mora popackati z rdečo barvo, da bodo drugi izvedeli, kje lahko splezaš čez, smetišč in smrdišč je na pretek ... Iz vsega pa kriči njegova trdovratna zaverovanost v samega sebe, njegova lepa lastnost, da se požvižga na vse okrog sebe, da išče le oprimke in stope, vse drugo pa gladko prezre. Zakaj tako?

Recepti so neprijetna stvar. Človek ima občutek, da nekomu jemlje svobodo, toda kljub temu bi napisal, da je tudi tu preprečevanje lažje in učinkovitejše od »zdravljenja« (odstranjevanja že nastalih smetišč). Vsak posameznik naj pospravi za seboj. Ali je vrečka odpadkov res tako breme, da ga ni mogoče odnesti iz doline do najbližjega koša za te stvari, ki jih spodaj v naselju ne manjka (med prvimi so tisti na bencinski črpalki)? Ob množičnih srečanjih pa bi bilo treba čredni nagon po svinjanju razbijati s preprostimi prijateljskimi namigi. Saj smo kolikor toliko zreli ljudje, kajne?

Še enkrat poudarjam, da to ni samo problem Paklenice, temveč, se z množičnostjo alpinizma seli pod vse stene in na pristope. Mislim, da moralna zrelost alpinista obvezuje, da zavzame ustrezen pozitiven odnos do ohranjanja neokrnjenega okolja. Borba proti vandalizmom v stenah postane dvolična takoj, ko na iste probleme pozabimo pod njimi. Najbrž nihče ne bi rad bral takega opisa:

... naslednje smetišče obideš na levi strani ...

P. S. Če se kdo upravičeno čuti prizadetega, ker ne svinja, zasluži pohvalo in hkrati grajo, ker ne opozarja drugih, ki to počenjajo!

Bogomir Humar

eXTReMe Tracker