AR 6/1980 - Janz Bizjak: Poskus portretiranja nedotakljive osebnosti ali kako so nastale različne knjige o isti odpravi (avstrijski Everest 1978).
Poznamo odlične alpiniste, ki so obenem tudi veliki alpinisti. Kdor je vrhunske alpinistične uspehe zmogel združiti z razsežnostmi človekovega notranjega bistva, je zame velik alpinist. Takšni so bili Buhl, Terray, Cassin in še nekateri; doma so tako govorili o Marku Dularju. Poznamo tudi odlične, celo najboljše alpiniste, ki se trudijo, da bi jih priznali za velike alpiniste. Navkljub vsem nedosegljivim vzponom in navkljub vsem knjigam, ki so jih napisali, bodo ostali samo odlični alpinisti. Ne znajo se prebiti skozi preprosto in kratko formulo, da je odličen alpinist plus odličen človek šele velik alpinist.
V svetovnem alpinizmu je že polno desetletje sedemdesetih let Reinhold nedvomno nenavaden pojav kljub naporom številnih nasprotnikov in zavistnežev, da mu te slave ne bi priznali. Ne upam pomisliti, še manj trditi, da bi se prišteval med njegove številne znance, čeprav sem ga tudi osebno srečal in sva celo spregovorila nekaj besed. Priznati moram, da bi se mi dobro zdelo, če bi lahko napisal, da se poznava, poznanstvo z njim bi mi bilo imenitno, kot bi se najbrž dopadlo tudi vsem drugim, ki so kdaj slišali ali brali o njem. Bežen prvi vtis pred dvanajstimi leti je že dolgo obledel in okleščen. Le kdo bi tedaj zmogel slabo misliti o tem z energijo nabitem in vedno široko nasmejanem Tirolcu, ki je z lahkoto pobiral šestice, potem pa mu je kar nekam nerodno in neprijetno, ko ga hvalijo, občudujejo ali celo pišejo o njem. Le kdo bi tedaj zmogel biti toliko zavisten in ciničen, da bi v njegovi sproščenosti in preprostosti že videl kali ošabnosti, samoljubja in celo objestnosti? Lahko se samo vprašamo, kaj je vzrok in kje je tista meja v človeku, da se nekdo, ki je dokazal izredna dejanja v tveganju in odpovedovanju nedosegljivo visoko nad povprečjem in pogumom, nad željami in sanjami navadnih ljudi, nenadoma znajde v nasprotju s samim seboj, da dopusti, da se blišč izredne osebnosti počasi iz leta v leto vedno bolj razvrednoti v utrujene znake vsakdanjosti, ki jo napolnjuje domišljavost in pretirana egocentričnost.
Messner je zasvetil kot meteor. Postal je idol prihajajočih generacij alpinistov. Njegovi plezalni uspehi so postali merilo za ocenjevanje najboljših gornikov, njegove misli o plezanju in ob plezanju pa katekizem mladega rodu. Toda idol je začel čez deset let govoriti drugače, zapletal se je v nasprotja s samim seboj; tisti, ki so mu slepo sledili, so se zmedli. In idol ni več idealen, ker se moti. Zato kljub temu, da ga še vedno štejejo med najboljše, ni več idol. Všeč nam je bilo, ker je včasih upal pošteno priznati, da ga je med plezanjem tudi strah; čez deset let pa brez sramu trdi v svojih knjigah, da ga še nikoli v nobeni steni ni bilo strah. Ni mu bilo nerodno, kadar je pripovedoval, da je kdaj pa kdaj tudi zdrsnil ali padel; dandanes pa v intervjujih po revijah in na televiziji široko paberkuje, da še nikoli ni padel, da je tako prepričan sam vase, da mu še nikjer ni zdrsnilo. Kadar je za kakšno steno izjavil, da je nepreplezljiva (ker sam v njej ni uspel), je pač veljalo, da je nepreplezljiva in nemogoča. Le redki so upali misliti drugače. Mit o njegovi nedosegljivosti se je začel sesedati, ko so zanj neznani alpinisti in celo začetniki opravili stvari, za katere se je razpisal, da so nemogoče. Tako je bilo s stenami v Alpah, tako v Patagoniji, tako pri Makaluju in tako pri Zahodnem grebenu Everesta. Kljub usmiljenja vrednim zmotam je še vedno neustavljiv v prerokovanjih, napovedih in v ocenjevanju načrtov drugih. Glasen je pri tem, uporabljajoč vsa sredstva publicitete, ki mu zvesto služi (in on njej).
Vendar se vsi ljudje motimo. Zakaj bi bil prav Messner izjema? In ker ni nobena izjema, zakaj bi zaradi zmot obsojali prav njega? Priznam, da bi mi bil še vedno simpatičen, vzoren in svetel alpinist, če bi ostal človeški in preprost kot prva leta. Saj je vendarle znano, da nove generacije postavljajo meje nemogočega vedno bolj naprej. On je najboljši primer za to; zakaj misli zdaj, ko se je nagnil šele na štirideseta leta, da se je razvoj ustavil in da ga nihče od mladih ne bo presegel. Stara imena ostajajo velika, čeprav ne zmorejo več koraka z novimi vetrovi. Messnerja bi brez zadrege šteli med velike alpiniste, če ne bi zadnja leta počel odbijajočih stvari. Ne bi bili pošteni, če bi trdili, da počiva na lovorikah (kar delajo večinoma vsi, ki si domišljajo, da so dobri). Še vedno je zagnan in razborit, še vedno na vrhu tveganja in poskusov. Toda zakaj misli, da njegovih uspehov drugi ne vidijo? Zakaj vse javne nastope, intervjuje in predavanja izkoristi za dokazovanje, kako je dober, kako enkraten je njegov jaz, kako nedosegljiv je v tveganju in ... kako mu vse skupaj že močno leze v glavo, kot bi rekli po domače.
Dokler počne to v privatno zabavo, za vsakodnevno zadovoljevanje svojih samoljubnih potreb, naj to dela. Vsak lahko privatno počne, kar hoče. Dokler ne zapade v manijo zvezdništva, kar drugače povedano pomeni posiljevati ljudi s praznino najbolj prostaškega podpovprečja. In zvezdništvo v alpinizmu ni prav nič drugačno od zvezdništva v nogometu, boksu ali v umetnosti in kulturi. Iz časopisnih stolpcev je včasih videti, kot da ljudje širom sveta nimamo drugih skrbi, kot da stalno zasledujemo in se živo zanimamo, kaj nekateri posamezni zvezdniki, ki so sami sebe posvetili v nedotakljivo središče, počno ponoči, kdaj vstanejo, kje vadijo, trenirajo ali ustvarjajo, kje se potrjujejo in kje zmagujejo in kaj mislijo o tistih (slabših seveda), ki jim pri uspehih in zmagah pomagajo. Videti je, da ljudje sploh ne moremo živeti, ne da bi se navduševali nad filozofskim razmišljanjem teh posameznikov, da nam je vse, kar pade iz njihovih ust, sveto in vodilno, da lovimo vsako besedo, jo mistificiramo in povzdigujemo, obenem pa skesano priznavamo, kako prav so znali in upali povedati.
Pa imajo alpinisti vendarle tudi svoje lastne skrbi in želje, iščejo svoje smisle in cilje! Videti je, da Messnerju gore niso več zadosti, da bi se obdržal v prvi vrsti popularnosti. Goram je dodal še filozofijo. Svoj življenjski stil oznanja za novo filozofijo. Ker se ima še vedno za idol, računa, da ga bodo v filozofiji posnemali tudi vsi njegovi zvesti somišljeniki. Pri tej filozofiji pa zbledijo vse meje obzirnosti in razumevanja do Messnerja - alpinista. Messner - filozof se spušča v filozofijo na tako beden način, kot bi se čisti filozof v poznih letih začel ukvarjati s teorijo alpinizma, pa prej po gorah ne bi nikoli hodil in tudi ne mislil hoditi, videl pa bi jih samo na ovitku kakšne planinske knjige, toda še ta ovitek samo skozi šipo izložbenega okna. Svoje filozofske sprehode je Messner nakazal v dolgem in izrednem pogovoru v reviji Šport - Illustrierte 2/79, še bolj podrobno pa v celovečerni oddaji bavarske televizije.
(prihodnjič dalje)
Janez Bizjak