AR 6/1980 - Mitja Košir: Ugibanja in dejstva - namesto kritike knjige Kruta gora
Alpinizem je šport v areni brez gledalcev. Še posebej daleč od radovednih oči se dogaja himalajski vzpon, čeprav je denimo jugoslovanski na Mount Everest ves čas svojega dogajanja razburjal duhove, bil v središču pozornosti. Vsi, ki nas je zanimalo delo naših alpinistov na gori, smo bili odvisni zgolj od radijskih poročil, ki so nam jih priskrbeli radioamaterji, časnikarskih prispevkov in pa seveda pisem iz baznega tabora. Vendar so novice izpod »tretjega zemeljskega pola razen tistih preko radijskih valov, prihajale v domovino s precejšnjo zamudo, tako da si popolne slike delovanja na gori le nismo mogli ustvariti. Gora velikih razsežnosti, silna oddaljenost in narava alpinizma so tudi tokrat opravile svoje, zato smo bili o vsem natančno obveščeni šele po vrnitvi naših zmagovitih everestovcev.
Danes se nam potek in delo himalajske odprave »Everest 79« predstavljata v vseh svojih razsežjih, nedorečenost naših ugibanj pa pričevanja spreminjajo v dejstva.
Z dorečenostjo je torej konec ugibanj, zastavljajo pa se nova vprašanja, ki žele tudi razsvetlitve tistih plati odpravinega življenja, ki so v marsičem odločujoče o uspehu in neuspehu in so široki publiki le navidezno nezanimiva in preveč strokovna. Takšno je vprašanje o vodenju odprave, o stalnem dodelovanju in izpopolnjevanju strateškega načrta, prilagajajočega se nenehno menjajočim se razmeram na gori in duševnemu in telesnemu počutju moštva. Na tem področju je vodja odprave vojskovodja.
Na vrh Everesta je stopilo pet članov jugoslovanske odprave »Everest 79«, med njimi štirje Jugoslovani (Štremfelj, Zaplotnik, Belak, Božič) in Nepalec, sirdar v odpravi, Šerpa Ang Pu, ki se je kasneje pri sestopanju smrtno ponesrečil. So bili to edini alpinisti izmed petindvajseterice, ki so bili v danih razmerah na gori sposobni stopiti na vrh, oziroma ali so imeli vsi sposobni resnično priložnost povzpeti se na vrh Everesta?
Vodja odprave Tone Škarja odgovarja:
»Prva, ki sta imela možnost in hkrati dovoljenje za vzpon na vrh, sta bila Viki Grošelj in Marjan Manfreda. Kljub ugodnim razmeram sta morala pod vrhom obrniti, ker je Grošlju odpovedal redukcijski ventil na jeklenki s kisikom, poleg tega pa ju je tudi močno načel mraz in sta oba dobila hujše omrzline po rokah in nogah. Njuna odločitev o sestopu je bila pravilna in vredna velikih alpinistov, kajti če bi vztrajala, bi bile lahko posledice zanju in posredno tudi za odpravo velike in nepopravljive. Naslednja, ki sta poskusila proti vrhu, sta bila Dušan Podbevšek in Roman Robas. Prav tako sta obrnila, ker sta zgrešila smer na vršnem grebenu. Tretja naveza je bila zmagovita, toda okrnjena. Začeli so trije, vendar se je Marko Štremfelj vrnil zaradi okvare na ventilu, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik sta dosegla vrh. Uspelo je tudi četrti navezi, Stanetu Belaku, Stipetu Božiču in Šerpi Ang Puju. Peta naveza, Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec pa je svoj vzpon proti vrhu spremenila v prečenje k vstopu v Hornbeinov ozebnik, kjer so izredno neugoden bivak preživeli njihovi predhodniki, zmagovalci vrha. Šli so na pomoč prijateljem in se zavestno brez ukaza odrekli vrhu, kajti kakršnokoli vztrajanje v teh višinah nima smisla.«
To je torej dvanajsterica, ki je v danem trenutku in razmerah imela možnost priti na vrh Everesta, žal se je v celoti posrečilo le petim med njimi. Ostali osmerici so vzpon preprečile objektivne težave, oziroma pripravljenost tovariško pomagati, nikakor pa ne kakršnokoli taktiziranje, ki na tako veliki gori, kot je Everest, seveda ne more žeti uspehov. Drugi člani plezalskega dela odprave so vestno opravljali svoja dela, javnosti nevidna, vendar prav tako pomembna za celotni uspeh, kot je plezanje proti vrhu. Nekateri med njimi, ki so imeli težave s prilagajanjem na velike višine, bi morda uspeli, če bi vzpon trajal morda deset dni dlje, toda tako zavlačevanje glede na lanske izredno slabe vremenske okoliščine v Himalaji nikakor ne bi bilo opravičljivo.
Torej povzemimo: Peterica na vrhu, to je največ, kar so objektivno vzeto fantje in vodja lahko storili in hkrati predstavlja velik uspeh, še zlasti če vemo, da v alpinizmu velja pravilo: odprava je uspešna tudi, ko en sam njen član stopi na vrh gore, na zastavljeni cilj. Kaj bi torej lahko očitali vodji in članom odprave? Tudi najbolj natančna analiza dnevnika vzponov na goro kaže, da so imeli prav vsi enake možnosti in so hkrati tudi vsi opravili izredno veliko vzponov (10 do 12), ko so opremljali višinske tabore ter se tako izčrpavali.
Seveda je prav, da smo natančni in tako bomo odkrili tudi napake, izvirajoče iz dela, saj poznamo tisti pregovor, vendar najprej priznajmo uspeh, največji uspeh jugoslovanskega alpinizma v vsej njegovi bogati zgodovini. Umestna je tudi kritika, vendar konstruktivna in ne kritikantstvo, ki le ruši, a ničesar ne gradi.
(Nedeljski dnevnik, 8. 7. 1979)
Mitja Košir