Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Informacija

AR 6/1980 - Iztok Tomazin: Nekateri naši alpinisti, kvazialpinisti in bivši alpinisti ...

... mislijo ali vsaj trdijo, da so tisti, ki se ukvarjajo tudi z zahtevnim prostim plezanjem nujno »obsojeni« na to, da so samo plezalci v najožjem pomenu besede, ne pa pravi alpinisti. V sledečih vrsticah navajam nekaj značilnih primerov, ki dokazujejo nasprotno:

- med utemeljitelji VII. stopnje v evropskih gorah so čisto »tapravi« alpinisti, na primer Nemec Reinhard Karl, ki je preplezal prvenstveno smer Pumprisse (prva alpska »sedmica«). Za seboj ima Karl še uspešen vzpon na Mount Everest, v Evropi pa severno steno Eigerja in druge kombinirane smeri, zimske vzpone itd.

- Renato Casarotto je bil eden prvih italijanskih sedmostopnjašev. Danes sodi v sam vrh svetovnega alpinizma, njegovi enkratni solovzponi so odjeknili v alpinističnem svetu (prvenstveni solovzpon v Huascaranu, Fitzroyu itd.).

Sedaj pobrskajmo še malo po ameriškem alpinizmu. Tisti, ki so alergični na alpinistične dosežke onkraj velike luže, naj tega ne berejo, saj ni zdravo, da bi se razburjali!

- Ameriška odprava 1979 na Ama Dablam v Himalaji je bila sestavljena povečini iz plezalcev, specialistov za prosto plezanje. Skoraj vsi so osvojili vrh po prvenstveni smeri, nekateri celo po dvakrat.

- Dva izmed vrhunskih yosemitskih plezalcev - Jim Bridwell in Steve Brewer - sta opravila prvi vzpon na Cerro Torre v alpskem stilu v poldrugem dnevu! Za primerjavo naj povem, da je Cesare Maestri za svoj vzpon po isti smeri porabil 54 dni plezanja v odpravarskem stilu.

- Mike Covington je danes priznano eden najboljših svetovnih alpinistov in je odličen »free climber«, med njegovimi vzponi so številne zahtevne proste ponovitve z najvišjimi ocenami.

- Ameriška odprava v sovjetske gore (Pamir, Fanske gore), katere udeleženci so bili nekateri najboljši plezalci prostega sloga (Henry Barber in drugi), je s svojimi vzponi v lednih in kombiniranih smereh presenetila sovjetske alpiniste in dokazala alpinistične sposobnosti udeležencev.

Vrnimo se spet v Evropo; vse pogosteje smo priče prostim ponovitvam dolgih, zahtevnih smeri v Osrednjih Alpah, Dolomitih in drugih gorovjih. To je neovrgljiv dokaz, da se prosto plezanje širi in razvija tudi v okviru alpinizma in da ni omejeno samo na nizke stene, stenice in balvane, kar si nekateri zmotno predstavljajo. Prosto so bile preplezane že številne smeri, ki so pomenile mejnike v zgodovini alpinizma, na primer v Dolomitih smer Carlesso-Sandri v Torre Trieste, Comici-Dimai v Veliki Cini, Lacedellijeva smer v Cimi Scotoni, smer Brandler-Hasse v Rotwandu; zadnji dve sta ocenjeni celo z VIII. stopnjo. V Osrednjih Alpah je bila na primer prosto ponovljena Ameriška direktna smer v Druju, Bonattijeva v Grand Capucinu itd.

Do sedaj navedeni podatki so le značilni izbor iz množice drugih. Lepo dokazujejo, da je mesto prostega plezanja tudi v alpinizmu, da leto ni nujno samo izolirana športna disciplina. To si želimo večinoma vsi, ki se trenutno ukvarjamo z zahtevnejšim prostim plezanjem pri nas.

Zavedamo se, da večina prostih plezalcev (free climbers ali kakorkoli se že imenujejo) ni alpinistov, ker so preveč omejeni samo na plezanje, mnogokrat celo na plezanje izven gorskega sveta in brez momentov in faktorjev, na katerih temelji alpinizem. Nepregledne so množice skalolazov, plezalcev v balvanih in drugih. Ravno zaradi te dvojnosti je treba stvari postaviti tja, kamor spadajo.

Torej: plezalec ostane plezalec, pa naj »telovadi« v balvanih, kanjonih ali stolpih. Alpinist, ki pa se pri vsej svoji drugi alpinistični dejavnosti ukvarja še z zahtevnim prostim plezanjem, pa je še vedno alpinist! Preprosteje tega ne znam in ne morem napisati.

Za konec se vrnimo k domačim alpinistom. Med člani naših alpinističnih odsekov je mnogo takih, ki po nekakšnih neuradnih kriterijih niso alpinisti oziroma ne zaslužijo tega imena. Nekateri plezajo samo poleti, drugi samo v kopni skali, tretji pa malo ali skoraj nič in živijo v alpinističnih krogih na račun stare slave ali pa svojih družabnih, pivskih in drugih sposobnosti. Se bo kdo lotil razčiščevanja njihove alpinistične pripadnosti s tako zagnanostjo, kot nekateri napadajo prosto plezanje in zlasti tiste, ki se z njim ukvarjamo? Mislim, da ne, razlogi za to pa so znani.

S precejšnjo mero nezadovoljstva in kancem žalosti ugotavljam, da je bilo med vsem pisanjem in govorjenjem v zvezi z novejšimi pojavi v našem alpinizmu (prosto plezanje itd.) le malo takega, kar bi lahko označil kot kritiko, še manj pa je bilo dobronamerne kritike. Kritikastrstvo, ki temelji na osebnih pobudah, pogrevanju stare slave, nezadostni obveščenosti, nerazumevanju in drugih razlogih, je nesmiselno, ker ne dosega nobenega svojih namenov in ga je lahko spregledati.

Vsi, ki mlado generacijo slovenskih alpinistov, ki se ukvarja tudi s prostim plezanjem, skušajo ovirati in ožigosati za plezalce v najožjem smislu, športnike in prenapeteže, se motijo. Mnogi smo se začeli ukvarjati z alpinizmom zaradi gora in nas samih, plezanja in vsega, kar je povezano z gorskim svetom. Čim globlje smo v alpinizmu, toliko lažje nam je nadaljevati po poti, ki si jo skupaj in vsak zase zastavljamo. Nekateri se zadovoljijo z lažjimi cilji, kjer je manj napora in več lagodnosti, drugi posegajo po težjem, dvigajo svoje meje in sposobnosti, ki pa še vedno capljajo za velikimi željami. Pot se sčasoma spreminja, postaja zahtevnejša in se bogati. Tak je razvoj življenja, taka je pot človekovega početja, tudi alpinizma.

Dokler bomo zadovoljni s svojo potjo in dokler bomo zmogli, bomo stopali po njej.

Iztok Tomazin


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti