AR 6/1980 - Jan Pšenica: V tem letu je komisiji za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije ...
... uspelo ustvariti glasilo za alpiniste in kar naenkrat se je izkazalo, da smo ljudje, ki zelo radi govorimo in pišemo, polemiziramo, se špikamo, morda celo napadamo; skratka da celo razmišljamo o našem delovanju. Vendar opažam, da se mnogo bolj spuščamo v polemike o raznih novih in starih valovih, kot pa o tistem, kar je vsem tem gibanjem in halucinacijam skupnega. Torej o plezanju ali točneje o vprašanju: »Zakaj, hudiča, se gonimo po teh trapastih skalah?«
Seveda je to vprašanje staro kot je pač star alpinizem, vendar še nihče ni odgovoril tako, da bi s tem zajel vse nore avanturiste, kot nam pravi moja stara mama. Mnogo ljudi, morda prav vsak resnejši alpinist, razmišlja o tem, a zelo malo se tega sliši, bere. Na primer Knez je v izjavi za Teleks dejal, da pleza iz golega športnega užitka, Jug iz filozofskih nagnjenj, Terray je svoja razmišljanja strnil v »Osvajalce …«, Messner je iz tega naredil dober biznis. Pa vendar nobeden teh velikih mož ni v celoti odgovoril meni in tudi tebi morda ne. Vse kaže, da ima vsak precej specifičen razlog, ki pa ga v celoti ne zna izraziti, manj znani in poveličani alpinisti pa kot da ne razmišljajo o tej zadevi.
Zdi se, da je odprtost in nedorečenost te teme v tesni zvezi z dejstvom, da večina alpinistov po nekajletni karieri zreducira svojo gorniško dejavnost na popivanja v gorskih postojankah, ali na vodenje lastnih »pamžev« po »zazajlanih mulatierah«. Le malo je pravih alpinistov, ki bi tudi na starejša in stara leta lazili po brezpotjih, učili mlajše in pripomogli k organizacijskemu delu odsekov.
To (kolikor je res) kaže na veliko luknjo v vzgoji mladega alpinista. Alpinistična šola mu da tehnično in zgodovinsko znanje, ne pove pa mu, da je alpinizem lahko precej več kot šport in da obenem kot šport nudi v profitarskem smislu manj kot drugi športi. Kdor v alpinizmu išče slavo in oboževalce, posnemalce, bo to precej laže našel na primer pri žogobrcu. Kot uspešen poslovnež bo prej videl Nepal, kot pa kot dober alpinist.
Torej, kaj hočem povedati! Ogromna večina mladih alpinistov neha plezati po nekaj letih, kajti v alpinizmu niso dobili tistega, kar so v njem iskali, oziroma niso dobili ničesar. Kako ničesar? Iskali so tisto, česar v alpinizmu za veliko večino ni: uveljavitev v družbi, v zgodovino zapisan prvenstveni vzpon, sodelovanje na veliki odpravi, sliko in svoj življenjepis v Alpinismusu, priznanje za uspehe ...
Kateri načelnik pa zna povedati tečajnikom, zakaj naj plezajo. Pravimo, da morajo to vedeti že, ko pridejo na odsek. Opa bato! Konkretno sem jaz prišel zato, ker je to najnevarnejši šport in ker sem se hotel na ta način potrditi. Pa to ni najnevarnejši šport in tudi potrditi se je težko, saj si vedno v rokah dobre ali jezne matere narave, ki pa ji zaenkrat še ne upamo preveč jezikati. Odkril pa sem v tem »osvajanju nekoristnega« stvari, o katerih se mi prej še sanjalo ni, ki dajejo vsej stvari smisel.
Odkril sem pravi mir in skladnost telesa in duha, občutek svobode in tiho, prav tiho srečo ob premagovanju skalnih oblin in rezi. Naučil sem se zmagovati in izgubljati, uživati v golem dejstvu življenja, začel sem se učiti spoštovati lastno in tovariševo življenje in končno dojel, kako majhen in velik je lahko človek v naročju matere narave. Človeka - soplezalca sem doumel kot del sebe in pri tem ni bilo zelo pomembno, koliko in kako sem ga prej poznal. Zelo lahko sem razmišljal in poslušal takega človeka po opravljeni turi. In za turo ni najbolj važno, kakšno stopnjo ima po UIAA lestvici, važno je le, da je zate toliko težka, da si prisiljen pozabiti na vse ostalo. Ti in skala, vrv in tovariš na drugi strani. To je vsa filozofija alpinizma.
Mladim je treba povedati, naj v plezanju ne iščejo tistega, kar so prisiljeni (ALI NE) iskati v vsakdanjem življenju. Iščejo naj tisto, na kar v vsakdanu ne pomislimo, za kar nam zmanjkuje časa, tisto, na kar človek danes premnogokrat pozablja. Odsek bi bil na primer lahko prava velika družina, pa je največkrat le mesto nemih trenj ali celo ostrih prepirov o tem, kdo je boljši, kdo je vreden tega ali onega priznanja, kdo je dovolj dober za to ali ono odpravo, funkcijo itd. Če bi si zabili v glavo, da ni bolj važno, koliko in kako težke vzpone pleza, pač pa v kakšnega človeka raste ob tem, alpinizem ne bi bil več osvajanje nekoristnega, pač pa osvajanje nečesa zelo koristnega, osvajanje lastnega življenja. Osvajanje smisla obstajanja. In človek, ki bo to zaslutil v alpinizmu, ga ne bo zapustil, dokler bo stal!
Kdor si je zastavil za cilj v alpinizmu to ali ono steno, ta ali oni osemtisočak, naj se nikar ne trapi, da ga bo spreletela »božja milost« ko bo ta cilj dosegel. Lahko pa dojameš marsikaj že z vsakim najmanjšim pravilno izbranim vzponom, in prav tako na Everestu lahko ostaneš prazen. Menim, da ni važnejše, kaj splezaš, pač pa kaj imaš od tega, kaj si našel v sebi med tem vzponom. Kajti le tu, v tej ropotarnici, res lahko nekaj najdeš!
Stena je
v moji glavi.
Nepreplezljiva in nepreplezana.
In splezal jo bom,
da bi obstal,
da bi živel
bolj miren kot kdaj
potolažen od potolaženih
mrtvih v množici
najbolj živih v samoti,
da bi obstal
na njenem robu
in izbral.
Jan Pšenica