AR 6/1980 - Nada Mlač: Veliki pionirji alpinizma (VI. del)
Gornik, ki je za vedno povezan s tragičnim prvim vzponom na Matterhorn
Whymper se je rodil 27. aprila 1840 v Londonu in se izučil za izdelovalca lesorezov kot njegov oče. Pokazal je precejšen umetniški dar, kar je spodbudilo založnika W. Longhama, da je leta 1861 pri njem naročil vrsto alpskih skic. Tako je Whymper prvič obiskal Alpe in zaželel si je, da bi opravil tudi nekaj lažjih vzponov. V plezanju je videl priložnost, da bi si naredil ime in da bi s tem uresničeval svoje želje po uveljavljanju - želel je namreč postati polarni raziskovalec. Zato se je od samega začetka oziral za še neosvojenimi vrhovi, o tehniki plezanja ni imel skoraj nobenega znanja. Za cilj si je izbral Matterhorn in Weisshorn, ki sta bila takrat najvišja še neosvojena vrhova v Alpah. Prav to leto je raziskoval področje, na katerem se dviguje Matterhorn, saj je upal, da bo že naslednje leto stal na njegovem vrhu. Povzpel naj bi se po italijanskem grebenu, švicarski (Hörnli) greben se je vsem zdel nepreplezljiv. Spremljal ga je neki domačin iz Valtournancha, edini človek, ki je bil dovolj pogumen, da se mu je pridružil. Poskus pa se je slabo končal, saj je bila takrat še vedno doba tako imenovanega »primitivnega alpinizma«, ko še ni bilo primerne planinske opreme in nobene prave plezalne tehnike. Plezanje je bilo v bistvu improvizacija; ni bilo že vnaprej pripravljenih programov, tako da se ni nikdar vedelo, kako se bo vsa stvar končala. Whymper pa je bil trmast in ni popustil.
Leta 1861 je opravil prvi angleški vzpon na Mont Pelvoux v Dauphineji. Slišal je, da se je John Tyndall povzpel na Weisshorn, zato se je dokončno osredotočil na Matterhorn. Leta 1862 se je ponovno podal v bitko z »Zermatskim rabljem« z različnimi spremljevalci, vendar vedno brez uspeha. Sklenil je, da se bo izpopolnil v plezalstvu s plezanjem na druge vrhove. Zanj so osvojitve vrhov Barre des Ecrins, Aiguille d'Argentière in prelaza Momming pomenile samo postopne korake, ki naj bi ga privedle na sam vrh mogočne vališke piramide.
Seznanil se je z zelo nadarjenim plezalcem iz Valtournancha, z Jeanom Antoinom Carrelom, ki je bil sicer »uradno« zidar - z osebo, ki je že nekajkrat oblegala goro. Odločil se je, da bo s to zanimivo osebnostjo znova poskusil naskočiti vrh. Whymper je bil navdušen nad njim, čeprav je imel več uspeha, kadar Carrela ni bilo zraven. Najvišjo točko v letu 1862 je dosegel, ko je bil zraven spet Carrel, tokrat kot nosač in ne vodnik.
Poglejmo si Whymperjeve poskuse v Italijanskem grebenu Matterhorna: (Glej sken na desni. Op. o.)
11. 6. 1865 se je pričel splet dogodkov, ki so pripeljali do končne točke - do uspeha in malo kasneje do tragedije. Dva zermattska vodnika, ki ju je želel najeti, se mu nista hotela pridružiti pri tej njegovi »norosti«; Carrel je na skrivaj zbral Italijane, s katerimi naj bi zavzel goro, in je odklonil sodelovanje z Whymperjem zaradi »nekih drugih obveznosti« ... Whymper je bil jezen in zdelo se mu je, da je bil izdan; upanje je skoraj že pokopal. Novo upanje mu je vzbudil Anglež lord Francis Douglas, navdušen gornik, ki ga je spremljal neki vodnik iz Zermatta. Bil je vzhičen nad Whymperjevo idejo. Odšla sta v Zermatt in najela očeta in sina Petra Taugwalderja. Na prizorišču sta se pojavila še dva angleška gornika Hudson in Hadow, njun vodnik je bil Michel Croz, ki je Whymperja že spremljal na prelaz Momming. Vsi štirje Angleži, oba domača vodnika in Croz so sklenili, da se bodo skupaj lotili Matterhorna, ki so ga vsi že dobro poznali. Whymper pa je priganjal, naj bi se vzpona takoj lotili, saj se je bal, da jih bo Carrel prehitel. Tako so krenili na pot 13. julija 1865 in se začeli vzpenjati proti vrhu s švicarske strani. Zvečer so si uredili bivak na višini 3400 metrov. Naslednje jutro so nadaljevali z vzponom in Whymper je zapisal v dnevnik:
»Bil je eden izmed tistih čudovitih jasnih dni, ki jim sledi slabo vreme. Ozračje je bilo popolnoma mirno, na nebu ni bilo nobenega oblaka, nikjer najmanjše megle ...«
Kljub težavam je vzpon potekal hitro. Ob 13. uri in 40 minut 14. avgusta 1865 so vsi stali na vrhu Matterhorna in Whymper nam o tem pripoveduje:
»Z vrha sem gledal pod seboj mračne in skrivnostne gozdove, sveže in sončne planote, razsežne ledenike, najbolj nenavadne oblike in zelo ubrane obrise, navpične skale, narahlo vzvalovana pobočja, skalnate in zasnežene vrhove, prvi so bili resni in temačni, drugi pa so se svetili v svoji belini, okrašeni z visokimi stenami, stolpi, zvoniki, piramidami, kupolami, stožci in konicami ...
Na vrhu smo se zadržali celo uro in navdajalo nas je veselje in misel na neskončnost.«
Na poti navzdol pa se je veselje kmalu spremenilo v nesrečo in globoko žalost. Hadow, ki je bil neizkušen plezalec, je na težavnem delu napačno stopil, izgubil je ravnotežje in strmoglavil na Croza, ki je vodil odpravico navzgor in navzdol. Oba sta potegnila za seboj še Hudsona in Douglasa. Čeprav sta Whymper in starejši Taugwalder trdno držala konopljeno vrv, se je le-ta pretrgala in štirje možje so izginili v severni steni, kjer so 1000 metrov nižje našli smrt na ledeniku. Od groze so skoraj ponoreli, vendar so se Whymper in oba Taugwalderja vrnili v dolino, da bi poročali o tragičnem epilogu tega sicer uspelega vzpona.
Kdo vse o tem ni govoril ali pisal?! Tedanje časopisje piše: »Tragedija je osupnila ves civilizirani svet!«
Za Taugwalderja se je šele sedaj pričela mora - intrige, zavist, javne obtožbe - vse to je povzročilo, da se je očetu Taugwalderju omračil um. Šele na začetku tega stoletja je bil še za sinovega življenja dokončno rehabilitiran. Toda mučne sence preteklosti so še ostale.
Vsemu navkljub pa je Whymper opravil še dva vzpona na Matterhorn in to leta 1874 in 1895. Čeprav je Matterhorn osrednja točka njegovega življenja in gorniškega delovanja, si moramo ogledati še nekatere njegove prve in važnejše vzpone v času pred in po Matterhornu:
leta 1861: Mont Pelvoux
leta 1864: Aiguille de la Sausse (južni vrh, prvi vzpon)
Barre des Ecrins
Brèche de la Meije
Col de Triolet
Mont Dolent
Aiguille de Trèlatête
Aiguille d'Argentière
prelaz Momming
leta 1865: Grand Cornier
Dent Blanche (tretji vzpon)
Grandes Jorasses (zahodni vrh - Pointe Whymper)
Col Dolent
Aiguille Verte
Col de Talèfre
Ruinette
Po letu 1865 ni več opravil nobenega resnejšega vzpona v Alpah, saj se je posvetil potovanjem in raziskovanju: obiskal je Grenlandijo (leta 1867 in 1872), Ande (leta 1879/80, tu se je povzpel na še neosvojene vrhove Chimberazo, Sincholagua, Antisano in Cotopaxi) ter Canadian Rockies (leta 1901, 1904 in 1909, vrhovi Mt. Mitchell, Mt. Whymper, Mt. White, Mt. Kerr, Mt. Marpole, Isolate Peak, Mt. de Poilus, Mt. Collie, Trolltinder (leta 1901) in Crowsnest (leta 1904).
Šest let je pisal knjigo »Scrambles Amongst the Alps in the Years 1860-9«, ki je izšla 1871. To je ena izmed klasičnih knjig plezalne literature; znana je tudi po okrajšavii »Scrambles«. Skrajšana oblika je izšla leta 1880. Prevedena je v mnoge jezike in je doživela že več izdaj.
Whymper ni imel veliko prijateljev in ni bil popularen med sodobniki, saj je bil preveč resen in strog. Zelo pozno se je že petinšestdeset let star poročil leta 1906. Pet let kasneje je 16. septembra nenadoma umrl v Chamonixu.
(se nadaljuje)
Nada Mlač
Opomba: Številni podatki iz življenja Edwarda Whymperja so dokaj različni. Njegov poklic, opis nesreče, mesto nesreče itd. To je lepo razvidno že iz starejše literature (K. Ziak »Der Mensch und die Berge« iz leta 1936 in F. Schmitt »Der Bergsteiger von heute« iz leta 1938). Whymperjev poklic je povzet iz tretjega ponatisa Encyclopedie Britanice iz leta 1926 (stran 617). Toni Hiebeler v Lexikonu der Alpen verjetno ni točno označil poklica, pravilni podatek pa ima tudi sodobna Encyclopedia of Mountaineering Walta Unswortha iz leta 1977.